politika / Premalo levi

V javnosti so vse glasnejši očitki, da na slovenski politični sceni ni stranke, ki bi verodostojno zastopala levičarske vrednote. To je postalo še posebej očitno ob vprašanju vstopa Slovenije v Nato in odnosu do vojne v Iraku. Iluzija, da bo vlogo leve stranke odigrala Združena lista socialnih demokratov, se je deloma razblinila že leta 2001, ko je vodstvo stranke spremenilo svoj program tako, da je opustilo zavzemanje za oboroženo nevtralnost in se opredelilo za vstop Slovenije v Nato, še dodatno pa prav v zadnjih dneh, ko so skoraj vsi poslanci ZLSD podprli mlačno deklaracijo, s katero je državni zbor zgolj obžaloval, ne pa tudi obsodil napad na Irak brez podpore Varnostnega sveta ZN.

Po mnenju kritikov naj bi ZLSD pod vodstvom Boruta Pahorja postala oportunistična, medla, neprepoznavna, preveč liberalno usmerjena in premalo antimilitaristična. Kot takšna pa naj bi bila za del volilnega telesa nezanimiva, kar dokazuje tudi padec njene priljubljenosti v javnomnenjskih anketah v poreferendumskem obdobju. Kritiki zato eno od možnih rešitev vidijo v izvajanju pritiska na ZLSD, ki bi vodstvo prisililo v premik na levo stran politične oble. Če do preobrazbe ZLSD ne bi prišlo, pa kritiki ne izključujejo niti ustanovitve nove politične stranke.

Debata o tem naj bi že vse od referenduma po elektronski pošti potekala med različnimi levo usmerjenimi intelektualci. Njihova zamisel je, da bi ustanovili društvo, ki bi med seboj še bolj trdno povezalo ves potencial civilne družbe, ki se je nabral v času protinatovske kampanje. Po potrebi pa bi to društvo sčasoma lahko preraslo v novo politično stranko. Jedro društva naj bi sestavljali nekdanji diplomat in nekdanji član LDS Franco Juri, Gorazd Kovačič, Vlasta Jalušič in Tonči Kuzmanič z Mirovnega inštituta, Tanja Rener s Fakultete za družbene vede in Rastko Močnik s Filozofske fakultete, k sodelovanju pa naj bi skušali pritegniti še nekatere znane osebnosti, ki nasprotujejo vstopu v Nato in obsojajo napad na Irak. Na primer nekdanjega publicista Vlada Miheljaka, ekonomista Bogomirja Kovača, ustavnega sodnika Matevža Krivica, rektorja ljubljanske univerze Jožeta Mencingerja, predsednika Društva pisateljev Slovenije Toneta Peršaka, publicista Miša Alkalaja in druge. Po besedah Franca Jurija naj bi društvo zajemalo čimširši spekter ljudi, od liberalcev, anarhistov do katolikov. "Ugotavljamo namreč, da je treba združiti ves potencial, ki se je nabral ob razpravi o Natu, pa tudi tisti del članov LDS in ZLSD, ki niso zadovoljni z uradno politiko strank. Organizirani bi lažje izvajali pritisk na obstoječo politično elito, ki ne premore niti moči za jasno obsodbo vojne." Pri tem pa poudarja, da naj bi se društvo ne ukvarjalo le z vojaškimi temami, ampak na primer tudi z okoljem in socialo.

Za zdaj seveda še ni jasno, ali bo do ustanovitve društva sploh prišlo, in še manj, ali se bo sploh kdaj preoblikovalo v stranko. Krivic je na primer do ustanavljanja nove leve stranke izrazito skeptičen, saj meni, da čas zanjo še ni dozorel in da bi pomenila samo drobitev že tako šibkih levih sil in njihovo nadaljnjo marginalizacijo. V pismu pobudnikom je na primer opozoril: "34 odstotkov glasov proti Natu je seveda imeniten dosežek, toda ne slepimo se, da so to kar avtomatično tudi glasovi za bodočo levo stranko." Po Krivičevem mnenju je politika "resna obrt, v kateri so pri nas tudi profesionalni politiki še hudi začetniki, toda nastopiti proti njim še z večjimi diletanti, pa če so še taki poštenjaki, se mi ne zdi razumno početje". Perspektivo za novo stranko vidi šele čez čas, "ko se bosta ZLSD in LDS še dodatno diskreditirali, in to tako hudo, da bo prišlo do njunega razpada ali do temu podobnega stanja". Vendar pa se tudi Krivic strinja, da je dobro, da civilna družba še naprej izvaja oster pritisk na obstoječe politične stranke.

Morebitna nova politična stranka bi morala najbolj skrbeti prav ZLSD, saj bi lahko postala pribežališče za vse tiste njene člane, ki se ne strinjajo z dosedanjo politiko predsednika Pahorja. Med kritiki niso le predstavniki Ženske zveze in Mladega foruma ZLSD, pač pa tudi nekateri vidnejši funkcionarji, na primer ljubljanska županja Danica Simšič, podpredsednika stranke Breda Pečan in Miloš Pavlica ter poslanci Aurelio Juri, Silva Černugelj in Majda Potrata. Pečanova, Pavlica, Aurelio Juri in predsednik strankinega podmladka Luka Juri so svoje nestrinjanje z medlimi stališči ZLSD do vojne v Iraku pred dnevi dokazali s podpisom pod javni poziv, v katerem vlado in državni zbor pozivajo k takojšnji obsodbi in ne le obžalovanju vojne ter k preklicu odobritve ameriških vojaških preletov. Ni izključeno, da se ne bi ti člani ob ohranitvi dosedanje sredinske politike ZLSD odločili za prestop v novo stranko. Eden tistih, ki si o tem upa glasno razmišljati, je poslanec Aurelio Juri: "ZLSD je levo usmerjena samo še pri vprašanju sociale, medtem ko je njena zunanja politika povsem pasivna in amorfna. Dosedanja usmeritev v tako imenovano tretjo pot, ki jo v evropski politiki pooseblja britanski premier Tony Blair, je preživeta. Treba je iti bolj levo in v svoje vrste pritegniti leve intelektualce, kot so Kuzmanič in drugi. Če Pahor na tak korenit zasuk ne bo pristal, se nam lahko zgodi konkurenčna stranka, v katero bomo prestopili tudi nekateri člani ZLSD."

Kljub potencialni nevarnosti, da ZLSD izgubi del članstva, pa Pahor strankine politike ni pripravljen spreminjati: "Stranko smo v zadnjih petih letih korenito reformirali, zato zavračam očitke o neprepoznavnosti ali medlosti. Naša zunanja politika je povsem jasna. Na kongresu in konferenci smo se odločili za Nato in te programske politike ne moremo čez noč spreminjati samo zato, ker se manjšina z njo ne strinja. Če so nezadovoljni, imajo stranko vso pravico zapustiti. To je njihova osebna odločitev. ZLSD bo vztrajala pri tistih programskih izhodiščih, ki so koristna za vso Slovenijo. Politike ZLSD ne nameravam prilagajati samo zaradi morebitne nove stranke, pa čeprav bi šlo za konkurenco."