afera SIB / Ubijalska pomoč

Vihar ob katastrofalnem mestnem nakupu Slovenske investicijske banke (SIB) je te dni, ko je Energetika objavila javni poziv za prodajo SIB, predvideno za 9. maj, iz te nesrečne omare vrgel še enega okostnjaka, ki bi se lahko razvil celo v mednarodni škandal: kreditiranje zdomcev za potrebe njihove vrnitve v domovino. Večina nesrečnikov, ki se je odzvala prijaznemu vabilu oziroma vključitvi v socialni program države in SIB, je namreč zdaj pred bankrotom.

Zgodba se začne v začetku devetdesetih, ko sta Republika Slovenija in Zvezna republika Nemčija sklenili sporazum o finančni pomoči pri vračanju naših zdomcev v domovino. Vsaka država je za poklicno vključitev zdomcev prispevala po 10 milijonov evrov, za finančno izvedbo sporazuma pa je naša vlada pooblastila SIB, ki jo je takrat vodil Vlado Klemenčič. Po pričevanjih zdomcev so se zadeve lotili zelo resno in jih z obljubami o izredno ugodnem kreditu na vse načine vabili domov. Mnogi so tudi prišli in pri SIB vzeli posojilo po takratni revalorizacijski obrestni meri (ki predstavlja letno stopnjo inflacije), zmanjšani za 15 odstotkov, in realni obrestni meri 4 odstotke. Z letom 1995 so kreditojemalcem dali tudi možnost uporabe devizne klavzule, obrestno mero za nove kreditojemalce pa po dogovoru s podpisnicama sporazuma povišali na 6 odstotkov.

Končni rezultat omenjene matematike je dejstvo, da je od (do konca lanskega leta) odobrenih 369 kreditov, katerih najvišji možni znesek znaša 300.000 mark, te uspelo odplačati okrog 75 zdomcem, nekateri se še prebijajo, nekaj se jih je od vsega hudega vrnilo nazaj v Nemčijo, večini ostalih, katerih obresti so zdaj skoraj že višje kot glavnica, pa grozita bankrot in zaradi hipotek zaplemba premoženja. Kakih 10 se jih je v četrtek napovedano oglasilo pri upravi SIB, kjer so po skoraj enournem čakanju - menda zaradi zasedenosti sejne sobe - dobili le nejasne obljube predsednika uprave SIB Tomaža Roglja o tem, da bodo primere ponovno preučili. Zdomci, ki jih poleg kopice odvetnikov zastopa Iva Belinger Gorenčič (znana predvsem po tem, da je v Strasbourgu dobila tožbo proti državi zaradi zavlačevanja na sodišču), zdaj napovedujejo iskanje pravice pri evropskih ustanovah. Trdijo namreč, da sta država in SIB s programom, mišljenim predvsem kot socialna pomoč, uničili življenje njim in njihovim družinam in da so se ob tem nekateri na njihov račun še osebno okoriščali. Svoje trditve sta dva od njih podprla tudi s pred pričami podpisano konkretno izjavo o tem, da je gospod S. P., član takratnega vodstva SIB, od enega za investicijski načrt (nujni pogoj za pridobitev kredita!) zahteval izplačilo na roko v višini 70.000 tolarjev in ga tudi dobil, medtem ko je v drugem primeru, ko je bil načrt že izdelan s strani tretje osebe, ugotovil, da ta ni dober, in za svoj investicijski načrt za odobritev kredita zahteval 1000 mark, o čemer je bila obveščena tudi banka. Omenjena primera seveda nista bila osamljena. Glede na to, da je gospod zahteval izključno izplačila na roko, pa, tako vsaj upamo, ni bil plačan še iz fonda 750.000 mark, ki jih je Nemčija prispevala za svetovanje, spremljanje in strokovno podporo zdomcem za uspešno izvedbo omenjenega programa. Zdomci ob tem opozarjajo na številne bankrote zaradi takšnih investicijskih načrtov, saj naj bi šlo za projekte, že vnaprej obsojene na neuspeh.

Prav veliko možnosti za rešitev iz katastrofe nimajo - njihove kreditne pogodbe so namreč pravno veljavne, in to pod pogoji, ki so jih s podpisom sprejeli. Sklicevanje na njihovo naivnost, neobveščenost, posredovanje pogodb tik pred podpisom, osebno okoriščanje člana SIB, katastrofalno svetovanje in še bolj katastrofalne in v mnogih primerih tako rekoč vsiljene investicijske načrte jim v pravnem smislu - kljub temu da so njihove trditve resnične - ne bo dosti pomagalo. SIB je v nekaterih primerih že začela unovčevati zastavljeno premoženje. Z veliko gotovostjo pa lahko domnevamo, da bo novi lastnik SIB še bolj hitro in odločno šel po poti SIB in mu bo socialni in moralni vidik cele zgodbe povsem zadnja skrb.

Tako kot je očitno zadnja skrb tudi državi oziroma ministrstvu za delo, ki ga je za izvajanje meddržavnega sporazuma v Sloveniji pooblastila vlada. Državna sekretarka Staša Baloh Plahutnik, ki ji sicer gredo vse pohvale za njeno hitrost in prizadevnost pri iskanju potrebnih dokumentov in podatkov, je namreč pojasnila, da je njihova pristojnost izključno odnos SIB - Republika Slovenija - Republika Nemčija. Kar prevedeno pomeni, da nadzorujejo SIB-ova odplačila kredita in obresti obema državama, kjer ni nejasnosti in spornih vprašanj. Za 30-letno posojilo z desetletnim moratorijem, ki se je iztekel letos, SIB Nemcem sicer plačuje 2-odstotno letno obrestno mero (prvi obrok kredita je bil odplačan v začetku letošnjega leta), državi pa 4-odstotno obrestno mero (odplačilo prvega obroka posojila bo konec tega leta). Odnos med SIB in kreditojemalci pa je po mnenju ministrstva za delo izključno posloven in vanj se država ne sme in ne more vmešavati. Kar se samih kreditnih pogodb tiče, to tudi drži. Toda problem je treba gledati v celoti. Bistvena vprašanja so: zakaj je država dopustila, da se je meddržavni socialni program sprevrgel v osebne katastrofe, zakaj pred dogovorom o višjih obrestnih merah ni izračunala, kaj bo to pomenilo za zdomce oziroma za namen celotnega programa, zakaj SIB pred odobritvijo posojil ni preverila, ali so investicijski načrti izvedljivi, zakaj so bogato plačani svetovalci namesto v korist delali v škodo zdomcem, kakšen je bil nasploh nadzor nad razdeljevanjem posojil in uresničevanjem celotnega programa, zakaj SIB, ko je bila obveščena o dejanjih gospoda S. P., le-tega ni prijavila ustreznim organom ... Tako kot v številnih drugih primerih so tudi tu očitno odpovedali prav vsi nadzorni mehanizmi, o morali pa tako nima smisla izgubljati besed.

Morda pa bo državo več kot sumljivo poslovanje SIB s kreditojemalci začelo bolj zanimati, če bodo zdomci svojo namero o internacionalizaciji problema uspeli uresničiti. Pedantni Nemci bi v tem primeru namreč lahko kaj hitro prešteli zaradi njihove socialne pomoči bankrotirane slovenske zdomce, ki so ponovno v Nemčiji, tokrat na njihovi borzi dela. Vprašanja o tem, komu, po kakšnih pogojih, za kakšne namene in na kakšen način so v SIB delili strogo namensko nemško socialno pomoč, bi v tem primeru postala zelo neprijetna. Cela afera je tudi v mednarodnem smislu tako občutljiva, da bi pričakovali, da se bodo v preverjanje poslovanja, kaznovanje korupcije in reševanje socialne stiske zdomcev vključili vsi za to pristojni, če že ne zaradi morale, vsaj zaradi ohranitve ugleda Slovenije. Toda brezbrižnost države (razen nekaj opozoril v parlamentu, ki so naletela na gluha ušesa) je bila doslej povsem neomajna.