rks / Ne iščimo novih okostnjakov!

Mirko Jelenič si verjetno še danes ne more kaj, da si ne bi ob misli na mastno odpravnino, ki jo je pokasiral kot nagrado za posojanje humanitarnih sredstev ubožnim odvetnikom, sam pri sebi zabrundal kako malo radostno pesmico, Rdeči križ pa je na pogorišču tega in še par drugih šokantnih razkritij ubral taktiko, ki jo je na volitvah po verigi fiaskov Marjana Podobnika ubrala SLS. Za prihodnost gre! so takrat volilce k zaupanju zaman pozivali lepaki in zelo podobno bi se glasila rezultanta vseh misli, ki so bile na četrtkovi generalni skupščini izrečene iz ust odličnikov slovenskega Rdečega križa: ne bodimo vendar ujetniki preteklosti, ne prekopavajmo grobov in ne brskajmo po omarah, če se kje zadaj v zaprašenem kotu vseeno ne skriva še kakšen okostnjak, temveč se zazrimo naprej in si s skupnimi močmi povrnimo sloves največje humanitarne organizacije z najdaljšo tradicijo!

Če smo že pri tem, Rdečemu križu že tako ali tako sploh ne gre tako slabo, vsaj če je človek prisluhnil poročilu o delovanju v zadnjem letu: ne samo, da je vodstvo uredilo cel kup "pravno-formalnih nepravilnosti", temveč je sprejelo tudi pušeljc novih pravilnikov in se za nameček spustilo še v celo vrsto "projektov za povrnitev ugleda" - med njimi je bila izpostavljena organizacija visoke mednarodne konference s podporo vodilnih mož države - in "humanitarnih akcij za vrnitev imidža" - kjer da je najbolj izstopala inavguracija novega, izjemno toplo sprejetega organizacijinega glasila. Plače so znižali, sporne individualne pogodbe so ukinili, prav tako so odpravili uporabo službenih avtov za zasebne namene. Glede finančnega poslovanja nimajo pred javnostjo tako rekoč nobenih skrivnosti več, v lanskem letu je bilo z denarne plati sicer malce hudo, a so kljub tegobam napeli vse sile, da niso bili oškodovani "zunanji ... socialni prejemniki". Pripravili so resnično zelo obsežen dokument programa razvoja do leta 2010, ki ga je narekovala nuja po strukturiranem prilagajanju organizacije na nova družbena razmerja, nared je tudi program dela za leto 2003. Vse je torej pripravljeno za veliki horuk v nove, boljše in medijsko precej manj razbeljene čase, kjer bosta kraljevala izključno notranja dobrota in humanizem.

Kljub temu da tega pozneje ni bilo moč razbrati iz njihovega glasovanja o novem vodstvu, so bili delegati s tako vizijo preteklega leta očitno zelo zadovoljni: ker je na Igu od predstavnikov šestinpetdesetih območnih združenj izostal samo zastopnik iz Pirana in ker je institucija še vedno v, vljudno rečeno, turbulentnem obdobju, je bil čas za razpravo že v izhodišču srdito omejen, a je moralo potem delovno predsedstvo zbrane dejansko moledovati ("Saj TV kamera zdajle ni vključena, tako da kar pogumno!"), da se je sploh kdo ojunačil za govorniški oder, pa še tistih par flancatov, ki so jih dejansko izrekli, ne bi imelo kakega smisla ponavljati. Praktično edina vsebinska izmed prek dvajsetih točk seje je bila tako volitev novega vodstva, kar naj bi po mnenju večine udeležencev dokončno stabiliziralo organizacijo in ji zagotovilo sapo za nov zalet.

Edino grenko noto, ki smo jo javno slišali v vsem dolgem dnevu, sta si privoščila kandidata za mesto generalnega sekretarja. Dosedanja vršilka te dolžnosti Tatja Kostnapfel Rihtar je spregovorila o svojem pogumnem in zagnanem delu v zmedenih kaotičnih razmerah preteklega leta, ki so ga vseskozi ovirala in blatila dejanja in mnenja nadzornega odbora, torej tistega istega odbora, ki je mirno dopustil vse tiste packarije prejšnje administracije. Čeprav si je vmes pridobila tudi neodvisno pravno mnenje, po katerem nadzorni odbor sploh nima nobenih pristojnosti za izrekanje tovrstnih mnenj o njej, je glavni odbor vse te tendenciozne navedbe potrdil na slepo in brez preverjanja: njeno dobro ime je bilo tako popolnoma diskreditirano, vendar vseeno odhaja, ponosna na svojo učinkovitost in nesebičnost. Očitno mora biti položaj generalnega sekretarja RKS resnično grozljiva funkcija, saj so podobno jedke besede privrele tudi z ustnic pozneje izglasovanega Srečka Zajca, ki je dejal, da se je za kandidaturo odločil, ker se mu je zdelo, da so vrata pač odprta, vendar se mu je potem večkrat zazdelo, da se je pri svoji oceni zmotil glede na ves tisti čas in energijo, ki so ju drugi porabili za dokazovanje njegove neprimernosti: "Nikogar ni zanimal Rdeči križ, temveč zgolj to, s kom sem jedel na silvestrovo 1990. Tega se sicer ne spomnim več, vendar to zagotovo ni bil Srečo Kirn." Pozneje, neposredno po svoji izvolitvi, je posvojil neprimerno nežnejši pesniški ton, saj je spregovoril o drevesu Rdečega križa, ki ima zdrave korenine in samo malce upognjeno steblo, tiste suhe veje bodo vsekakor odžagali, kot bodo odstranili tudi belo omelo in bršljan, ki kradeta sok, potreben za krošnjo in ptice, tiste ptice, ki jih je začasno splašil ledeni piš preteklega obdobja.

Kljub temu da je neposredno pred oddajo glasov vrsta delegatov glasno izrazila strah pred tem, da ja ne bi šlo za nove "pričam ti priču volitve", torej dvomljiv, zaradi spornosti same procedure ne povsem legitimen proces, so sledili pravi metež tiskarskih napak, kreganja o tem, katera večina je za izvolitev dejansko potrebna, o tem, ali naj se glasuje javno ali tajno, ter o tem, kaj je glasovanje in kaj potrditev. Po par neuspešnih preštevanjih visoko dvignjenih delegatskih lističev je živce izgubil celo eden izmed članov delovnega predsedstva, tako da je navzoče prav po ravbarsko nadrl in dobil kot feedback en tak velik skesan aplavz. V bitki za predsedniški stolček je po prvem krogu izpadel znani filantrop Janez Drobnič iz NSi, ki bi Rdečemu križu s svojim zmagovalnim nasmeškom nedvomno zagotovil tisto krvavo potrebno novo idilično pročelje, saj se delegatom ni samo skromno pohvalil s svojimi izkušnjami, znanjem in ugledom, temveč tudi z zanimivo življenjsko potjo, skozi katero je kot rdeča nit tekla skrb za zavržene in odrinjene. V drugem krogu sta se pomerila dosedanji predsednik Janko Predan, ki je v svojem kratkem nagovoru izpostavil v preteklosti še kako potrjeno misel, da lahko z delovanjem v sklopu humanitarne organizacije polepšamo življenje ne zgolj drugim, temveč tudi samim sebi, ter Janez Remškar, ki se je delegatom predstavil kot precejšnja neznanka in jih očitno osvojil z omembo svojega odstopa s položaja vodje jeseniške bolnišnice: odstopil je samoiniciativno, in sicer na račun strokovne napake enega izmed svojih petinsedemdesetih podrejenih, kar se mu danes ne zdi več najbolj pametna poteza, še več, odstop je bil "piš v veter in popolnoma stran vrženo dejanje", saj ne živimo v družbi, ki bi take reči znala ceniti, no, pa je celo zgodbo vseeno raje navedel, da bodo lahko navzoči videli, kakšne baže človek je.

Ko je rekel piš v veter, je verjetno mislil nekaj drugega, Janez Drobnič pa je sejo zapustil v sekundi, ko je izvedel, da ni bil izglasovan. Predstavnik volilne komisije se je sicer ves čas na vse pretege trudil, da bi lahko rekel Kocka je padla, a kaj, ko ni, saj je bilo pri posameznih glasovanjih vedno kaj narobe. Ko je kazalo, da bo treba predsednika izbirati še enkrat, se je delovno predsedstvo umaknilo v svoje sobane in na koncu ugotovilo, da je bil vodja vendarle že izvoljen: kljub temu da je najprej veljalo, da je Remškarju v drugem krogu za potrditev manjkal en sam glas, so potem vsi olajšani ugotovili, da je eden izmed delegatov tik pred glasovanjem zapustil sejo, in na ta račun naj bi bila kritična masa potrebnih glasov ravno za las presežena.

Novi šef Rdečega križa je tako postal nadzorni zdravnik svetovalec na ZZZS, stari predsednik Predan, ki je imel po prvem krogu pred tekmecem znaten naskok, pa mi ni znal povedati, zakaj mu je bila na ta način izrečena kolektivna nezaupnica: "Ne vem. Nimam pojma. V Rdečem križu je pač tako, da je vedno potrebno nekaj novega, in zdaj so dobili delegati dvakrat v relativno kratkem času priložnost, da zamenjajo vodstvo in se tako poskušajo distancirati od preteklih dogodkov. Kar me res boli, je to, da se mi ni med sejo en sam zahvalil za garaško leto, ki je za mano, saj sem prevzel res totalno zamazan hlev." Tudi Janez Remškar je v svojem prvem uradnem govoru kot predsednik izrazil začudenje, da je bil sploh izvoljen, saj je po njegovem mnenju stara ekipa zelo dobro poprijela sanacijo predhodno gnilih razmer. Na vprašanje, zakaj je potem sploh kandidiral, mi je odgovoril, da je "vsaka dirka, ki je odprta, odprta za vse".