vojna / Proti sluzastim nevretenčarjem!

Kolikor sem se pogovarjal z našimi veteranskimi, tako rekoč poklicnimi protestniki, imajo nekateri med njimi trenutno garnituro podalpskih Gadov za bolj ali manj indoktrinirano, brainwashed čredico, ki jo lahko za skupno stvar navdušiš izključno, če ji s trinadstropnim utripajočim napisom !!!ŽUR!!! obljubiš cisterne čistega etanola in po možnosti v paket nekako stisneš še kake joške ali tri, medtem ko za dijake nekaj upanja vseeno obstaja, saj še niso bili dovolj dolgo podvrženi morilskim možganskim tnalom slovenskega šolskega sistema. Takemu pojmovanju se je sklenila zoperstaviti peščica nekoliko bolj angažiranih posameznikov s FDV in filofaksa ter z griča po pobočju prva spustila snežno kepo študentskega nezadovoljstva, ki je potem na svoji poti do ciljne strmine prerasla v ... no, malce večjo snežno kepo. V deklaraciji za mir, manifestu svojega odpora, so vojno v Iraku ocenili kot najresnejšo svetovno krizo po koncu hladne vojne, politiko slovenske vlade pa kot popolnoma neustrezno, nezrelo, nesuvereno in na koncu koncev pravzaprav celo neustavno.

Od vlade in parlamenta so zahtevali ponovno razpravo o iraški krizi, sprejem nove, vojaški poseg jasno obsojajoče deklaracije ter nedvoumni razglas, da Slovenija ni članica vojne koalicije in da od nje ne bo sprejemala nobenih poniževalnih dotacij. Glede na to, da je deklaracijo v prvih dveh dneh po nastanku podpisalo več kot dva tisoč študentov, ni nezanimivo, da se jih je potem v njeno podporo na centralni manifestaciji pred Filozofsko fakulteto zbralo morda štiristo. Organizatorjem je seglo v roko dejstvo, da je bil drugi april datum novice, po kateri nam je Amerika še enkrat prijazno dvignila klobuk v zahvalo za partnerstvo pri svoji morilski koaliciji, obenem pa jim jo je dokaj zagodlo vreme, saj je bilo to v tej sezoni praktično prvič, da ni bilo mogoče protestirati kot martinček na nežnem prijateljskem soncu, temveč sredi nove zamrznitve navidez nesmrtne Zime 2003.

Po izrazito bedni dopoldanski predigri na FDV-ju (kjer so od prek stotih profesorjev proti krvi nedolžnih svoj glas povzdignili natanko trije in kjer naj bi se po poročanjih nekaterih študentov trudili zbor preprečiti s preventivnim zaklepanjem učilnice ena, ampak take reči lahko v resnici presenetijo samo nekoga, ki tiste greznice ni obiskoval) je vseslovenski študentski uprising nekje ravno zapolnil pločnik pred in okoli vhoda na filofaks, le da je tu na oder (namreč stol) stopilo nekaj več učenih glav. Po njihovih besedah ni bil enajsti deveti v resnici vzrok ničesar, temveč je bil to zgolj povod boja za novo svetovno prevlado, torej napad na svetovni mir, prav tako kot terorizem ni vzrok, temveč posledica revščine, pomanjkanja, nemoči in ponižanja, v katerih živi večina sveta. Janez Peršič se je spomnil na pradavno zmagovito zasedbo tega istega poslopja, ko je bil eden izmed študentskih voditeljev tudi "Jaša Zlobec, ki si danes raje polni trebuh v parlamentu v LDS", Darij Zadnikar pa je svet razdelil na pokončne ljudi in sluzaste nevretenčarje, ki v svoji mrhovinarski nasladi vse druge prepričujejo, da se proti tako mogočni sili preprosto nima smisla bojevati, zato naj raje počepnejo v kot, upognejo hrbte ter se do konca zaprejo v svoje depresije in majhne radosti.

Sledil je obvezni protestniški pohod čez mesto, in ko se je na pločniku zbita gruča raztegnila v ulici precej bolj primerno kačo, je vse skupaj za hip dejansko postalo nečemu podobno, vsaj dokler ni dekle na samem premcu sprevoda (to je bilo tisto isto dekle, ki je pred tem najbolj oglušujoče rjulo ob kremenitih mislih svojih profesorjev) kolegico nekje sredi Aškerčeve naslovilo s: "Proti čemu se borimo? Nekaj moramo vendar govorit! Dajmo, spomnimo se kaj!" Organizatorji so si dali sicer kar precej opravka z zagotovitvijo ozvočenega kombija, ki naj bi pohodu narekoval zaželeni beat, a je umazano modro vozilo potem v akciji povsem zatajilo, tako da je toliko imenitnejšo priložnost dobil ansambel potujočih tamtamburašev in saksofonistov, ki je četi novih moči vlival s svojimi še posebej gruvi verzijami Pulp Fiction in Zdravljice.

Kakih sto metrov od zapor pred ameriško ambasado so se jurišniki spustili v dir ("Laufajmo! Na barikade!") in šment, če se niso jeklenim robokopom za trenutek vseeno zašibila kolena in če niso začeli vsi tisti ubogi kužki kar nekam panično cviliti, a res samo za trenutek, saj so se šprinterji že naslednjo sekundo nekoliko upehano naslonili na varnostno ograjo. Ko jim je po približno štirih minutah postalo jasno, da ne vejo točno, kaj bi tam počeli (razen seveda enega Give Peace a Chanca in samo na pol doživetega Give me an F; Give me a U; Give me a C; Give me a K: What does that spell?), so pozvali "Na juriš pred parlament!", le da te razdalje vseeno niso pretekli. Na hram slovenske pokončnosti so se potem malo drli in določeni tajniki in sekretarji so dejansko nekaj gledali dol in zmajevali s sivimi glavami, nakar smo krenili naprej, tokrat ob zmagovitem geslu "DOL Z VLADO; RUPLA NA GRMADO!".

Pri Prešernovem spomeniku so mavrično zastavo miru po tradiciji v kamnito roko potisnili tudi Doktorju Fig, nakar se je hotel neki oča malce zmikastiti ("V bolnico te bom spravil! Totalno te bom razmontiral!") z nekim demonstrantom, ki mu je na njegovo mimoidoče bentenje pihnil: "Stari, tebi ne bo nič jasno, dokler ti ne bojo bombe fuknili naravnost na vnuke!", vendar sta se že čez deset sekund razumevajoče trepljala kot najboljša stara prijatelja (saj v bistvu se strinjava, politika je en kurc).