diplomacija / Ruplova akademija

Ministrstvo za zunanje zadeve je nedavno na ljubljansko FDV poslalo dopis, ki ni ravno navdušil njenega dekana in akademskega zbora. Iz Mladike so jim poslali sporočilo, da bodo prenehali financirati specialistični študij mednarodnih odnosov, kamor so že od Thalerjevih časov zahajali uslužbenci ministrstva in učeči se slovenski diplomati. Razlog za prekinitev sodelovanja je bil preprost: zaradi premalo vpisanih študentov študijski proces sploh ni potekal, omenjeni študijski program pa naj ne bi bil dovolj atraktiven.

"Veliko diplomantov, ki so bili vpisani na ta študij, se je v preteklih letih pritoževalo zaradi neustreznih logističnih težav in slabe kvalitete programov (ponavljanje in podvajanje učnih vsebin, premajhna angažiranost predavateljev ipd.), ki ni uspela zadovoljiti intelektualnih in poklicnih interesov diplomatov," so pojasnili na ministrstvu. Kljub domnevno slabemu študijskemu programu, takšen naj bi bil tudi po mnenju enega izmed "študijsko neuspešnih" diplomatov, pa je vsaj argument o premajhnem številu uka žejnih specialistov smešen. Veliko večino slušateljev so namreč na tej smeri sestavljali posamezniki, ki so bili zaposleni na MZZ, ki jih je torej v učne klopi poslala lastna služba, tista, ki sedaj pravi, da jih je premalo. "Študij se je po dogovoru izvajal vsako drugo leto. Ker se je izvajal prejšnje študijsko leto, se to leto ni izvajal. Dogovor je tudi bil, da če bi na MZZ nabrali dovolj kandidatov za vsako leto, bi fakulteta organizirala študij tudi bolj pogosto. V letošnjem šolskem letu se študij torej po dogovoru ni izvajal in zato tudi ni bilo vpisanih študentov," očitek o pomanjkanju študentov komentira Igor Lukšič. "Odkar sem dekan in prodekan, to je sedaj štiri leta, nisem bil seznanjen z nobeno kritično pripombo na diplomatsko akademijo ne s strani študentov, ne s strani MZZ, ne s strani kolegov."

Odpoved dolgoletnega sodelovanja pa postane zanimiva pri vprašanju, kako bodo na ministrstvu poskrbeli za znanja željne uslužbence, ki bi se radi spoprijeli s trdim orehom mednarodnopravnih vprašanj in drugimi diplomatskimi zankami. Zakon o zunanjih zadevah namreč predvideva, da v okviru ministrstva deluje diplomatska akademija - trenutno jo vodi Andrej Rahten, sicer član upravnega odbora Slovenskega odbora za Nato in velik prijatelj minister Rupla -, ki naj bi skrbela za izobraževanje slovenskih diplomatov. Zaradi "sporov" s FDV so se na ministrstvu odločili, da bodo financirali delovanje neke druge institucije. V Portorožu namreč nastaja Pravna fakulteta in diplomatska akademija (PFDA), zasebna šola, visokošolski zavod, ki naj bi omogočal "kakovostno in sodobno ter aktualno poučevanje o pravnih in diplomatskih vprašanjih". Odločitev ministrstva je na prvi pogled logična, izbrali so partnerja, ki naj bi bil po njihovih merilih bistveno boljši od prejšnjega. Vendar pa uspešno sodelovanje s PFDA ni tako preprosto, omenjena visokošolska institucija namreč še sploh ni registrirana, njenega študijskega programa (in ustanovitve) za zdaj še ni potrdil svet za visoko šolstvo, ki je za tovrstne zadeve pristojen na ministrstvu za šolstvo. Na Ruplovem ministrstvu pa so očitno drugačnega mnenja, saj so z bodočo portoroško kalilnico diplomatov namreč na začetku februarja sklenili poseben sporazum o sodelovanju, ki v tretjem členu predvideva, "da MZZ pri izvajanju podiplomskega magistrskega študija programa Diplomacija zagotovi materialne pogoje za izvajanje tega programa". Pod pogodbo sta podpisana v. d. direktorja PFDA Boštjan Juš Turk, v imenu ministrstva pa Dimitrij Rupel. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so torej sklenili pogodbo o financiranju z visokošolskim zavodom, ki je šele v ustanavljanju. V omenjeni pogodbi je sicer varovalna alineja, po katerem naj bi ob morebitni neratifikaciji študijskega programa PFDA ministrstvu vrnil nominalni znesek nakazanih sredstev, vendar to ne spremeni najmanj spornega dejstva, da je ministrstvo za zunanje zadeve sklenilo pogodbo o financiranju študijskega programa, ki sploh še ni bil odobren. Ministrstvo je pojasnilo, da naj bi letos za financiranje še neodobrenega magistrskega študija diplomacije namenilo 8,000.000 tolarjev.

Nenavadno zaupanje v nastajajočo visokošolsko ustanovo pa postane bolj jasno pri podrobnem prebiranju zajetnih dokumentov o ustanavljanju portoroške Sorbone. Med profesorji, ki naj bi sodelovali v novi instituciji, se poleg imen več kot 40 habilitiranih visokošolskih učiteljev iz Slovenije in tujine pojavi tudi ime Dimitrija Rupla. Še več, Dimitrij Rupel na PFDA ni predviden le kot redni profesor, pač pa tudi kot član senata. Minister pa se je med drugim podpisal tudi pod izjavo, da se je na PFDA pripravljen redno zaposliti za polni delovni čas. Dimitrij Rupel je to podpisal še v času, ko opravlja funkcijo zunanjega ministra. Da bo zgodba še zabavnejša, je treba dodati, da je minister Rupel junija 2002 na lastno pobudo prekinil sodelovanje s FDV (kjer je bil takrat še delno zaposlen kot visokošolski učitelj). Očitno si je zaželel lastnega imperija. Ponovimo, minister Rupel je naprej prekinil sodelovanje s specialističnim študijem na FDV in skoraj sočasno kot minister odobril financiranje še neobstoječega študijskega programa na zasebni šoli, kjer naj bi nekoč poučeval tudi sam. In to v polnem delovnem razmerju. Kar lahko pomeni le dvoje, ali minister Rupel predvideva, da takšna šola ne bo nikoli obstajala, kar je manj verjetno, ali pa se zaveda, da njegova funkcija zunanjega ministra pač ni večna, in se že pripravlja na bodoče zaposlitvene uspehe. Kar po svoje seveda ni narobe, sporno je le, da si za načrtovanje svoje bodoče poklicne poti minister Rupel pomaga s sredstvi, pa tudi s kadrom sedanjega ministrstva.

Diplomatski šnelkurz

Kakšna je pravzaprav nova Ruplova šola? Program predvideva dvostopenjski študij, v triletnem dodiplomskem študiju naj bi se študentje usposobili za določene pravne poklice, obenem pa bi bil mogoč vpis na dvoletna podiplomska študijska programa za pridobitev magisterija. Gre torej za nekakšen magistrsko-diplomatski šnelkurz, saj pot do istega akademskega naslova na kakšni ljubljanski ali mariborski pravni fakulteti povprečno traja skoraj dvakrat dlje. Šola naj bi bila zasebna, financirala bi se samostojno iz šolnin in z drugimi sredstvi. Predavanja ljubljanskih profesorjev ljubljanskim študentom pa naj bi potekala v Portorožu, v prostorih, velikih okoli 200 kvadratnih metrov. Seveda je ustanavljanje novih visokošolskih zavodov dobro, ne nazadnje to predvideva tudi Nacionalni program visokega šolstva, takšne pobude pa so tudi provokacije večkrat preokostenelima in samozadovoljnima univerzama. Vendar pa pri nastajajoči PFDA poleg velikega infrastrukturnega problema trd oreh niso samo primerni študijski prostori, ampak tudi posebna visokošolska knjižnica (po nekaterih informacijah naj bi jim pri zbiranju knjig pomagalo celo Ruplovo ministrstvo), muči pa jo tudi vprašanje kadrov. Sicer je res, da je sodelovanje s PFDA obljubilo mnogo nosilcev zvenečih akademskih imen, med njim je cela vrsta uglednih strokovnjakov, vendar je vprašanje, ali bodo lahko vsi od predvidenih sploh sodelovali z nastajajočo akademijo. Če izpustimo ministra Rupla, o njegovi akademski usposobljenosti gotovo ne gre dvomiti, sta na seznamu predvidenih predavateljev dva osemdesetletnika (France Bučar in Ljubo Sirc), dva ambasadorja (Ludvik Toplak in Ernest Petrič), dva z ustavnega sodišča (Janez Čebulj in Arne Mavčič) in tudi takšni, ki so sedaj zaposleni na pomembnih mestnih državne uprave. Recimo minister Anton Grizold, pa namestnik generalnega direktorja policije Andrej Anžič ali Gregor Virant, sedanji sekretar na ministrstvu za notranje zadeve. Ti ljudje gotovo ne bodo imeli dovolj časa, da bi si poleg napornih državniških služb na hrbet oprtali tudi poučevanje razposajenih študentov. Pa četudi se bodo za to odločili, jih omejuje nov zakon o delovnih razmerjih. Tisti, ki so polno zaposleni drugje, lahko namreč v drugi službi redno sodelujejo le v petinskem (prej tretjinskem) delovnem razmerju. Pa še za to potrebujejo posebno potrdilo primarnega delodajalca. Med predlaganimi je tudi mnogo takih, ki so zaposlenih v drugih visokošolskih zavodih, med zanimivejšimi sta gotovo politični nestrpnež Janez Juhant, ki naj bi na PFDA poučeval predmet etika javnega življenja, in Krešo Puharič, neuspešni kandidat za ustavnega sodnika, ki ga je spodneslo nasprotovanje gradnji vrtca za duševno prizadete otroke. Zanimivo pa je še nekaj, veliko predlaganih profesorjev hkrati sodeluje s t. i. Jambrekovo fakulteto, njen dekan pa je predviden tudi za senat PFDA. Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije pri ustanavljanju PFDA ne sodeluje, "kar počnejo profesorji, pa je njihova stvar", dodaja Jambrek.

O usodi PFDA bo sedaj odločal Svet za visoko šolstvo, "program je v fazi usklajevanja v strokovni službi". Kljub smelo zastavljenemu projektu pa je malo možnosti, da bo svet potrdil ustanovitev tega zasebnega visokošolskega zavoda. Bolj od stihijskega ustanavljanja zasebnih šol, ki bodo mimogrede dostopne le tistim, ki bodo lahko plačali ne ravno majhne šolnine, je možno, da bo ministrstvo za šolstvo, vkup s FDV in pravno fakulteto, poskušalo izoblikovati kakšen nov, prenovljen študijski program, ki bo povšeči bodočim diplomatskim izobražencem. In minister Rupel? Nekaterim ljudem v LDS bi bilo gotovo všeč, da bi se ne ravno priljubljeni minister vrnil v tiha in modra zavetja znanstvenih izkustev, seveda pa obstajajo tudi tisti, ki nad ministrovim samovoljnim načrtovanjem prihodnosti niso ravno navdušeni. Posebno takrat, ko minister Rupel iz diplomatskih voda zajadra v razburkane vode kakšnega drugega ministrstva. Seveda pa mora najprej premisliti sam Rupel. Tovrstno ustanavljanje, financiranje in samozaposlovanje namreč ni le etično sporno, ampak meji tudi na korupcijo. Kar gotovo ni skladno s podobo kakšnega velikega, modrega in svetovljanskega intelektualca.