internet / Nadškof se priklopi
Cyber-Franc v Siolovi klepetalnici
Jure Aleksič
MLADINA, št. 15, 15. 4. 2003

E-nadškof Franc Rode
© Denis Sarkić
Odkar so se nekatere ključne reči za nemoteno poslovanje cerkve v naših revirjih tako prijazno in uvidevno uredile, dobimo vendar tako malo priložnosti, da bi slišali najnovejše misli in doživetja gospoda Franca! Njegove lepe želje nas ob ustreznih datumih še nekako dosežejo, toliko redkeje pa nam pomaga z atomskimi eksplozijami svoje uničujoče kritike, ki so nas v preteklosti vsej naši vražičkasti naravi navkljub vedno znale pripeljati na pravo pot. Glede na to, kako goreče in predano cenjenega pastirja že leta brez vsakega uspeha nadlegujemo za intervju, smo bili ob vesti, da bo njegova ekscelenca debelo uro svojega časa na najneposrednejši možen način namenila navadnemu življu v Siolovi spletni klepetalnici, od same srčne bolečine sprva nemalo ihtavi, a nam je nazadnje vendarle uspelo pogoltniti svoj vsega prezira vredni ponos in se z dušo in telesom posvetili tem šestdesetim minutam e-kontakta z edino nesporno moralno avtoriteto te dežele, kot je gospoda pred meseci poimenoval eden naših najljubših piscev pisem bralcev.
Jure Aleksič
MLADINA, št. 15, 15. 4. 2003

E-nadškof Franc Rode
© Denis Sarkić
Odkar so se nekatere ključne reči za nemoteno poslovanje cerkve v naših revirjih tako prijazno in uvidevno uredile, dobimo vendar tako malo priložnosti, da bi slišali najnovejše misli in doživetja gospoda Franca! Njegove lepe želje nas ob ustreznih datumih še nekako dosežejo, toliko redkeje pa nam pomaga z atomskimi eksplozijami svoje uničujoče kritike, ki so nas v preteklosti vsej naši vražičkasti naravi navkljub vedno znale pripeljati na pravo pot. Glede na to, kako goreče in predano cenjenega pastirja že leta brez vsakega uspeha nadlegujemo za intervju, smo bili ob vesti, da bo njegova ekscelenca debelo uro svojega časa na najneposrednejši možen način namenila navadnemu življu v Siolovi spletni klepetalnici, od same srčne bolečine sprva nemalo ihtavi, a nam je nazadnje vendarle uspelo pogoltniti svoj vsega prezira vredni ponos in se z dušo in telesom posvetili tem šestdesetim minutam e-kontakta z edino nesporno moralno avtoriteto te dežele, kot je gospoda pred meseci poimenoval eden naših najljubših piscev pisem bralcev.
Kot kolikortoliko pismenim in ozaveščenim predstavnikom enaindvajsetega stoletja vam je bržčas kristalno jasno, kako podivjala in neizprosna zadeva je tale internet v resnici, vendar se gospod Franc v ta živi pesek ni podal povsem neoborožen, saj se je lahko med svojim sestopom v brezno norosti krepko opiral na napotke, ki jih je v sklopu Cerkvenih dokumentov izdal Papeški svet za družbeno obveščanje v tanki, a poučni knjižici CERKEV IN INTERNET. V njej se med drugim poučimo, da je bila cerkev vedno v sami špici uporabnikov novih medijev za čimučinkovitejše oznanjevanje vesele novice, svetovno medmrežje samo na sebi pa ponuja prej naravnost neslutene možnosti za čimzvestejše izpolnjevanje Kristusovega naročila. Še več: internet je sodobna agora, “saj lahko po elektronski pošti pišemo predsedniku Amerike ali svojemu najljubšemu pevcu”, a kaj ko tolikšna moč s seboj praviloma prinaša tudi cel kup tistih manj bleščečih plati: tak način komunikacije pomeni za začetek odsotnost vsake neverbalne govorice, zapostavlja manjše jezike in kulture, s svojo poplavo hitro izmenjujočih se slik ustvarja prepričanje, da na tem svetu sploh ni več trajnejših vrednot, poleg tega pa se je na teh frekvencah “razpasla brezosebna spolnost, ko si uporabniki izmenjujejo plastične opise spolnih izkušenj in pri tem uživajo, ne da bi se srečali z osebo”.
Čeprav si vsak postavlja svoje meje, se je škodljivim vplivom tako rekoč nemogoče izogniti tudi med najbolj nedolžnim srfanjem. Samo pomislite: “Ko so v neki slovenski osnovni šoli učenci pri računalniškem krožku iskali spletne strani svojega priljubljenega ansambla z imenom Nude (kar pomeni po angleško gol, nag), so poleg svojega priljubljenega ansambla dobili vrsto slik golih teles.” Ali pa: “V primeru, da bi se hoteli zavarovati in bi prepovedali vstop vsem vsebinam, ki govorijo na primer o ženskih prsih, bi lahko tvegali, da v primeru iskanja informacij o raku na prsih ne boste dobili kaj prida podatkov.” Dodajte tem grozotam še vse tiste katoliški cerkvi sovražne, celo sramotilne spletne strani ter vsesplošni porast kiberterorizma, pa vam bo postalo v hipu jasno, kakšen neizmeren pogum je izkazal slovenski metropolit, da je sploh segel v to košaro kač, in kako imenitno se je med celotno izkušnjo držal: več kot očitno je bilo, da mu je ob strani ves čas strumno stal sveti Izidor Seviljski, ki ga je cerkev razglasila za velikega zavetnika interneta, saj se je pred časom splošnemu neredu po samostanih postavil po robu z zapisanim redom pravil, kar bi bil nedvomno najboljši princip za pometanje spletnega Avgijevega hleva, saj je prav to tista ključna hiba: v kiberprostoru najdemo sicer brezštevilne informacije, vendar se pri tem ne naučimo prav nobenih vrednot.
A če je gospod Franc neustrašen, niti približno ne pomeni, da je zato tudi neumen in da pri svoji nalogi ni poskrbel za vsaj minimalno varnost. Kot vemo, ima navado tudi pri tistih nekaj intervjujih, ki jih v svoji večni previdnosti vsako leto vendarle podari nekaterim medijem, novinarjeva vprašanja neizprosno zahtevati vnaprej, tokrat pa so zanj ves čas skrbeli moderatorji, ki so postavljena vprašanja in komentarje skrbno filtrirali: vsekakor je zelo verjetno, da bi nam ateist, papez, musliman, Magdalena in drugih šestdeset udeležencev, ki so se v sredo ob šestih popoldne zbrali na za to priložnost odprtem kanalu, ob navadnem IRC-chatanju nadškofa v trenutku povsem spravili ob živce, zato je moderatorska nadvlada resnično ogromno pripomogla k urejenosti in umirjenosti debate, je pa seveda res, da je precejšen udarec zaradi tega pretrpela skupinska dinamika, saj so med posameznim vprašanjem, ki ga je požegnal moderator, in naslovnikovim odgovorom minevale debele minute, ki jih ni popestrilo prav nič drugega kot nenehna obvestila o tem, kdo je v sejno sobo prispel in kdo jo je spet zapustil.
Spoštovani gost je kot vedno naravnost seval svojo sedaj že trademark mešanico dobrohotnosti in karizme. Na ogrevalno vprašanje, kako se počuti na začetku svojega prvega spletnega klepeta, je ves navdušen odgovoril, da je presenečen, saj je pričakoval, da bosta tu s tajnikom sama, pa je naokoli cel kup šarmantnih oseb, ki lepoto trenutka še povečajo! Prvo resno vprašanje, ki ga je bil deležen, je zadevalo domnevni skorajšnji tretji obisk svetega očeta na naši grudi, glede česar je povedal, da je taka informacija po njegovem za zdaj popolnoma neutemeljena. Vsaka vojna in torej tudi vojna v Iraku je poraz za človeštvo, krivda zanjo pa tudi v tem konkretnem primeru leži na obeh straneh. Prvo neprijetnejše vprašanje se je obregnilo ob uvedbo verouka v javne šole, kar se Kleu zdi “isto kot prisiliti ljudi v nekaj, kar jim mogoče ne ustreza”, na kar je ekscelenca odvrnila, da ne želijo z veroukom posiljevati prav nikogar, da pa ga imajo pač povsod drugod po Evropi in bi z njim slovenska mladež samo pridobila, saj bi ji bilo s tem na voljo več možnosti pri lastnem izobraževanju in izpopolnjevanju.
Cerkev je konec koncev ena redkih institucij, ki jim prav res ni vseeno za naše mlade generacije, s podajanjem bistvenih vrednot krščanskega izvora pa želi pomagati zdravi in ustvarjalni mladini, prihodnosti slovenskega naroda. Kar se tiče zaposlitve diplomiranih teologov, problem pri nas še ni zadovoljivo rešen, pomagalo pa bi (in bi bilo tudi pravično), če bi verouk po župnijah financirala država. Na vprašanje o istospolnih porokah je njegova ekscelenca (verjetno) z žalostnim nasmeškom zmajala z glavo in odvrnila, da se ji zdi njih dovoljevanje “enostavno smešno in neresno. Menda sami razumete, zakaj ...”, in če smo že pri tem, govori naraščajoče število ničnih in propadlih zakonov o psihični labilnosti in nezrelosti modernega človeka.
O letnem proračunu slovenske RKC gospod Rode Ne ve!, nima sicer nobenih podatkov, lahko pa ob tem navrže tole malo miselno zrnce zlata: “Neko primorsko gradbeno podjetje v enem tednu obrne več denarja kot koprska škofija v enem letu. To da misliti, kajne!” Marino je zanimalo, zakaj se cerkev čedalje bolj politizira, vendar je bilo njeno vprašanje seveda zgolj odsev “ujetosti v preteklo 'komunistično' miselnost, ki je odrivala Cerkev na rob družbe in ji ni priznavala pravice, da bi se javno opredeljevala do moralnih vprašanj”. Na udarnikovo mogočno tirado o našem brezobzirnem kapitalizmu, kontrastu med revščino in napuhom ter duhovniški premehkosti do novodobnih povzpetnikov je naslovnik odgovoril z enim kratkim Imate prav, na zoprnjakarsko vprašanje o pedofilskih škandalih v ZDA pa je bil izrazito lakoničen, saj se je pomudil predvsem pri distinkciji, da vanje niso bili vpleteni visoki cerkveni dostojanstveniki, temveč navadni duhovniki.
Dr_Rode je na moje vprašanje, ali je Bog jezen, ko smo jezni nanj, odgovoril odlično (da se takrat samo nasmehne in nas ima še malce bolj rad), nekomu drugemu pa je zaupal, da so ga nekoč sicer obletavali resni dvomi, ki pa so po srečanju z Njim povsem zamrli. Prav nobenih dvomov nima po drugi strani o obstoju Satana, saj je v svetu zlo, ki presega človeka in ki ima lahko izvor le v neki nadčloveški sili, kar pa se tiče obnove ljubljanskega nogometnega stadiona, bi bilo treba vprašanje postaviti komu drugemu, morda županji in občinskim svetnikom? Cerkev pri svojem delu še kako uporablja računalnike, razen seveda starejših duhovnikov, z e-spovedjo pa ne bo verjetno še dolgo nič, saj je to izjemno osebna zadeva s totalno nujo osebne komunikacije. Metropolit obožuje domačo hrano, ne prenese pa morskih kumar: “Ko sem bil na Tajvanu, smo imeli slovesno kosilo s predsednikom: pomislite, servirali so nam morske kumare. Moral sem se do kraja disciplinirati, da sem jih “spravil dol”.” V obstoj vesoljčkov ne verjame, skoraj prepričan je, da jih ni!
Neki Jani je bil prav ogaben: “Zakaj si Cerkev prizadeva pridobiti tako velika bogastva na tem svetu, pri tem pa pridiga skromnost in ponižnost?” ga je zanimalo in še: “Zakaj se župniki vozijo v dragih avtomobilih, pri tem pa njihovi podaniki stradajo in zategujejo pasove?” “Tole vprašanje je nekoliko borno, kajne?” se je glasil odgovor, sledila pa je dolga pavza, med katero je lahko povprečni klepetalec samo slutil vse tisto ivje, ki se je nabralo na nadškofovih obrveh. “Pa bom vseeno odgovoril,” je slednjič prekinil mučno tišino in prisolil krepko pokončnostno zaušnico vsem tistim, ki smo se bali, da si ne bo upal sprejeti izziva: “Cerkev si ne prizadeva za bogastvo. Potrebuje pa premoženje za opravljanje svojega poslanstva. Cerkve, šole, bolnišnice in vse, kar sodi v njeno področje, zahteva določena sredstva. Glede župnikov pa, ki se vozijo v dragih avtomobilih: v Sloveniji jih je malo, če sploh je kakšen. Vsaj meni niso znani ...”
Za vsako tako vprašanje se je našlo kakšno bistveno prijetnejše, recimo Marjanovo. Čeprav se Marjan sicer nima za pripadnika RKC, vendar gospoda nadškofa izjemno občuduje kot ostroumnega in ambicioznega človeka ter ga zato zanima, zakaj svoje kariere ni nadaljeval v samem Vatikanu in postal kardinal ali pa celo - Marjan si ne upa reči - papež! Če se ni ivje s cyber-Frančevega obličja stalilo ob tej priložnosti, se ne bo verjetno stalilo nikoli več, odgovoril pa je, da je pač v službi cerkve in “kot nekakšen vojak izpolnjuje povelja “od zgoraj”.” V Vatikanu so ga določili za ljubljanskega nadškofa in to nalogo je sprejel, sicer pa, kot pravijo Francozi: Demain c'est un autre jour! Jutri je nov dan!