privatizacija šolstva / Sum zlorabe javne funkcije

Mladina je prejšnji teden razkrila Ruplove načrte o pomoči nastajajočemu visokošolskemu zavodu, v katerem naj bi se izobraževali diplomati iz ministrstva za zunanje zadeve, njihovi profesorji pa bi bili sami ugledni strokovnjaki, med njimi tudi aktualni zunanji minister Dimitrij Rupel. Mladina je zapisala, da tovrstno ustanavljanje ni le etično sporno, ampak meji na korupcijo. Ministrstvo za zunanje zadeve je bilo v ponedeljek tiho, tudi v torek ni reklo nič. Šele v sredo, ko so Mladinine ugotovitve povzeli drugi mediji, so se oglasil z užaljenim demantijem. "Začudeni smo zaradi neresničnih in krivičnih domnev oz. obtožb na račun ministra dr. Rupla v zvezi z njegovim angažiranjem pri pobudi za uvedbo podiplomskega izobraževanja diplomatov." Ministrstvo pač mora skrbeti za izobraževanje diplomantov, ker pa po merilih MZZ specialistični študij mednarodnih odnosov na ljubljanskem FDV ni bil dovolj dober, ker je začelo število slušateljev padati in ker s fakulteto "ni bilo mogoče doseči dogovora o sodelovanju s posameznimi profesorji o preoblikovanju programa", so čisto pričakovano sprejeli predlog nastajajočega visokošolskega zavoda o sodelovanju pri magistrskemu študiju diplomacije. Na ministrstvu so še zapisali, da se profesor Rupel ni nikoli javno pritoževal nad ravnanjem FDV, na tej fakulteti je bil zaposlen vse od leta 1970, da pa je prizadet in užaljen, ko se FDV neupravičeno pritožuje čezenj. Zaradi zapisov o diplomatski šoli so bili torej čustveno razrvani, prizadeti, užaljeni in začudeni. Ministrstvo za zunanje zadeve na zapisane obtožbe ni odgovarjalo nič kaj diplomatsko.

A dejstva so drugačna, v zapisani izjavi niso odgovorili na osnovni očitek, na sporno podporo še neobstoječemu visokošolskemu zavodu, na katerem naj bi učil tudi zunanji minister. Glavna argumentacija ministrstva je dvojna: najprej govorijo o pomenu izobraževanja za svoje diplomate in potem o slabem, skoraj nevzdržnem sodelovanju s FDV. Tako se jim je zapisalo, da program specialističnega študija "ni uspel zadovoljiti intelektualnih in poklicnih interesov slušateljev". Če je njihov prvi argument smiseln, ne nazadnje jih k temu zavezuje tudi zakon, pa druga stran, ljubljanska FDV, (ne)sodelovanje z MZZ vidi v drugačni luči. Iz Mladike so fakulteti od leta 1996 nakazali nekaj več kot 50 milijonov tolarjev, na specialističnem študiju je bilo 51 diplomatov MZZ, študij pa jih je končalo zgolj 10. Če ministrstvo pravi, da je za to kriva slaba kakovost študija, je Igor Lukšič, dekan FDV, drugačnega mnenja. Ministrstvo namreč nikoli ni načelo vprašanja kakovosti ali logistike študija na diplomatski akademiji, po mnenju dekana pa bi bilo za pravi razlog očitane (ne)uspešnosti študija treba narediti obširnejšo analizo. "Eden od razlogov je gotovo tudi v dejstvu, da so vpisani študentje morali opravljati svoje polne obveznosti po cele dneve in se večkrat niso mogli udeležiti predavanj, mnogi pa so bili še v času študija premeščeni v tujino." Dekan tudi zanika navedbe Andreja Rahetena, direktorja Diplomatske akademije, ki je povedal, da s FDV niso mogli urediti preobrazbe specialističnega študija v magistrskega. "Fakulteta je poslala delegacijo, ki je imela mandat, da pristane na vse predloge ministrstva po spremembah. Torej ta trditev nikoli ni držala in še vedno ne drži." FDV je že leta 1999 posredovala načrt magistrskega študija diplomacije, vendar ga programski svet Diplomatske akademije ni sprejel, saj naj bi diplomati potrebovali več veščin in manj tematskih predmetov. Zadnji takšen načrt so s FDV poslali 16. januarja letos.

Vendar v zgodbi o "Ruplovi akademiji" nista tako pomembni nesoglasje s FDV in različno vrednotenje kakovosti študija, ki naj bi bila povod za sklenitev sporne pogodbe, pomembnejša so dejanja zunanjega ministra. Malo nenavadno je namreč, da je MZZ prekinilo pogodbo z obstoječim študijskim programom, ki bi se lahko tudi spremenil, in nato podpisalo pogodbo o sodelovanju z visokošolskim zavodom, ki še sploh ne obstaja in na kateri naj bi poučeval tudi Dimitrij Rupel. Ministrstvo je pogodbo s FDV prekinilo 4. februarja, le dan pozneje pa je podpisalo novo. V njej je predvideno "zagotavljanje materialnih pogojev za izvajanje programa".

Ruplova dejanja je za nekatere medije komentiral tudi Boštjan Penko, direktor urada za preprečevanje korupcije, tako je za časopis Delo povedal, da je glede na časovno dinamiko dovolj očitno, da je bila zadeva pripravljena vnaprej. "Celotno stvar je treba povezati s funkcijami, ki jih imajo bodoči predavatelji te zasebne institucije. Gre za visoke državne uslužbence, od kateri vsaj nekateri odločajo o finančnih sredstvih, ki jih bo dobila ta zasebna institucija." Boštjan Penko je bil neposreden. "Očitno je, da gre za vzpostavljanje monopola. Ministrstvo zagotavlja materialne pogoje, sočasno pa je minister istega ministrstva predviden za predavatelja. To očitno kaže na sum zlorabe javne funkcije za zasebne interese." Urad za preprečevanje korupcije preiskave sicer ne bo sprožil, ker po zakonodaji nima takšnih pooblastil. Po besedah Draga Kosa bodo pa na uradu "skladno s pristojnostmi zbrali vse razpoložljive podatke in po potrebi potem zadevo odstopili v preiskovanje kakšnemu od organov, ki so za to pristojni in pooblaščeni". S sumom zlorabe pa bi se lahko ukvarjala tožilstvo in policija. Iz urada generalne tožilke Zdenke Cerar so tako sporočili, da bo državno tožilstvo proučilo sporazum med MZZ in nastajajočim visokošolskim zavodom.

In kaj se dogaja s Pravno fakulteto in diplomatsko akademijo (PFDA)? Ker prošnja predlagateljev za ustanovitev visokošolskega zavoda ni bila popolna, jih je ministrstvo za šolstvo že 13. marca pozvalo, naj jo dopolnijo. Očitajo jim več pomanjkljivosti. Najprej je bil sporen že status predlagateljev. Zakon o visokem šolstvu namreč določa, da morajo biti to domače in tuje fizične in pravne osebe. Za PFDA pa je v teku pravni postopek pred registrskim sodiščem, formalno torej sploh še ne obstajajo. V pobudi za ustanovitev so po navedbah državne sekretarke Lučke Lorber neustrezno opredeljena študijska področja, nosilci študijskih programov so že sedaj preobremenjeni, predlagatelj naj ne bi imeli ustreznih prostorov za izvajanje študijskega programa, prav tako pa ni primerno utemeljena dostopnost študijskih knjižnic. Očitane pomanjkljivosti sicer še ne prejudicirajo končne odločitve Sveta za visoko šolstvo, vendar niso le zanemarljive, zgolj proceduralne malenkosti, pač pa je med njimi nekaj osnovnih, izhodiščnih pogojev za nastanek visokošolskega zavoda. Svet bo o pobudi presojal tedaj, ko bodo izpolnili vse pogoje, ki jih narekuje zakon o visokem šolstvu, ter ko bodo zadostili merilom in postopkom za ocenjevanje visokošolskih zavodov in študijskih programov.