Proti!

Natančno sem pregledal argumente za vstop Slovenije v Nato in niso me prepričali. Nekaj zagovornikov vključitve sicer čisto pametno razmišlja in ponuja tudi zanimive argumente. Nekateri teh argumentov bi lahko bili povsem prepričljivi, če jih ne bi tisti, ki jih izrekajo, sami pobili z drugimi, drugačnimi stališči. In če tega že ne bi storili sami, za to gotovo poskrbijo njihovi zavezniki. Tako od avtoritete argumentov ne ostane nič. Kar ostane in prevlada, je avtoritarnost kampanje. Avtoritarnost, ki jo v zadnjem času ponazarjajo zlasti demonstrativni obiski mednarodnih "avtoritet" in njihovi paternalistični pritiski na bojda nespametno slovensko ljudstvo.

So politiki, ki jih očitno moti, da je do razprave o smiselnosti vstopa v Nato sploh prišlo. Vidijo jo kot prepir in razdor, kajti stališče vlade bi moralo uživati "podporo vseh ljudi". Isto sporočilo prinaša trditev, da ni nobene alternative vstopu v Nato. Če ni alternative, ni izbire, in če ni izbire, ni odločanja. Razprava je torej nesmiselna. Tisti, ki delajo težave in razbijajo enotnost, so nori.

Ko se morajo k takim kvalifikacijam zatekati najvišji med politiki, bi se moralo vsakomur posvetiti, da tu nekaj ni v redu. Vprašljiva je tudi izpeljava iz tega temeljnega stališča: očitek nasprotnikom vstopa v Nato, da nimajo alternativne varnostne vizije, kaj šele strategije. Potem ko nova politična kasta več kot deset let ali ni bila sposobna ali ni hotela izdelati strategije razvoja Slovenije (z varnostno strategijo vred), kar bi terjalo izdelavo alternativnih scenarijev in izbiranje med njimi, temveč je namesto tega začela vrteti molilne mlinčke o vključitvi v EU in Nato, se zdaj brezperspektivnost, v katero nas je potisnila, naprtuje nasprotnikom vstopa v Nato in se jih obtožuje neodgovornosti. A neodgovorna tu je politična kasta, ne opozicija posebno resni odločitvi, ki jo ta kasta vsiljuje. Dejstvo, da politična kasta ni opravila svojega dela, ne more biti argument za vstop v Nato. Razen seveda za to kasto samo: tako kot je doslej poganjanje za vstopom v Nato skrivalo njeno nedelo ali nesposobnost, bo poslej morebitno članstvo v tej organizaciji varovalo njen položaj.

Realizem, s katerim se ponašajo zagovorniki vstopa v Nato, je prav v varovanju položajev politične kaste. Ko gre za konkretne argumente, se ta realizem namreč hitro razblini. Realisti vedo in radi povedo, da se v Natu odloča o velikih zadevah. Če bo Slovenija članica, pravijo, bo sedela za mizo z bogatimi in močnejšimi ter enakopravno soodločala. Tu se realizem seveda neha. Preden imenitneži sedejo za tisto mizo, da bi enakopravno glasovali, o tem, kako bo kdo glasoval, odloča moč. Prav lahko si je predstavljati, da bo Slovenija kot morebitna članica Nata imela manj besede pri odločanju o svoji usodi, kakor jo ima zdaj, ko jo njeni voditelji sebi v slavo in čast prikazujejo kot popolnoma nepomembno in nemočno revo.

Ko začnemo razmišljati o moči, ne moremo obiti ZDA. Da v demokratičnem Natu "ZDA nimajo večje besede od drugih članic pri sprejemanju odločitev", bi bil nesmisel, če tega ne bi izrekel ameriški vladni uslužbenec. Tako je zavajanje. ZDA, edina velesila, ne bodo dopustile, da bi jih Nato v prihodnosti kakor koli omejeval. Če ne bo njihovo poslušno orodje, ga ne bo. Če bi bil namreč kar koli drugega, bi bilo to v nasprotju z ameriško varnostno strategijo, tako kot je vsaj relativno samostojna EU. Ker je taka EU potencialna grožnja neomejenosti ameriške moči, so jo ZDA skušale podrediti z vojno proti Iraku, in ker podreditev ni gladko uspela, so jo začele razbijati. Pri tem so uporabile nove članice in še-ne-članice Nata. To razbijanje EU je ponudilo priložnost tudi Sloveniji, da se kot ameriška marioneta enakopravno udeleži svetovnega dogajanja.

Zagovorniki vstopa v Nato torej prodajajo dve napačni domnevi: da sta Nato in EU organizaciji, ki druga drugo dopolnjujeta in podpirata; in da Nata ni mogoče enačiti z ZDA. Marketinška kampanja za vstop zdaj celo trdi, da Nato nima nobene "neposredne" zveze z načrtovano vojno proti Iraku. Če bi bilo to res, bi bil Nato nepomemben in nepotreben: organizacijo, ki med najresnejšo varnostno krizo stoji ob strani, je težko oglaševati za varnostno organizacijo. Če to ni res, nam lažejo.

Največji problem je seveda v tem, da je t. i. iraško krizo zakuhala najmočnejša članica Nata. Se bo Nato konfrontiral z ZDA? Če bi se, bi ga bilo konec. Pa se ne bo. Ker se ne bo, Nato ni organizacija, ki zagotavlja varnost. In ne bo se, ker se ne more. Ne more se, ker so ZDA vojaško premočne in ker je Nato, kolikor ni neposredno ameriški, intelektualno kapituliral pred ameriško administracijo. Kaj drugega kot kapitulacija je namreč prihodnja vloga Nata "v boju proti mednarodnemu terorizmu in širjenju orožij za množično uničevanje". To je bushevski program. Nobenih nujnih razlogov ni za razglasitev vojne proti terorizmu namesto organiziranja mednarodne policijske akcije proti teroristom. Ameriška odločitev za vojno je logično neubranljiva. Temelji na politično-religiozni volji, ki hoče doseči ameriško nadvlado za vsako ceno. Za to potrebuje izredne razmere. Izredne razmere prinaša vojna. V njih so zakoni suspendirani. Sklep: varnost zagotavljajo zakoni. Nato z vojno proti terorizmu sodeluje pri ustvarjanju izrednih razmer. Izredne razmere ne poznajo zakonov. Nato ne zagotavlja varnosti.

Nato ne zagotavlja varnosti, ker je pod odločilnim vplivom ZDA, te pa so postale poglavitna grožnja mednarodnemu redu in miru. Nasprotovanje vojni proti Iraku je razlog za nasprotovanje vstopu Slovenije v Nato. Skrb za individualno in kolektivno varnost je postala protiameriška. Protiamerikanizem je nasprotovanje neodgovorni uporabi politične moči in vojaške sile, razbijanju mednarodnega pravnega reda, izničevanju nacionalnih političnih in varnostnih struktur, dopuščanju zločinov, naklepanju novega holokavsta. Je nasprotovanje uničevanju okolja, demontaži socialne varnosti, radikalnemu potrženju zdravja, degradaciji izobraževanja, ustvarjanju monopolov nad prehranjevanjem z gensko predelano hrano. Je nasprotovanje zavajanju, ponarejanju in laganju, ki si jih neženirano dovoljujejo ameriški in proameriški oblastniki, medijskemu manipuliranju brez meja, spodkopavanju racionalnosti, žaljenju celo zdravega razuma, zabrisovanju meje med dopustnim in nedopustnim ter izničevanju temeljne razlike med pravičnim in nepravičnim. Protiamerikanizem je nasprotovanje novemu totalitarizmu, hujšemu od vseh doslejšnjih. Seveda je vprašanje, ali se bo tega totalitarizma mogoče ubraniti, če Slovenija ne vstopi v Nato. Gotovo pa je, da bi mu z vstopom na široko odprli vrata.