izbrisani / In če minister laže?

V tradicionalnih demokracijah je usoda ministra, ki ga zalotijo pri laganju parlamentu, zapečatena. Tudi ministri so seveda ljudje, včasih se zlažejo, le ujeti jih na laži ne smejo. Če jih, je kariere konec. Pri nas običajev demokracije seveda še v marsičem ne obvladamo, a zgledovati se po boljših od nas najbrž ni prepovedano.

Je morda tudi pri nas kakšen minister pravkar lagal, da pišem o tem? Da, notranji minister Rado Bohinc ob zadevi “izbrisani”, precej hudo - le da “samo” pred javnostjo, v oddaji Trenja na POP TV. Javnost je sistematično zavajal z neresnicami zlasti v tehle točkah:

- da je od 18.305 “izbrisanih” danes spornih le še približno 4200 primerov,

- da je bilo vseh 18.305 iz registra stalnega prebivalstva izbrisanih nezakonito, je dosledno zamolčeval,

- trdil je, da je, skupaj z MNZ, stališče do vprašanja izoblikoval že lani, ne šele v tej oddaji,

- zamolčal je, da so 8. oktobra lani ustavnemu sodišču sporočili do naših zahtev v celoti odklonilno stališče,

- trdil je, da so vprašanje “zelo aktivno” reševali - pa v enem letu niti predloga sprememb ZUSDDD za vlado še niso pripravili.

Če se malo pošalim: takojšnja javna kritika, če ji bo prisluhnil, ga lahko torej celo obvaruje pred nevarnostjo, da bi iste neresnice ponovil še pred parlamentom in potem izgubil položaj. No, šala je slaba: v zadevi “izbrisanih” večina političnih strank, izjemi sta le ZLSD in DeSUS, resnice sploh noče slišati - minister bo za nadaljnje sejanje neresnic tam torej kvečjemu pohvaljen, ne grajan.

To pa seveda ne pomeni, da je državljanom prepovedano izjave gospoda ministra javno razkrinkati kot neresnice. Preden si jih natančno ogledamo, kakšne so bile, le še opomba o tem, ali so bile to le neresnice (iz nevednosti?) ali prave laži, torej zavestno izrečene neresnice. Ker jih je bilo veliko, morebiti ne spadajo vse v isto od teh dveh kategorij. Toda celo, če bi se prav za vse od njih nazadnje izkazalo, da jih je minister razširjal zgolj iz nevednosti, ga to ne bi moglo obvarovati pred odstopom ali odstavitvijo: pomenilo bi namreč, da svojega področja ne obvlada in da je nesposoben za opravljanje svoje funkcije. Tako bi bilo v resnično demokratični državi. Kako bo pri nas, bomo pa kmalu videli. Ker minister Bohinc ni niti neinteligenten, niti nedelaven, niti nesposoben lastnega pravnega presojanja bolj zapletenih vprašanj (je namreč doktor pravnih znanosti), domnevam, da je javnost zavajal namenoma. Poglejmo, kako.

Prvo sistematično zavajanje (kakšna so stališča MNZ in od kdaj)

Novinarski uvod v oddajo Trenja (6. marca) se je končal z jasno ugotovitvijo novinarke, da Društvo izbrisanih zahteva, sklicujoč se zlasti na odločbe ustavnega sodišča iz leta 1999, da se vsem, ki jim je bilo to z nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 odvzeto, status povrne od dne nezakonitega izbrisa, torej za nazaj. Moje pojasnilo: doslej je bil ta status od skupno 18.305 “izbrisanih” približno 11.600 osebam že ponovno dodeljen (večini šele po letu 1999), vendar ne retroaktivno, zaradi česar socialne krivice (zlasti izguba službe ali pokojnine ali nemožnost njune pridobitve, odsotnost zdravstvenega zavarovanja itd.) s tem še niso bile popravljene - še manj pa seveda nadaljnjim 6700 osebam, ki jim ta nezakonito odvzeti status še niti ponovno dodeljen ni bil, kaj šele vrnjen za nazaj. Zadnje besede novinarskega uvoda v oddajo so bile, da državni sekretar na MNZ dr. Bugarič osebno meni, da je retroaktivno vračanje statusa možno oziroma potrebno, da pa stališče ministra Bohinca in vlade do tega še ni znano.

Ni točno, takoj odgovori minister Bohinc, in zavaja javnost takole: “Na MNZ smo svoje poglede do tega vprašanja opredelili že v lanskem letu - pa ne le to, ampak smo tudi zelo aktivno delovali pri reševanju tega problema, torej smo ga zaznali.”

Zaznati problem in reševati ga seveda ni isto. Zaznali so ga prizadeti in v javnost spravili mediji, ne ministrstvo. Tudi reševali tega vprašanja na ministrstvu niso - ne “zelo aktivno” ne sploh nikakor. Šele na lastno pobudo sem se maja, junija in julija trikrat sestal z vodilnimi na MNZ. Pogovor se je vedno zataknil prav pri točki “vračanja za nazaj”, vedno brez stališča MNZ do tega vprašanja - pri tretjem pogovoru le s tem napredkom, da je minister napovedal ureditev vprašanja z novelo zakona (ZUSDDD), a še povsem brez opredelitve, kako.

Nato sami ne naredijo nič - po dveh mesecih molka poziv, naj zakon pripravim jaz. Celoten predlog naredim v treh dneh in ga dostavim 22. septembra. Sledi spet pet mesecev molka - na moja vprašanja, ali se kaj dogaja, vedno isti odgovor: “Naročili smo pravno mnenje Inštituta za javno upravo - takoj ko pride, ga pošljemo tudi vam.” Poslali mi ga še niso, torej ga še ni. Taka je bila v resnici tista "velika aktivnost" MNZ pri reševanju tega vprašanja. Laž - ali samo hvalisavo pretiravanje?

Popolna neresnica pa je, da so “na MNZ svoje poglede do tega vprašanja opredelili že lani” - namreč poglede, ki jih je sedaj predstavil minister Bohinc. Lani 8. oktobra so (v vladnem odgovoru ustavnemu sodišču) namreč kategorično zavrnili kakršnokoli vračanje statusa za nazaj. Minister je ta lanska škandalozna stališča sedaj povsem zamolčal. Se jih morda že sramuje? Javnosti je seveda dolžan pojasnilo, kdaj - in predvsem zakaj - so potem “evoluirali” od tistega popolnoma negativnega stališča do tega sedanjega, zmedeno izmikajočega se in po vsebini recimo “četrtinsko pozitivnega”.

Drugo zavajanje (o tem, kaj naj bi bili naredili že lani)

Že na tiskovni konferenci MNZ 19. junija lani naj bi bili, trdi minister, “tudi povedali, da bomo pričeli pripravo dopolnitve ZUSDDD”. V resnici so takrat (in kasneje) vedno skušali problem zminimizirati - od vseh 18.305 “izbrisanih” so med nerešene primere uvrstili le 4205 oseb, ki so še danes brez vsakega “bivalnega statusa”. Zanje (samo zanje!) so takrat obljubili dvoje: da bodo ugotovili, ali so ti ljudje sploh še v Sloveniji, in če so, da bodo skušali njihov problem rešiti s spremembo ZUSDDD ali ZDRS. Nobene od teh obljub še do danes niso izpolnili.

V resnici je bila ministrova odločitev, naj se vendarle pripravijo “generalne” spremembe ZUSDDD, sprejeta šele na sestanku 19. julija - po zagrizenem odporu tej zamisli vseh udeležencev razprave razen M. Potrča, S. Rakočeviča in mene. Toda že oktobra v “evropsko civiliziranem”(tako si ga minister upa imenovati) odgovoru na našo pobudo ustavnemu sodišču niti obstoja tega delčka problema (in namena njegovega reševanja) niti namena reševanja “generalnega” problema niso več priznali! Od julija do teh dni pa je minilo že nad sedem mesecev - a ministra ni sram zapisati, da je “nerealno pričakovati, da je problem mogoče rešiti v mesecu ali dveh”.

Tudi v dveh letih minister Bohinc sam pravno korektne rešitve vprašanja seveda nikoli ne bo niti predlagal, če ga k temu ne bo prisilila nova odločba ustavnega sodišča (US). Tudi če ne bi bil oportunist in bi si upal, sovražno zmanipuliranemu javnemu mnenju navkljub, pripraviti pravno korekten zakon, pa to nam ne bi prav nič pomagalo, ker takega zakona ne bi potrdila niti vlada in še manj parlament. Prav zato ga Bohinc tudi nikoli predlagal ne bo. Z njim bi sicer rešil svojo čast nekakšnega levičarja, člana ZLSD in doktorja prava. Toda njemu so pomembnejše druge stvari, ne politično prepričanje, stališča stranke, pravna korektnost in vračanje nezakonito odvzetega. Ostra kritika Bohinca seveda ne pomeni, da imam kakšne iluzije o stališčih političnih strank: z izjemo ZLSD in DeSUS so stališča vladnih strank (LDS in SLS) sramotno izmikajoča se in sprenevedava, stališča opozicijskih strank pa v bistvu necivilizirano revanšistična ali celo haiderjansko ksenofobična. Edino upanje je v kratkem pričakovana nova odločba US - če je seveda ne bodo spet izigrali, kot so vse odločbe o tem iz leta 1999. Za to zadnje bi bil minister Bohinc kot nalašč.

Tretje, “mojstrsko” zavajanje in zamegljevanje (o tem, ali se bo vračalo za nazaj in komu)

Čeprav je voditelj oddaje Uroš Slak Bohinčeva izmikanja nekajkrat skušal preprečiti z jasnimi dodatnimi vprašanji, se minister ni dal zmesti in je mojstrsko izpeljal svoj načrt. Namesto preprostega odgovora na jasno vprašanje, ali podpira (tako kot dr. Bugarič) vračanje za nazaj ali ne, sem pri natančnem poslušanju posnete oddaje zabeležil skupaj kar šestkratno ponovitev neke zamegljevalne formule, po vsaki kritiki zasukane malo drugače, češ da je mislil drugače, kot je rekel - samo da bi bila ta formula čim bolj nejasna in kot taka čim bolj primerna za naknadno prilagajanje pričakovani odločbi US. Prva različica te zamegljevalne formule se je glasila dobesedno: “Tistim bo treba povrniti status, od tistega dne, ki bi jim pripadal po veljavni in z ustavo usklajeni zakonodaji.” Po Slakovem dodatnem vprašanju sledi “preciziranje”: torej “tistim, ki bi jim to pripadalo glede na zakon, kakršnega bomo oblikovali”. Genialno, na vprašanje, komu boste z zakonom povrnili status za nazaj, minister odgovori: tistim, za katere bo zakon tako določil! Morda sam pri sebi ugotovi, da se pa kot doktor prava tako norčevati iz logike vendarle ne sme - in takoj doda še tretjo različico: “Tisti, ki lahko izkažejo izpolnjevanje pogojev po veljavni slovenski tujski zakonodaji.” Torej po doslej veljavni, ne po bodoči? Na to mojo opazko se v četrti različici minister spet vrne k začetni genialni formuli: “Mislil sem na tisto zakonodajo, ki bo v skladu z ustavo, in na tisto, ki jo bomo pripravili kot novelo zakona.” Toda, glej, nato je celo Bandlju tega sprenevedanja dovolj in pove (kot svoje stališče), da bo tistim, ki so ves čas živeli tu, status le treba vrniti tudi za nazaj. Šele ta Bandljeva “diverzija” prisili Bohinca k večji konkretnosti vsaj v tej točki - ministrova peta različica se sedaj glasi: “Tistim, ki so izpolnjevali pogoje po tujski zakonodaji ... to so ljudje, ki so dejansko tukaj prebivali vse to obdobje.” Pazite: “ki so izpolnjevali” (pretekli čas), torej pogoje po dosedanji zakonodaji (beri: po protiustavnem ZUSDDD)! In v bistvu enaka je potem še šesta različica: “Tisti, ki jim bo uspelo dokazati, da so ves ta čas bivali v Sloveniji.”

Toda neprestano mešanje pogojev iz doslej veljavne in iz bodoče zakonodaje (iz ust doktorja prava!) je le prvi del te mojstrovine, vredne citiranja v učbenikih manipuliranja - drugi del je v tem, da so bile prve štiri različice povedane tako abstraktno oziroma brezvsebinsko, da iz njih še nisi mogel videti, za kakšne pogoje sploh gre. Mojstrsko: pod brezvsebinskimi formulacijami lahko vsak razume tisto, kar je pač njemu všeč. In ker je minister ob tem še poudarjal, da je to vprašanje treba reševati individualno (primeri so različni, posploševanje ni dopustno - z dodatnim cinizmom: “da ne bi prišlo do novih zlorab”!), je s tem “pihal na dušo” vsem tistim v svojem aparatu in zunaj njega, ki že eno leto trdijo, da nikakršna novela ZUSDDD ni potrebna - če je že bila storjena kakšna krivica, jo je možno odpraviti individualno. In zlorab tu ni zagrešila država - “nove zlorabe” je treba preprečiti žrtvam izbrisa! Ko je tako malo “pomiril” svoje jastrebe, je v peti in šesti različici nazadnje vendarle - a šele po tem, ko ga je k temu prisilila Bandljeva izjava - povedal, a spet prikrito in “zavozlano”, da tudi on, minister, zagovarja “generalno” vračanje statusa za nazaj, ampak samo za tiste, ki Slovenije niso nikoli zapustili.

Če to "razvozlamo", je minister povedal nekaj zelo preprostega: priznam, da bo treba prej navedenim status vrniti tudi za nazaj (ampak iz političnega oportunizma si niti tega ni upal povedati jasno in naravnost) - ne privolim pa v to, da bi s tem zakonom storjeno krivico popravili še komurkoli drugemu: niti tistim, ki jih je prav nezakoniti izbris pognal čez mejo “s trebuhom za kruhom”, in še manj tistim, ki jim je bilo nezakonito preprečevano vračanje k družinam v Slovenijo in po upokojitvi dokončna vrnitev, in celo tistim ne, ki so bili nezakonito izgnani iz Slovenije. Bravo, domnevni “socialni demokrat” in (resnični) doktor prava - res imeniten dosežek!

Četrto zavajanje (o številu prizadetih)

Na moje prvo opozorilo, da je še danes prizadetih 18.300 ljudi, je zatrjeval, da gre le še za problem približno 4200 ljudi, ki so še danes "brez statusa". To je bilo seveda v nasprotju z njegovim kasnejšim prikritim priznanjem, da bo vsaj še kakšnim 10.000 ljudem vendarle treba vrniti status še za nazaj - toda k temu ga je očitno prisilila šele Bandljeva izjava. Ta Bandljev nastop sem v oddaji označil celo za “edino pogumno izjavo z vladne strani ta večer” - tako daleč me je pripeljalo razočaranje nad Bohincem. Bog mi odpusti to neumnost - Bandelj je bil namreč v vsem drugem Bohincu povsem enakovreden, v dveh točkah pa še bolj škandalozen (v izjavi, da si je večina izbrisanih za svoj položaj sama kriva - izjava, da tistim, ki so “kakorkoli kaj storili proti tej državi, v njej ni mesta”, pa je že nevarno blizu jelinčičevskemu kaznivemu spodbujanju nestrpnosti do teh ljudi in njihovih družin).

Bo ostrina te kritike škodila izbrisanim?

Ne bojte se, prav nič. Bodite brez skrbi, da bo minister Bohinc tudi po bližnji sodbi US naredil točno tisto, kar mu bo narekoval politični interes - ne glede na mojo kritiko ali pohvalo. Če bo v vladi in parlamentu zadostna večina za dosledno uresničitev odločb US, bo za to poskrbel - če bodo hoteli odločbo US spet izigrati, pa bo še spretneje poskrbel za to. Da se bosta LDS in SLS veliko bolj zavzemali za to drugo, je skoraj gotovo - že zaradi Bavčarja in vseh drugih njihovih ministrov, ki so Sloveniji to sramoto nakopali na glavo. Zelo pomembno bo torej, koliko prostora za tovrstno manevriranje in izmikanje bo puščalo besedilo odločbe US. Počakajmo še teh nekaj tednov, morda samo dni, pa bomo videli.

Ne skrivam seveda želje, da bi ZLSD enkrat zmogla toliko politične doslednosti, da bi se od Bohinca poslovila. Naj gre potem na desno krilo LDS, kjer ga bodo, sedaj z “gabrovsko renesanso LDS” malo oslabljeni, morda radi sprejeli - ali kamor pač hoče. To so seveda zgolj pobožne želje. Sem dovolj realist, da se zavedam možnosti, da bo ta ostri napad nanj njegove pozicije v vladi in tudi v stranki vsaj trenutno celo okrepil (“pred zunanjim napadom stranka strne vrste”). Ampak to je njihov problem, ne moj. Če mislijo, da jim bohinčevski oportunizem (ne samo v zadevi “izbrisani”) dviguje podporo pri volivcih, naj ga pa obdržijo. Katero stranko bomo levo usmerjeni volivci potem sploh še lahko volili, je pa drugo vprašanje. Po dolgoročnih posledicah lahko enako resno kot vprašanje tragične usode 18.000 “izbrisanih” ljudi.