družina / Neenakost pred zakonom

Evropski parlament se že dalj časa zavzema za odpravo kršitev človekovih pravic na podlagi spolne usmeritve. Na to vprašanje je opozoril že leta 1984. Z istim namenom je leta 1994 sprejel resolucijo o enakopravnosti istospolno usmerjenih. Leta 1998 pa je dopolnil resolucijo o človekovih pravicah, ki med drugim v 67. členu poziva države članice, "da priznajo homoseksualcem enake pravice pri sklepanju zvez z namenom odstraniti vse oblike diskriminacije, ki jih homoseksualci še vedno doživljajo, na primer v zvezi z davki, dedovanjem, socialnimi pravicami..." Pred dobrim mesecem so predstavniki v Strasbourgu sprejeli še priporočilo, namenjeno vsem državam članicam EU in seveda kandidatkam. Napotilo govori o tem, da bi bilo v skladu z evropskimi demokratičnimi načeli, če bi države, ki tega še nimajo, uredile registracijo zvez istospolno usmerjenih. Hkrati so evropski parlamentarci konkretno zahtevali od šestih članic EU, naj nemudoma uredijo to vprašanje. Na črni listi so se znašli Avstrija, Italija, Španija, Grčija, Irska in Luksemburg. Glede na to, da ima evropski parlament nekaj moči tudi nad parlamenti posameznih držav, lahko pričakujemo skorajšnjo ureditev lezbičnega in gejevskega vprašanja v naštetih državah.

Legalna poroka

Tudi pri nas pristojni že kar nekaj časa prelagajo breme z enih pleč na druga. Prvi poskusi, da bi dokončno odpravili nehumane razmere, so iz leta 1993, ko je bila ustavnemu sodišču poslana pobuda za presojo ustavnosti zakona o zakonski zvezi, ki diskriminira istospolne partnerje. Po vladnem napotilu je sodišče oblikovalo negativno mnenje in pobuda se je izgubila. Sodišče torej ni upoštevalo, da v Sloveniji že obstajajo zveze med lezbijkami oziroma geji in da so te zveze v drugorazrednem položaju v primerjavi z zvezami heteroseksualcev. Kaj šele, da bi upoštevalo, da v takšnih zvezah že živijo otroci, ki zaradi 'nacionalne strategije' občutijo izključenost v vsakodnevnem življenju samo zaradi spolne usmerjenosti staršev. Država je torej že v osnovi onemogočila nekaterim družinam normalno integracijo v družbo. Prav tako zakonodaja s tem ni izrazila privzetega načela drugačnosti in enakopravnosti. Tudi leto pozneje je ministrstvo za družino pod vodstvom Rine Klinar, ki je nasledila Jožico Puhar, nasprotovalo spremembi zakona.

Resneje so civilnodružbene skupine - ki so ugotovile, da država sama od sebe ne bo poskrbela za ureditev tega vprašanja - pritisnile na uradne institucije leta 1997. Škuc LL in Magnus sta vladi sporočila, da bi rada sodelovala pri spremembi zakonodaje. Takratni minister za delo, družino in socialne zadeve in sedanji premier je oblikoval delovno skupino, ki je pripravila predlog zakona leta 1998. Vendar s tem osnutkom nihče ni bil zadovoljen. Niti politiki niti predstavniki lezbijk in gejev. Kakor pravi Tatjana Greif, ena izmed sodelujočih že od samega začetka, "osnutek ni bil nikomur všeč, ker je predvideval le registracijo in le delno urejal premoženjska razmerja". Se pravi, da je podeljeval kopico dolžnosti in obveznosti ter skorajda nobenih pravic. V bistvu je breme države le prenesel na enega izmed partnerjev. Namesto socialne podpore naj bi namreč finančno stabilnejši partner preživljal šibkejšega.

Medtem smo pri nas doživeli prvo istospolno poroko. Sicer res samo simbolično. Potekala je v Ženskem centru na Metelkovi. Spremenilo pa se kljub temu ni še nič. Še vedno je zakonodaja RS govorila o tem, da je zakonska zveza lahko le skupnost moža in žene, družina pa izključno skupnost staršev in otrok, kar je v nasprotju z ustavo RS in mednarodnimi načeli. Vsekakor je tudi v nasprotju s spoštovanjem načela enakosti pred zakonom in načela človekovih pravic, ki omogoča svobodno odločitev za partnerja. Ker zakona ni in ni bilo, so morali predstavniki Škucovih frakcij leta 2001 ponovno pozvati pristojno ministrstvo k spremembi oziroma dopolnitvi zakonodaje. Takrat so naleteli na več posluha in odtlej delovna skupina dela z velikim zagonom.

Tako kot v večini evropskih držav naj bi bile torej v kratkem istospolne zveze izenačene s heteroseksualnimi tudi pri nas. Vendar bo zakon o registraciji partnerstev le nadomestek za zakon o zakonski zvezi, po katerem bi istospolno usmerjeni imeli enake čisto vse pravice. Glavna razlika je v tem, da tak zakon še vedno ne bo urejal pomembnega vidika posvojitve otrok. "Bistvo tega osnutka je, da sta partnerja zaščitena vzajemno in proti tretji strani, ureja premoženjska razmerja, zlasti pa je pomembno, da so zagotovljene socialne varščine. Se pravi, da če s kom dvajset let živiš v življenjski skupnosti, se imaš pravico po njem zdravstveno zavarovati, socialno, pokojninsko, invalidsko ... skratka, da imaš socialno varnost, ki izhaja iz te zveze."

V okviru priprave na zakon je lezbična sekcija Škuc LL po nalogu ministrstva med populacijo GLBT opravila raziskavo, ki je le del širše evropske raziskave. Anonimna anketa, ki se je izvajala na družabnih točkah, kakršni sta Tiffany in Monokel, je pokazala, da bi se kar 77 odstotkov anketiranih odločilo za registracijo partnerstva, če bi bila za to možnost. Razlogi za takšno odločitev so presenetljivi. Na prvem mestu se znajde potrditev ljubezni in šele nato pridejo na vrsto razlogi kot enakopravnost, socialna in ekonomska varnost, odpravljanje diskriminacije, pravna zaščita itd. Prav tako se zdijo lezbijkam in gejem zelo pomembne dedovanjske pravice in ureditev lastniških razmerij. Štiriinosemdeset odstotkov vprašanih je zatrdilo, da se v Sloveniji, ki v politični kulturi zaostajala za demokratičnim svetom, počutijo neenakopravne. Državna sekretarka za družino Alenka Kovšca, pristojna za to vprašanje, v zagovor pravi: "Prav v teh dneh je bila raziskava končana in pripravljeno besedilo zakona, ki ga za zdaj delovno imenujemo zakon o enakem obravnavanju registrirane istospolne skupnosti in zakonske zveze. V teh dneh je sklican tudi delovni sestanek skupine, na katerem naj bi se pogovorili o besedilu zakona, o elementih in področjih, ki jih ureja, pravicah in usklajenosti s pravicami, ki jih heteroseksualnim partnerjem daje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Naš namen je v najkrajšem času uskladiti besedilo zakona in ga predstaviti javnosti."

Zakonodajalci

Nedavno smo se Slovenci na referendumu skoraj soglasno odločili, da vstopimo v skupnost zahodnoevropskih držav. Takšna odločitev za sabo potegne tudi sprejetje splošno veljavnih norm glede človekovih pravic. Ena izmed sivih lis slovenske zakonodaje pa je prav področje urejanja enakosti lezbijk, gejev, transeksualcev, biseksualcev ipd. pred zakonom. V ta namen smo vprašali nekaj predstavnikov različnih parlamentarnih opcij, ali so za zakonsko ureditev tega vprašanja. Ali bodo, ko se bo predlog zakona znašel na njihovih mizah, glasovali zanj? Predsednik državnega zbora in ZLSD Borut Pahor misli, da gre le za vprašanje življenjskega sloga. "Življenjski slog pa je stvar posameznika, če s tem ne omejuje drugega, in v tem primeru ga ne." Miran Potrč se strinja z resolucijo Mladega foruma ZLSD, ki se je na 4. kongresu v Kopru leta 2001 zavzel za izenačitev istospolnih partnerstev s heteroseksualnimi. "Pričakujem, da bo predlog zakona kmalu vložen v parlamentarno proceduro. Upam, da bosta tudi v razpravi v državnem zboru prevladala strpnost in spoštovanje človekovih pravic in različnosti ter da bo zakon sprejet."

Če ima liberalni predsednik vlade Tone Rop v državnem zboru kaj veljave, z zakonom ne bi smelo biti težav. "Že ko sem bil minister za delo, družino in socialne zadeve, sem se zavzemal, da se uredi status istospolnih partnerjev. V času mojega ministrovanja smo skupaj z nevladnimi organizacijami pripravili zakon o registraciji istospolnih partnerjev, ki naj bi uredil pravice, ki izhajajo iz skupnega življenja. Sam osebno nimam zadržkov do zagotavljanja teh možnosti." Pogojno se je na stran lezbijk in gejev postavil Igor Štemberger iz stranke mladih, ki pravi, da si je nesmiselno zatiskati oči pred tem, da imamo tudi pri nas homoseksualne pare. "To je ena od seksualnih usmerjenosti in menim, da morata naša družba in država priznati to dimenzijo človeške različnosti. Izkazalo se je že, da je partnerstvo v družbi koristen institut, saj se znotraj takega odnosa zadovoljujejo potrebe, ki se prenašajo v breme celotne družbe. S sprejetjem tega zakona bi posredno prek ozaveščanja preprečili tudi nasilje na podlagi spolne usmerjenosti (fizično in verbalno)." Vendar se je za konec le 'pošalil' in dodal: "Zakonitosti, ki vladajo v naši družbi, bi lahko delili na naravne in umetne. Poseganje v naravne zakonitosti se mi ne zdi ravno primerno, umetne zakonitosti pa so tiste, ki si jih je izmislil človek oziroma družba. Zakonska zveza nedvomno spada med te. Zakonsko zvezo si je izmislil človek, kot posledico tega, da so ljudje nasprotnega spola živeli v parih. Danes smo priča temu, da imamo istospolne pare in smiselno bi bilo take pare priznati tudi na papirju. Kljub temu pa se v luči tradicije vendarle postavlja vprašanje, kdo bo na poroki metal šopek."

Previdnejši je bil predsednik koalicijske vladne ljudske stranke Franci But. Sam bi v smislu demokratičnosti začel obsežno razpravo in uredil nekatere pravice, vendar ne poroke ali posvojitve: "Dejstvo je, da tudi v Sloveniji mnogi živijo v istospolni skupnosti. V skladu z etiko, pravnimi normami in ureditvami v državah EU bi bilo v luči tega treba tudi formalnopravno urediti nekatere pomembne vidike istospolnih skupnosti (npr. dedovanje po smrti enega od partnerjev), in sicer podobno, kot je to urejeno za zakonsko in zunajzakonsko skupnost, ki sta po slovenski zakonodaji med seboj izenačeni. Sicer pa menim, da bo slovenska družba morala o tej temi nadaljevati razpravo v luči strpnosti in slovenske realnosti." Še bolj je slovensko realnost v odgovoru upošteval France Cukjati iz SDS. "Če je poroka le svobodna sklenitev pogodbe dveh ljudi o skupnem življenju, potem v demokratični družbi ni in ne more biti prepovedana, pa čeprav gre za istospolne partnerje. Skupno življenje dveh, treh ali več istospolnih partnerjev pa bi bilo vsekakor smotrno urediti s posebnim zakonom, ki bi opredelil dolžnosti in pravice posameznika v tej skupnosti, omogočil zastopanje, dedovanje itd. Tako urejena skupnost bi imela lahko tudi neke elemente zakonske zveze, ne moremo pa te istospolne skupnosti urejati kar v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je v svojem bistvu naravnan predvsem v zaščito otrokovih pravic. Le 'zaradi koristi otrok' uživa družina po tem zakonu 'posebno varstvo'." Prvak nacionalne stranke Zmago Jelinčič je naklonjen porokam istospolno usmerjenih le pod pogojem, da so cerkvene. Podobno misli njegov sodrug Sašo Peče: "Nekoč sem slišal, da je za kakovostno odločanje o posameznih zadevah smiselno pridobiti argumente. Pred odločanjem o omenjeni 'zadevi' bom pridobil tudi mnenje rimskokatoliške cerkve. Njeno mnenje bo tokrat (edinkrat) verjetno 'obvezujoče' za moje odločanje."

Mnenja poslancev povedo svoje. Še več povedo poslanci, ki so se odločili za molk. Tako nam niso niti v štirinjastih dneh - zagotovo zaradi prezaposlenosti - na vprašanje, poslano po elektronski pošti, utegnili odgovoriti Janez Drobnič, Jelko Kacin, Andrej Bajuk, Franc Čebulj in Jožef Jerovšek.

Mnenja o predlogu zakona so različna tudi v gejevski in lezbični skupnosti. Največji očitek leti na to, da registrirana partnerstva vseeno niso isto kot zakonska zveza, ki ureja vprašanja socialnega in zdravstvenega zavarovanja, pokojnin, bolniškega dopusta, stanovanjskih pravic, premoženjskih razmerij, davčnih olajšav, dedovanja in, kar je najpomembnejše, vzajemne posvojitve otrok. Registrirano partnerstvo je v tej luči lahko le začasna rešitev. Prav tako nekateri očitajo predstavnikom istospolno usmerjenih v delovni skupini, da so se "zdilali z oblastjo". Izenačitvi statusa pa ni naklonjena niti vatikanska (nad)država, ki je pred dnevi izdala nov slovar spolnih izrazov, v katerem so homoseksualci označeni za nenormalne, države, ki dovolijo istospolno usmerjenim poroke, pa naj bi bile po mnenju RKC naseljene z ljudmi, ki imajo v glavi nered ...