Oklepna kampanja

Tokrat glavne besede pri kampanji nima oblikovalec ali pisec propagandnih gesel. Glavno besedo ima producent. Kampanja, vredna dobrih 120 milijonov tolarjev, temelji na produkciji dogodkov. Filozofijo tokratne kampanje je nekoč zdavnaj ubesedil že Lenin: Vsak dan, ko se nič ne zgodi, je za nas izgubljen! Vsak dan se mora zgoditi kak zgodovinski dogodek. Defile, ki paradira po gradu Brdo, v državnem zboru in vladni palači, je veličasten. Kičasti ekonomsko-propagandni program ni potreben, saj same novice delajo reklamo za vstop v zavezništvo. No, maja 2000, ko je lord Robertson prvič obiskal Slovenijo, si z govorom na Brdu pri Kranju ni zaslužil neposrednega TV prenosa. Zato je opazovalcu, ki z zrnom skepse spremlja medije, jasno, da je gostota paradirajočih gostov povezana z referendumsko kampanjo.

Kaj pa dogodki, ki niso del protokolarnega defileja? Obrambni minister dr. Grizold je slaba dva tedna pred referendumom s Slovenskimi železarnami podpisal protokol, ki pravi, da bodo na Ravnah za potrebe Slovenske vojske do leta 2005 zvarili 36 lahkih oklepnikov valuk. Posel je vreden 8 milijard SIT, obrambni minister Grizold pa je ob tem povedal, da je naročilo zagotovilo delo stotim ljudem. In dodal je še to, da bo vstop v Nato pozitivno vplival na slovensko obrambno industrijo, če bodo podjetja znala izkoristiti priložnost. Po podpisu pogodbe je minister o koristnih učinkih vstopa v Nato predaval še koroškim gospodarstvenikom. Nova delovna mesta, Nato, oklepniki, narejeni iz slovenskega jekla! Imenitno. Podatke pa velja postaviti pod luč.

Če namerava obrambno ministrstvo 8 milijard SIT nameniti za nakup 36 lahkih oklepnikov, to pomeni, da bo en oklepnik stal 222 milijonov SIT. Torej kak milijon evrov. Vozni park slovenskih vojakov tako ne bo ravno cenen. Tudi novica, da je obrambno ministrstvo z naročilom lahkih oklepnikov zagotovilo sto delovnih mest, navdušuje le na prvi pogled. Če z osem milijard tolarjev vrednim naročilom obrambno ministrstvo zagotavlja sto delovnim mest, to pomeni, da je treba za eno delovno mesto zagotoviti 80 milijonov SIT. Za 80 milijonov SIT pa menda ni tako zelo težko odpreti delovnega mesta, ne? Nobenega razloga torej ni, da bi ob podpisu protokolov za nakup orožja zmagoslavno razlagali, koliko svežih delovnih mest je prineslo oboroževanje. V resnici bi za 8 milijard SIT lahko odprli mnogo več mnogo bolj produktivnih delovnih mest. Kakorkoli že, pomenljivo je, da je podpisovanje protokola sovpadlo z referendumsko kampanjo, ki temelji prav na produciranju dogodkov.

Pač, tisti del civilne družbe, ki nasprotuje vstopu v Nato, nima možnosti, da bi tako masivno produciral dogodke. Skeptiki, denimo, niso imeli možnosti, da bi na Brdu pri Kranju gostili predsednike vlade nevtralne Finske Lipponena. Skeptiki niso imeli priložnosti, da bi na predavanje pripeljali obrambo ministrico nevtralne Švedske Leni Bjorklund.

Predvsem pa skeptiki v roki nimajo nalivnega peresa, s katerim lahko podpisujejo milijardne proračunske pogodbe. In ker ne podpisujejo milijardnih pogodb, ob tem ne morejo pripovedovati, kakšen blagodejne učinke bo povzročil milijardni orožarske nakup.