Strah pred odgovornostjo

Torek je bil za spoštovanje človekovih pravic in mednarodno pravo en srečen dan. V Haagu je bila ustanovna seja Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), na kateri je priseglo 18 sodnikov. Sodišče sicer še nima tožilca, pa tudi sodne palače ne, ima pa lasten Rimski statut, ki ga je podpisalo 139 držav, ratificiralo pa le 87. Ima tudi proračun in nekaj sodnih spisov, ki čakajo na začetek procesa. Ustanovna seja je bila seveda pričakovano slavnostna, poleg množice politikov se je je udeležila tudi nizozemska kraljica Beatrix. Eden izmed pomembnih gostov je bil Dimitrij Rupel, Slovenija naj bi bila namreč med državami, ki so se kontinuirano trudile za ustanovitev sodišča. V ponedeljek, torej samo dan pred slovesnostjo, pa se je Slovenija pridružila tudi posebni deklaraciji EU, ki podpira ustanovitev ICC. Seveda pa na slovesnosti, kljub prešernemu nasmehu našega zunanjega ministra, niso bili tako pomembni tisti, ki so na oblazinjenih stolih vljudno ploskali, ampak tisti, ki jih tam ni bilo. Veleposlanik ZDA na Nizozemskem, Clifford Sobel, je vabilo na slovesnost zavrnil in se slavnostnega dogodka se ni udeležil. Zgodba o ameriškem nasprotovanju ICC je znana, ZDA so najprej umaknile svoj podpis in potem začele glasno ovirati ustanovitev sodišča. Razlog naj bi bili politično motivirani procesi, ki bi jih lahko neodvisni sodniki sprožili proti pravicoljubnim ameriškim vojakom, ki se v imenu demokracije borijo na vseh koncih sveta. ZDA so lani proti sodišču začele pravo diplomatsko ofenzivo, vsem državam so poslale posebno ponudbo za podpis bilateralnih sporazumov, po katerih bi ameriški državljani dobili imuniteto, v Varnostnem svetu pa so nadaljevanje mirovne misije v Bosni pogojevali s kompromisom. Na koncu so njihovi diplomati dosegli enoletni odlok, poseben dogovor z Američani pa je podpisalo kar 24 držav, med njimi recimo Izrael, pa Afganistan, Bahrain, Vzhodni Timor, Honudras, Indija, Tadžikistan, Uzbekistan, od evropskih pa zgolj k ameriškim pitam nagnjena Romunija. Slednja sporazuma zaradi pritiskov iz Bruslja v parlamentu še ni ratificirala, od njega pa tudi ni odstopila. EU je sicer konec septembra sprejela kompromisne pogoje, pod katerimi lahko njene članice podpišejo poseben sporazum z ZDA, in si zaradi njih prislužila ostre kritike organizacije Amnesty International. Kritični pa so bili tudi v Washingtonu, evropska odločitev o "omejeni imuniteti" zgolj za nekatere državljane ZDA je po mnenju tiskovnega predstavnika State Departmenta "pozitivna in konstruktivna, vendar ne dovolj dobra".

Slovenijo je zgodba o prošnji ZDA doletela sredi mrzličnih priprav na Prago. Lani avgusta je zunanje ministrstvo napovedalo, da si bo "zaradi kompleksnega vprašanja" vzelo nekaj časa, ameriški diplomati, ki so si avgusta ogledovali Slovenijo, pa so zatrjevali, da pričakovana praška podpora ni povezana z dogovarjanjem o sodišču. Praga je potem srečno minila, slovenski parlament pa je s sorazmerno veliko podporo sprejel zakon o sodelovanju s haaškimi sodniki. Vendar se zgodba o Sloveniji in ICC s tem še ne konča, ZDA še zmeraj niso umaknile svoje prošnje in slovenska vlada nanjo še zmeraj uradno ni odgovorila. In ne le to, po zatrjevanju njenih predstavnikov za zdaj o tem še ne načrtujejo razprave. Tone Rop pa je na televizijskem soočenju o Natu šel še korak dlje. Na poziv Vlada Miheljaka, naj premier vendarle pojasni stališče slovenske vlade do mednarodnega kazenskega sodišča, mu je ta jezno zabrusil, "da bomo imeli drugič oddajo na to temo, pa bomo o tem diskutirali. To nima zveze z Natom". Rop se je odgovoru torej izognil. Kar je seveda pričakovano, za vlado v tem napetem predreferendumskem času gotovo ni pametno, da bi na glas razpravljala o še eni izmed zoprnih zahtev, ki so jo na Mladiko poslali Američani.

Če se je vlada zavil v molk, pa so bolj zgovorne nekatere parlamentarne stranke. Igor Štemberger, vodja poslanske skupine SMS, ki je zaradi vilenske izjave neuspešno odstavljala Dimitrija Rupla, je bil neposreden. "Slovenija v nobenem primeru ne sme podpisati posebnega sporazuma z ZDA in se tudi ne sme pridružiti stališču držav članic EU, ki v njem prav tako popuščajo ZDA in s tem škodijo učinkovitemu delu Mednarodnega kazenskega sodišča." Po mnenju SMS se vlada za zdaj še ni izrekla, ker čaka na 23. marec, na koncu pa naj bi sprejela ameriške zahteve. "Slovenska vlada bo zaradi pritiska, ki ga izvajajo ZDA s pogojevanjem ratifikacije sprejema Slovenije v Nato, zagotovo spet popustila in klonila pritiskom ZDA ter poseben sporazum tudi potrdila". Podobnega mnenja sta Zmago Jelinčič in SNS, morebitnega sporazuma v parlamentu gotovo ne bodo podprli. "Zagotovo gre pri omahovanju za strah, da se ne bi zamerili ZDA in nam bi le-te problematizirale vstop v NATO, ki je za našo vlado vitalnega pomena." Koalicijska ZLSD, ki je podobno kot SMS že septembra sprejela posebno izjavo o tem, da naj vlada zavrne zahtevo Američanov, svojega mnenja ni spremenila. Zanjo je "sporazum o preprečitvi izročanja državljanov ZDA Mednarodnem kazenskem sodišču nesprejemljiv". Poslanska skupina ZLSD sicer ne ve, zakaj slovenska vlada še ni odgovorila na prošnjo ZDA, nekoliko naivno pa "predvideva, da omahovanje ni povezano z vstopom Slovenije v Nato". Podobno pravijo tudi pri NSi in SLS, "pristop k Natu je po besedah njihovih najvišjih predstavnikov odvisen le še od volje volilk in volilcev Slovenije". Seveda pa je od parlamentarnih strank najpomembnejše stališče največje vladne stranke. Odgovor Toneta Anderliča je predvidljiv in zelo podoben vladnemu izmikanju. Ministrstvo za zunanje zadeve državnega zbora o morebitnem sporazumu še ni obvestilo, torej poslanska skupina LDS stališča do tega sporazuma še nima. "Posredovali vam ga bomo torej takrat, ko bomo o tovrstnem dokumentu in njegovih pogojih za pristop seznanjeni."

Sedaj pa o tem molčijo. Vso to izmikanje pa je zelo podobno nekemu drugemu, je nekakšen političen deja vu, že videna reakcija naše diplomacije. Dogodek se ni zgodil tako davno. Pred meseci je ameriška vlada slovensko zaprosila za nekaj vojaških uslug, ta ji je najprej ugodila, ko pa si je Washington v drugi prošnji zaželel tudi naših železnic, pa so pripravljeni mednarodni sporazum na zunanjem ministrstvu zadržali. Uradno do končne odločitve Varnostnega sveta. Na prvi pogled je to sicer logična politična poteza, vendarle bi lahko bila slovenska vlada vseeno bolj odločna. ZDA so prošnjo za prevoz orožja proti Turčiji naslovile v skladu z washingtonsko pogodbo, ki pa jo Sloveniji vsaj za zdaj še ni treba upoštevati. Pa tudi če bi bili v dobri veri po svetli Nato prihodnosti zavezani k bodočim predpisom, to še ne pomeni, da bi morala Slovenija brezpogojno dovoliti transporte smrti. Malo verjeten konsenz v Varnostnem svetu bi vojno sicer legaliziral, članice mednarodne skupnosti pa vseeno ne bi bile obvezane, da v vojni sodelujejo. Napovedani vojaški transport čez Slovenijo je namreč aktivna soudeležba pri napadu na Irak. Malokdo verjame, da bodo tanki, ki naj bi se popeljali po slovenskih tirih, namenjeni zgolj za statično obrambo Turčiji. Čakanje na odločitev v Varnostnem svetu podpira tudi večina parlamentarnih strank, nekateri pa se čudijo napovedanim protestom slovenskih mirovnikov. "Ne razumem njihovih dejanj ter njihove želje, da se izpostavljajo za nekaj, kar ni povsem jasno ali nesporno. Sicer je to njihov problem, zanima pa me, kdo jih plačuje," je recimo zapisal Janez Drobnič iz NSi.

Seveda pa je najpomembnejše vprašanje, zakaj se vlada boji odgovornosti, zakaj še ni sprejela stališča do posebnega sporazuma o Mednarodnem kazenskem sodišču in zakaj glede transportov smrti vdano čaka na odločitev Varnostnega sveta. Če bi se iraška kriza zakuhala pred leti, ko je bila Slovenija med vitezi petnajstčlanske varnostne mize, bi to stališče morala sprejeti, in če ji danes na veliko srečo Nato pospeševalcev tega (še) ni treba, to še ne pomeni, da lahko pasivno molči in čaka, da namesto nje razmišljajo drugi. Slovenija bi lahko brez tveganj mednarodne osamitve zavrnila prošnji o vojaški podpori in o podarjeni imuniteti. Pri obeh ameriških željah je namreč reakcija slovenske diplomacije osupljivo podobna, pri eni čaka na odločitev Varnostnega sveta, pri drugi pa na jasen in uraden odgovor ZDA na izsiljeni evropski kompromis. In še nekaj, obe prošnji sta na "varno" stran Alp zajadrali v času natovske iniciacije, slovenski odgovor nanju bodo gotovo presojali v kakšnem zelo pomembnem predstavniškem telesu. S tihim prikimavanjem - molk in vdano čakanje na odločitve močnejših prijateljev namreč nista nič drugega kot to - se Slovenija počasi zapleta v še dva nova vilenska absurda. Želja po Natu je očitno pomembnejša od načelne in samostojne zunanje politike.