slovenska marakana / Rdeči karton politiki

Država, Olimpijski komite Slovenije in cerkev podpirajo obnovo starega štadiona za Bežigradom, Mestni občini Ljubljana (pod pogojem, da bo zgrajen z zasebnimi sredstvi), Nogometni zvezi Slovenije in skladu za novi štadion pa je bliže gradnja novega objekta v Stožicah. Vsekakor Ljubljana svoje Marakane ne bo imela še dolga leta, če jo bo sploh kdaj imela. Sogovorniki se (večina očitno predvsem za potrebe javnosti) sicer strinjajo, da Slovenija za nogomet in tudi za druge namene, na primer velike koncerte in druge množične prireditve, nujno potrebuje pravi štadion, ki naj bi po zmanjšanju prvotnih - res nerealnih - zahtev zdaj sprejel le še od 15 do 20 tisoč ljudi, da ga potrebuje čim prej in da pri tem lokacija niti ni najpomembnejša, čeprav bi bilo prav, da bi bil v Ljubljani. To sicer že sproža ostre odzive pri ljubiteljih nogometa po drugih slovenskih krajih.

S prihodom ministra za šolstvo in šport Slavka Gabra je, vsaj kar zadeva državo, spet aktualnejša obnova oziroma, bolje rečeno, kar gradnja novega štadiona za Bežigradom. Po Gabrovem mnenju bi preureditev in dograditev bežigrajskega štadiona, tako da bi bilo na njem od 12 do 15 tisoč sedežev, stala 2,5 do 3 milijarde tolarjev, to pa je po njegovem bistveno laže dosegljiv cilj kot gradnja novega štadiona v Stožicah, saj naj bi ta stala od 7 do 8 milijard tolarjev. Za prenovo starega štadiona je ministrstvo pripravljeno nameniti do 20 odstotkov potrebnih sredstev. Toda: težave so z nerešenim vprašanjem denacionalizacije in s tem, da se mesto še vedno ni odločilo, ali bi popravljalo stari štadion za Bežigradom ali gradilo novega v Stožicah. Plečnikov štadion si sicer lastijo Olimpijski komite Slovenije (okrog 27 tisoč kvadratnih metrov), Mestna občina Ljubljana (okrog 20 tisoč) in SCT (okrog 5600), križniški red pa v denacionalizacijskem zahtevku terja približno 90 odstotkov starega štadiona oziroma temu primerno odškodnino. Da bi bila stvar še bolj zapletena, je zahtevek križnikov povezan s Križankami. Gaber sicer zatrjuje, da je ministrstvo glede bežigrajskega štadiona svoje za zdaj naredilo, saj je postopek reševanja denacionalizacijskega zahtevka križnikov pospešilo, tako da naj bi bil končan najkasneje v dveh mesecih. Po Gabrovem mnenju je zato zdaj vsekakor na potezi Mestna občina Ljubljana, da pove, kaj sploh hoče.

Mesto je pod nogometno navdušeno prejšnjo županjo Viko Potočnik sicer zavzeto podpiralo gradnjo novega štadiona. Za ustanovitveni kapital družbe Stadion, d. o. o., za priprave na gradnjo in za varovanje območja je mesto do zdaj namenilo že najmanj 5 milijonov tolarjev, občini je celotno zemljišče v Stožicah uspelo očistiti bremen in "plomb", za kar je bilo porabljenih okrog 2,4 milijarde tolarjev, družbi pa je pod neplačanim vodstvom odhajajočega direktorja Holdinga Ljubljana Marjana Rekarja zemljišče končno uspelo vpisati tudi v zemljiško knjigo. Rekarju se je direktorski mandat v družbi Stadion pred dnevi iztekel, na razpis za novega direktorja pa se ne namerava prijaviti. Morda je razlog prav to, da se mesto še sedaj ni odločilo, ali bi obnavljalo stari štadion ali bi gradilo novega - to možnost županja Danica Simšič podpira le, če bo zgrajen z zasebnim kapitalom. Omenjene dileme sicer sploh ne bi bilo, če bi na primer Vika Potočnik pri vsej svoji prej omenjeni nogometni zavzetosti Energetiki naročila, naj finančni presežek (najmanj 3,5 milijarde tolarjev) namesto za SIB nameni za gradnjo novega štadiona - če bi bilo tako, bi gradnja ob prispevkih zasebnih vlagateljev že šla h koncu. Tako pa nova županja v svojem že znanem polžjem in diplomatsko nejasnem slogu pojasnjuje, da bo mestna odločitev za stari ali novi štadion odvisna od odzivov na javni razpis. Šele ti bodo namreč pokazali, ali bodo investitorji (predvsem tuji se že zanimajo) navdušenje, podprto z denarjem, ohranili tudi po tem, ko bo mesto predstavilo svoje pogoje.Vsekakor bo to še zelo dolg proces: najprej bo treba imenovati novo vodstvo družbe Stadion, kar bo trajalo tedne, nato bo vodstvo moralo pripraviti podlage za razpis, to pomeni mesece, nato bo potekal razpis (še kak mesec ali dva), nato bodo proučevali odzive, pripravili predloge za odločitev v mestnem svetu ... skratka, govorimo o letu ali več, preden bo sploh znano, ali bo mesto podprlo obnovo starega ali gradnjo novega štadiona. Marjan Rekar je vsekakor prepričan, da je novi štadion absolutno uresničljiv projekt. V podporo novemu štadionu v Stožicah po njegovem govorijo izkušnje, ki kažejo, "da je obnova stare hiše kljub začetni nižji ceni nazadnje navadno dražja od gradnje nove", to, da Stožice v nasprotju z Bežigradom ponujajo parkirna mesta in hiter pretok ljudi in prometa ter da je zaradi prostora za različne spremljajoče in druge dejavnosti, na primer poslovno dejavnost, bistveno več možnosti za čim boljšo izkoriščenost štadiona in celotnega območja. Res pa je, da je Rekarjev optimizem ob tem, da se ne poteguje več za vodenje Stadiona, d. o. o., treba jemati z zadržkom.

O uspehu projekta je neomajno prepričan predsednik Sklada za izgradnjo novega štadiona Janez Sodržnik. Na računu sklada, katerega skrbnik je Abanka, se je do 3. aprila 2003 nabralo dobrih 3,9 milijona tolarjev, med donatorji pa je poleg selektorja tudi vse več nogometnih reprezentantov. Dvajset tisočakov je prispevala celo Danica Simšič, ki se je o udobju bežigrajskih sedežev za obiskovalce na eni od Olimpijinih tekem prepričala na lastnem telesu. Vse, ki čakajo na primeren štadion, bi sicer bistveno bolj razveselilo, če bi namesto omenjenega prispevka raje poskrbela za čimprejšnjo izvedbo vseh postopkov, ki bodo omogočili, da se projekt končno začne uresničevati, v kateri koli smeri že.

Sklad ima za zdaj predsednika (Sodržnika) in direktorja Aleša Remiha, upravni odbor, ki bo med drugim nadzoroval finance, pa bo imenovan kasneje, ko bo znano, kdo od povabljenih (MOL, MŠŠ, OKS, NZS, kapital, mediji, strokovna javnost) se bo še, če se bo, priključil projektu. Sodržnik pravi, da sklad ne bo igral le simbolne vloge, saj naj bi z donacijami in različnimi akcijami poskušal zbrati kar okrog 900 milijonov tolarjev, to naj bi bilo po njegovem od 10 do 15 odstotkov vrednosti projekta. In če mesto ne podpre gradnje novega štadiona? Sredstva bodo namenili za preureditev oziroma, bolje rečeno, kar za gradnjo novega bežigrajskega štadiona, pravi Sodržnik, samo da Slovenija končno že dobi primeren objekt. Časa za zbiranje sredstev bo v dolgih mesecih čakanja na mestno odločitev vsekakor dovolj.

Zanimivo je tudi stališče Olimpijskega komiteja Slovenije, ki podpira obnovo bežigrajskega štadiona. Razlog je predvsem ta, da je komite eden večjih lastnikov zemljišča, to pa po besedah generalnega sekretarja Toneta Jagodica pomeni, da bi lahko operativno bistveno bolj pomagal pri obnovi kot pri gradnji novega štadiona. Če bo sprejeta odločitev za bežigrajski štadion, bodo, trdi Jagodic, zemljišče vložili v blagor slovenskega športa, pričakujejo pa, da bo v prenovljenem objektu poleg njih dobila prostor tudi večina nacionalnih športnih zvez. In če kocka pade tako, da bodo izbrane Stožice? Treba bo odgovoriti na vprašanje, kaj z Bežigradom. Pri Olimpijskem komiteju Slovenije pravijo, da denarja za vzdrževanje nimajo, pa tudi morebitna selitev njihovega kapitala (v zemljišču) izza Bežigrada v Stožice bi bila vse prej kot enostavna.

Najbolj jasni so pri Nogometni zvezi Slovenije, kjer jim je bolj ali manj vseeno, ali so na prenovljenem bežigrajskem štadionu, v novem stožiškem objektu, dograjenem objektu v Mariboru ali prenovljenem v Celju - samo da bi bili enkrat v objektu, ki mu je sploh mogoče reči štadion. Načeloma bi bil tudi slovenski reprezentančni nogomet raje v novem objektu v Stožicah, predvsem pa v Ljubljani, do katere ima najlažji dostop največ navijačev. Če bo prej, in to po vseh mednarodno določenih merilih, obnovljen Bežigrad, pa bodo tudi zelo veseli in se ne bodo nič pritoževali. Bleščečo zmago nad Ciprom smo si v sredo sicer še ogledali v Ljubljani, saj je NZS imela srečo in inšpektorjev UEFE prej ni bilo blizu. Jih raje nič ne sprašujemo, kaj šele vabimo, pravi Dane Jošt, generalni sekretar Nogometne zveze Slovenije, kjer sicer resno dvomijo, da bo naslednjo kvalifikacijsko tekmo še mogoče izpeljati v ljubljanski podrtiji. Kar koli torej, samo da se kaj premakne, pripravljeni so celo vzeti manjše posojilo (do milijon evrov z odplačilom do 15 let), samo da bi slovenski nogomet čim prej dobil primeren štadion.

No, upanja za skorajšnjo rešitev zanje, tako kot za druge ljubitelje športa in obiskovalce koncertov in drugih množičnih prireditev, ni prav veliko. Da bi si politika po vseh izrečenih obljubah upala reprezentančni nogomet in druge množične prireditve - s prav tako nujnimi prejšnjimi velikimi vlaganji - preseliti v Celje ali Maribor, sicer ni zelo verjetno. Na odločitev o tem, kje v Ljubljani bodo dobile svoje mesto, pa poleg zelo negotovih končnih odzivov investitorjev na javni razpis za gradnjo novega štadiona, naklonjenosti države obnovi starega štadiona in vse glasnejših vprašanjih o prednostnih nalogah mesta (zakaj zemljišče ravno za štadion?) in države (zakaj denar ravno za nogomet?) lahko vpliva še marsikaj.

Vsekakor ne gre spregledati, da bi, če bi se mesto odločilo za obnovo starega štadiona za Bežigradom, Danici Simšič, ki je v svojem volilnem programu nova stanovanja postavila na prvo mesto, za stanovanjsko gradnjo (za kar bi sicer morali najprej spremeniti prostorskoureditvene akte), morebitno prodajo ali zamenjavo ostalo na razpolago velikansko, predvsem pa vseh bremen očiščeno in v zemljiško knjigo vpisano zemljišče. Na oddelku za urbanizem in okolje so sicer izračunali, da je na območju občine površin, namenjenih stanovanjski gradnji, za več kot 9000 stanovanj, kar naj bi (tudi brez območja Stožic) zadoščalo za sedanje potrebe. Res pa je, da je v prostorski zasnovi, sprejeti julija 2002, v Ljubljani v naslednjih 15 letih predvidena gradnja več kot 16 tisoč stanovanj.

Mestna občina Ljubljana je območje Stožic v prostorski zasnovi leta 2002 v severnem delu (okrog 70 tisoč kvadratnih metrov) sicer namenila za šport in rekreacijo s spremljajočimi dejavnostmi, južni del (nasproti ekonomske in pedagoške fakultete) pa širitvi univerzitetnega družboslovnega centra in gradnji študentskih domov. Po predvidevanjih šolskega ministra Slavka Gabra je v Ljubljani do leta 2008 načrtovanih od 3700 do 4000 novih študentskih postelj, ureditev 1500 od njih naj bi zaupali koncesionarjem, ministrstvo pa bi subvencioniralo stanarine. Sicer pa na ministrstvu ne razmišljajo le o privlačnih Stožicah, pač pa tudi o morebitni ureditvi študentskega kampusa v smeri proti Barju (za fakulteto za kemijo) - odvisno pač od dogovora z mestom ali, bolje rečeno, pogajanj o ceni zemljišč.

Katera koli možnost bo že obveljala (če bi novi štadion gradili v Stožicah, bi tudi za Bežigradom lahko zrasla lepa poslovno-stanovanjska soseska), če ljubljanska politika z dostojnim, po mednarodnih pravilih urejenim štadionom misli resno, bi se morala odločiti tako rekoč že včeraj, za uresničitev načrtov bodo namreč potrebna najmanj štiri leta. Sicer pa naj jasno pove, da obljub predhodnikov ne more ali ne namerava uresničiti, in naj neha zavajati javnost.