nadzorniki / Preiskava na Unicefu

Sestanek med generalno državno tožilko Zdenko Cerar s predstavniki policije, ministrstva za zdravje, Slovenskega odbora Unicefa in ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je bil organiziran 5. marca letos, je bil na moč nenavaden in nekoliko skregan z logiko delitve oblasti v državi - redko se namreč zberejo predstavniki ministrstev, preiskovalnih organov, tožilstva in potencialnih preiskovancev, da bi nato skupaj odločali o tem, kako bodo obveščali medije in koga od potencialnih preiskovalcev bodo zaščitili.

Ustavite medije!

Kot je razvidno iz zapisnika tega nenavadnega sestanka, je generalna državna tožilka Zdenka Cerar že v uvodu sestanka opozorila, da se “v medijih dejavnost Slovenskega odbora Unicefa in Sklada za pediatrično kliniko povezuje z nepravilnostmi v finančnem poslovanju Rdečega križa in jih je zato potrebno obraniti pred neutemeljenimi očitki”.

Takoj zatem je kriminalist Boris Pešuh iz Oddelka za gospodarski kriminal navzoče seznanil, da trenutno “poteka predkazenski postopek v zvezi s poslovanjem Rdečega križa Slovenije” ter da so “pridobili ogromno dokumentacije”.

Po njegovih besedah pri finančnem poslovanju Unicefa “niso zaznali nikakršnega suma kaznivih dejanj”, preverjanje podatkov v zvezi s Pediatrično kliniko “pa je šele na začetku”. Vendar je tu “šlo le za posojanje denarja oziroma obligacijska razmerja, brez premoženjske koristi ali škode”.

Okrožni državni tožilec Miran Železnik je povedal, da se je “tožilstvo sestalo s predstavniki oddelka za gospodarsko kriminaliteto na podlagi časopisnega članka, ki je dal podlago za začetek predkazenskega postopka zoper Rdeči križ”. Delo oziroma raziskave so začeli po segmentih, trenutno potekata “pregled dokumentacije Rdečega križa in ugotavljanje dejstev, ki so podlaga za utemeljen sum”. Darja Hrast z ministrstva za zdravje je navedla, da revizija poslovanja Sklada za pediatrično kliniko “še ni opravljena”. Nato je nastopila Alenka Kovšca iz Slovenskega odbora Unicefa, ki je povedala, da imajo v odboru vsako leto revizijo poslovanja in so pridobili tudi poročilo o namenskosti porabljenih sredstev, iz katerega izhaja, da je “to v skladu s pogodbo”. Na pripombo generalne državne tožilke, da so poslali poročilo brez priloge, je pojasnila, da je “bilo to po pomoti in bodo dostavili tudi prilogo“. Ocenila je, da glede na navedeno ni razlogov za dodatno ugotavljanje, ali je poraba sredstev v skladu s pogodbo.

Samostojni revizor Sakih Dubarič, ki je opravil revizijo odbora Unicefa, je nato povedal, da ta deluje v skladu s standardom društva, ki omogoča kratkoročne depozite. Kontni načrt naj bi bil korektno sestavljen. Dobička naj ne bi bilo, so “le donosi nad stroški”, s presežki sredstev “pa se obogati program”. Tudi z računovodskega vidika naj ne bi bilo bilo napak. Samostojni revizor, ki je delal za Unicef, je še prijazno dodal, da lahko “po potrebi tudi dodatno oziroma podrobneje poročajo”.

V imenu Unicefa je govorila tudi Maja Vojnovič, ki je poudarila, da sredstva “plemenitijo izključno na legalne načine in jih nato vračajo v osnovno dejavnost”, dobička pa ne ustvarjajo, temveč le gospodarijo “s sredstvi v duhu dobrega gospodarja”. Po njenem mnenju na bi bili “podrobno nadzirani tako s strani zunanje revizije kot Unicefa”, odslej pa bodo revizorska poročila posredovali javnosti. Predlagala je tudi, da se s tega sestanka “plasira v javnost obvestilo, ki bi jih zaščitilo pred napadi medijev, češ da gre tudi v njihovem primeru za kazniva dejanja”.

Za njo je znova v imenu Unicefa spregovorila Andreja Črnak Meglič, ki je predstavila “ugotovitve mednarodno primerjalne raziskave glede financiranja nevladnih neprofitnih organizacij”. In da po sporazumu z Unicefom lahko slovenska podružnica te organizacije plemeniti le denar od prodaje voščilnic, ki sodi med tržne prihodke, ne pa tudi drugih donacij. Alenka Kovšca je povedala svoje mnenje, da je treba “z informacijo pohiteti, da se ustavi proces medijske kampanije proti Unicefu, saj gre za zadevo mednarodnih razsežnosti”.

Nato je spregovoril direktor policije Marko Pogorevc, ki je navedel, “da je potrebno čim prej povedati javnosti, da ni sumov oziroma indicev za obstoj kaznivega dejanja”.

Njegov pomočnik Marian Erhatič je takoj za njim uslužno poudaril, “da pritiski medijev ne bodo imeli vpliva na delo policije v predkazenskem postopku”, in dodal, “da v zvezi z delom odbora in sklada niso naleteli na nikakršne podatke o morebitni kazenski odgovornosti”. Tudi tožilec Miran Železnik je bil podobnega mnenja in je menil, da “ni naloga tožilca polemiziranje z novinarji o moralnih očitkih” ter da “zaenkrat elementov kaznivih dejanj ni, vendar še ni pregledana celotna dokumentacija”. Zdenka Cerar je nato opozorila na razliko med preiskavo delovanja odbora Unicefa in Sklada za izgradnjo Pediatrične klinike, saj v primeru Unicefa “obstaja revizijsko poročilo, v primeru sklada pa se še pričakuje,” zaradi česar “je potrebno z obvestilom glede sklada še počakati”.

Članica izvršilnega odbora Unicefa Marja Strojin je ob tem ocenila, da je treba z zakonom določiti, “ali je dobrodelnim društvom dovoljeno, da se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo,” in “določiti tudi obseg te dejavnosti, način uporabe sredstev in nadzor”.

Policijski predstavnik za stike z javnostjo Miran Koren je na koncu opozoril “na slab odziv direktoriev Rdečega križa in Unicefa na začetku medijske kampanje” in podučil navzoče, da je “odgovor potrebno poslati odgovornemu uredniku osebno in ga opozoriti na Zakon o medijih”.

Kronski vrhunec tega nenavadnega sestanka se je zgodil čisto na koncu, ko sta Zdenka Cerar in Miran Koren “sprejela obveznost, da se presodi, kako in kdaj se javnost obvesti, da so se zaradi izmenjave informacij v okviru poteka predkazenskega postopka zoper Rdeči križ” sestali predstavniki tožilstva, ministrstva za zdravje, MNZ in Unicefa in ugotovili, da “predkazenski postopek zoper Rdeči križ poteka v skladu z zakonom”, da “v poslovanju Slovenskega odbora Unicefa policija in tožilstvo zaenkrat nista zaznala suma za kriminalno dejavnost”, ter da “ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in zunanji revizor ugotavljata vsak v obsegu opravljenega pregleda, da je dejavnost odbora Unicefa potekala pravilno in v skladu z zakonom”. Zanimivo je tudi, da je Slovenski odbor Unicefa k zapisniku sestanka podal tudi svoje popravke, ki so jih ostali organi sprejeli.

Bolj enaki in enaki

Ta sestanek je nenavaden predvsem zato, ker v slovenski zakonodaji - niti v zakonu o kazenskem postopku niti v zakonu o tožilstvu - ni mogoče najti kakšne pametne podlage za skupno sestankovanje različnih državnih organov, tožilstva, policije in predstavnikov za tisk s potencialnimi osumljenci, zato da bi še pred zaključkom preiskav vsi skupaj zaustavili nekakšno izmišljeno “medijsko kampanjo” proti enemu od očitno osumljenih. Slovenski odbor Unicefa je sicer nevladna organizacija, ki se ukvarja s hvalevrednimi cilji in ji nihče še zmeraj ni dokazal nobene nepravilnosti, vendar kljub temu ne bi smela pričakovati statusa, ki bi jo glede na karkoli postavljal v nekakšen eksteritorialen položaj v primerjavi z drugimi pravnimi osebami v Sloveniji. Dejstvo je, da je Unicef posojal svoja sredstva podjetniku, ki si je ta sredstva izposojal na sumljive načine - tudi z odločitvijo odborov, v katerih je sedel. In če zato kriminalisti preiskujejo vse stranke v nekem postopku, potem bi bilo mogoče pričakovati, da bodo vse stranke v postopku obravnavali enako, ne pa da se z določenimi osumljenci iz iste zgodbe sestajajo na posebnih sestankih in z njimi sklepajo separatne sporazume o nenapadanju.

Unicef se je v zgodbi o nepravilnostih v Rdečem križu sicer znašel v bolj postranski vlogi in zato so posebna razmerja, ki se pletejo med Unicefom in državnimi ustanovami, še toliko manj razumljiva. Kot je znano, je največji zaplet nastal prav ob razkritju medijev, da so Rdeči križ, Sklad za izgradnjo Pediatrične klinike in tudi slovenski Unicef z zasebnim podjetjem Konta, ki ga vodi Srečo Kirn, konec leta 2000 podpisali zelo nenavadne pogodbe v višini več deset in celo več kot sto milijonov tolarjev, ki so se nato vračali z velikimi zamudami. Unicef naj ne bi posodil Konti več kot tri milijone tolarjev. Drugače pa je bilo v primeru Rdečega križa, ki je celo najel ugodne bančne kredite in nato denar plasiral zasebnemu podjetju, ker njegov program, za katerega je dobil denar Rdeči križ, “ni zaživel”. Za to je bil odgovoren predvsem prejšnji predsednik Rdečega Križa Mirko Jelenič, ki od začetka afere ni več na svoji funkciji in proti kateremu se sedaj vodi več postopkov.

Vendar pa to ni opravičilo za to, da direktor policije vpričo potencialnih osumljencev in lastnih kriminalistov, ki izjavljajo, da postopki še niso končani, tako odločno zatrdi, da je “potrebno čim prej povedati javnosti, da ni sumov oziroma indicev za kazniva dejanja”. Še manj primerno je, da policisti in tožilci v maniri iz svinčenih časov razpravljajo o “medijski kampanji” in dajejo navodila podrejenim o tem, kako je nekatere osumljence, ki očitno niso podali niti vseh zahtevanih dokumentov, treba “braniti pred neutemeljenimi očitki”. Vse to bi lahko bil tudi dokaz o političnih pritiskih na kriminaliste in tožilce, ki so že in bodo še zelo zanimali tudi pristojne v Svetu Evrope in organizaciji Greco, ki se bori proti korupciji. Enako nenavadno je tudi dejstvo, da generalna državna tožilka in policijski predstavnik za tisk skupaj - brez jasne podlage za tako početje - “sprejemata obveznost” (pred kom - Unicefom?) o tem, da bosta javnost, očitno ne glede na rezultate še zmeraj potekajoče preiskave, obvestila o nedolžnosti prisotnega osumljenca. V pravni državi bi vsak od navedenih opravljal svoj posel - osumljeni bi bili zaslišani, policisti bi preiskovali, tožilstvo pa bi na koncu nekatere obtožilo in nekaterih ne. Tako pa se zdi, da se vsi mešajo v delo nekoga drugega. In da se nihče ne vmešava v lastno delo.