slovenija - zda / Buširanje po slovensko

Predsednik pravi: "Sile koalicije so uspešno končale bojne naloge." Zunanji minister pa: "Države koalicije, ki so uspešno vojaško intervenirale v Iraku in širša mednarodna skupnost nosijo veliko odgovornost, da iraškemu ljudstvu nudijo vso nadaljnjo potrebno pomoč in podporo."

Kaj je narobe s to sliko? Točno, oba v kontekstu iraške vojne mirno uporabita izraz "uspešno". Kot da je šlo za tekmo. "Uspešno" verjetno ni ravno pravi izraz za to, kar se je dogajalo v Iraku. Kaj je bilo "uspešno"? Je bil "uspeh" to, da je na bagdadski tržnici ameriška raketa HARM raztreščila 67 civilistov? Je bil "uspeh" to, da je v vasicah Zambrania in Talkana med ameriškim bombardiranjem umrlo 19 civilistov? Je bil "uspeh" to, da je v vasici Manaria med ameriškim bombardiranjem obležalo 22 civilistov? In da ne bo kakega nesporazuma - večina mrtvih v teh vasicah je bila žensk in otrok. Da so na truplih našli šrapnelske sledi kasetnih bomb, teh "paketov smrti", ki jih Združeni narodi prepovedujejo, je kakopak zgodba, ki prav tako nima nič z "uspehom", kakor tudi z "uspešnim koncem bojnih nalog" nima nič ruralno mestece Hilla, v katerem je med dvodnevnim ameriškim bombardiranjem umrlo 61 civilistov, 450 pa je bilo ranjenih, spet večina žensk in otrok, tudi dojenčkov. Mestece Hilla ni bilo "uspeh", ampak dizaster, horror, pokol, My Lai - bombe so dojenčke razmesarile in razsekale, pa četudi iraške vojske, kaj šele zloglasne republikanske garde, ni bilo v bližini. Mnogim otrokom je odneslo roke, noge, pri vasici al-Janably pa so ameriške rakete zasule kmetijo - umrla je cela družina, vključno z enajstimi otroki. Ja, v Iraku živi veliko otrok. Bolje rečeno, pred to vojno je v Iraku živelo veliko otrok. Mnogi so umrli. Mnogim pa so amputirali roke in noge - brez anestezije. Dvanajstletni Ali Ismaeel Abbas, ki mu je odtrgalo obe roki, je vprašal: "Mi lahko vrnete roki?" In dodal: "Če ne bom imel rok, bom naredil samomor!" Je to "uspeh"? Britanski novinar je poročal o "rasističnem preziru do iraškega ljudstva", ki da ga je znan pri ameriških vojakih. Neki marinec naj bi rekel: "Iračani so bolniki, mi smo kemoterapija." Kar je skoraj citat iz filma Kobra. Neki drugi marinec pa je - potem ko je zadel eno izmed žensk, ki so obkrožale iraškega vojaka - dahnil le: "I'm sorry, but the chick was in the way." Ha. Ali pa je morda dokaz "uspešnega" poteka vojne Iračan, ki je avstralskemu časopisu Sydney Morning Herald povedal: "Videl sem, kako je mojima hčerkicama odtrgalo glavo." Res, živeti moraš v svojem svetu, da v kontekstu iraške vojne uporabljaš izraz "uspešno". Zato se toliko bolj absurdno sliši predsednikov stavek: "Posebej cenim, da je bila vojna akcija izpeljana tako, da je poskušala čimbolj zmanjšati človeške žrtve, zlasti med civilnim prebivalstvom." Zakaj bi kdo "cenil" vojno akcijo, ki je ljudi spreminjala v toast, ni jasno. Povsem absudno pa se sliši predsednikov finale: "Dovolite, da izrazim svoje sočustvovanje z vsemi žrtvami te vojne." Je Bush ta, ki ga je treba prositi za dovoljenje? Mar ni on ta, ki je povzročil "žrtve te vojne" in dekapitacije otrok?

Zunanji minister pravi: "Razlike v mednarodni skupnosti, transatlantski skupnosti in Evropi, ki smo jim bili priča v zadnjih mesecih, niso tako velike, da jih ne bi bilo mogoče premostiti."

O, a res? Pa poglejmo: Busheva Amerika je bila odločno za vojno. In jo je potem tudi brutalno, tako rekoč unilateralno realizirala. Mnoge evropske dežele - od Francije do Nemčije, od Rusije do Grčije - pa so bile odločno proti vojni. Še več, te dežele so vojno razglasile za nelegalno in nelegitimno. Kaj to pomeni? Da razlike niso tako velike? Prav narobe - razlike so povsem očitno velike. Orjaške. Dinozavrske! Sploh pa, če so razlike tako majhne, kot meni zunanji minister, zakaj so potem bušiji "koalicijo dobre volje" pakirali s podkupovanjem in izsiljevanjem? Zakaj je potem Joschka Fischer tako bučno, tako direktno in tako pikantno nadrl Donalda Rumsfelda? Zakaj potem v Ameriki že dober mesec pozivajo k bojkotu francoskih in nemških produktov ("freedom fries" vs. "french fries")? Zakaj so potem ulice širom sveta že mesece in mesece polne protivojnih demonstrantov? Zakaj potem svet že mesece in leta dvomi v Busheve motive in zakaj je izraz "Busheva administracija" zamenjal izraz "Bushev režim"? Zakaj je potem "vilenska deklaracija" pri nas povzročila tako zgražanje in tak bes in zakaj je moral zunanji minister po njej na "krajši dopust"? Zakaj je potem ameriški ambasador v Belgiji belgijsko vlado tako histerično napadel, češ da podpira Sadama Huseina? Zakaj potem Francija, Rusija in Belgija formirajo neke sorte proti-koalicijo? In zakaj so potem evropski mediji o tej vojni poročali povsem drugače kot ameriški? Hja, za razliko - veliko razliko! - od ameriških medijev, ki so se ukvarjali le s katalogiziranjem adrenalinskih "koalicijskih" zmag in "uspehov", so poročali o mračnih vojnih ekscesih, civilnih žrtvah, pokolih, tragedijah, brezglavih norostih "prijateljskega ognja", "koalicijskih" kršitvah ženevske konvencije, bombardiranjih novinarjev in humanitarni katastrofi. Če razlike niso tako velike, zakaj je potem nemški Spiegel bombardiranje Bagdada primerjal z bombardiranjem Dresdna in zakaj je grški dnevnik Eleftherotypia na naslovnico butnil naslov "Serijski morilci"? In seveda, ne pozabite - na Bližnjem vzhodu so gledali tretjo TV verzijo vojne.

Zunanji minister pravi: "Padec diktatorskega režima Sadama Huseina napoveduje konec vojne, ki naj bi razorožila iraški režim." Predsednik pa: "Spoštovani gospod predsednik, vojna v Iraku je končana. Marsikdo v svetu je dvomil v njeno upravičenost. Mnogi pa smo bili prepričani, da je bilo potrebno razorožiti režim Sadama Huseina, čeprav smo upali, da se je mogoče izogniti vojni. Vi ste bili prepričani, da je to nujno storiti v interesu nacionalne varnosti in v interesu človeštva."

Ja, pa kaj še! Kakšen konec vojne neki? Kdo pravi, da je vojne konec? Prvič, padec Sadama Huseina nima nobene zveze s koncem vojne. Drugič, konec je morda invazije na Irak, toda vojne - ideološke, geopolitične, psihološke, naftne, propagandne, verske vojne - še ni konec, v resnici se šele začenja. Tretjič, nič ne kaže, da operacija "Iraška svoboda" ne bo mutirala v iraško državljansko vojno. In četrtič, Bush je kmalu po 11. septembru 2001 napovedal, da bo "vojna proti terorju" permanentna, kar pomeni, da je ne bo nikoli konec - in kot veste, ima Bush invazijo na Irak za del "vojne proti terorju". Še več, Bush dela vse, da te vojne ne bi bilo nikoli konec. Vsaj ne do 7. novembra 2004, ko bodo v Ameriki predsedniške volitve. Toliko o koncu vojne. Dalje, predsednik zapoje visoko pesem Bushevi daljnovidnosti, njegovi očitno unikatni viziji, kar je zgodba - in naslovnica - zase, ob tem pa poudari, da je Bush Irak napadel "v imenu človeštva". Misel, da Bush to počne "v imenu človeštva", je sprta z realnostjo: človeštvo, vključno z državljani republike Slovenije, je proti Bushu in proti temu, kar počne. Dalje, predsednik ugotavlja, da je "marsikdo v svetu dvomil v njeno upravičenost" - jasno, v upravičenost Busheve vojne. Kdo pravi, da se je kaj spremenilo? Se je zgodilo kaj prelomnega? Ne, svet še vedno dvomi v upravičenost Busheve vojne. Še več, niti enega razloga ni, da bi zavrgli dvom v upravičenost te vojne - o dokazih, da je imel Sadam na tone orožja za množično uničevanje, da je bil povezan z al-Kajdo in da je neposredno ogrožal Ameriko, ni ne duha ne sluha. Dalje, predsednik govori o tem, da "smo upali, da se je mogoče izogniti vojni", obenem pa hvali Bushevo modrost - hej, Bush je bil ta, ki ni pustil, da bi obstajala alternativa vojni! Inšpektorje ZN je iz Iraka nagnal - izginite, čez 5 minut bombardiramo! Sploh pa, lani marca, potemtakem dobro leto pred vojno, je trem senatorjem svojo politiko do Iraka pojasnil takole: "Fuck Saddam! We're taking him out." Ne, Bush ni človek, ki se je vojni hotel izogniti. In lepo prosim - kakšna razorožitev iraškega režima neki? "Razorožitev iraškega režima" je bila le Busheva pretveza za invazijo na Irak. Zdaj se je še enkrat in dokončno izkazalo, da je bil to le blef. Lepo prosim, kje je bila vsa tista silna, apokaliptična, globalno nevarna Sadamova armada? Kje so bile horde vseh tistih krvoločnih republikanskih gardistov? Kje so bili napadi s tistim biokemičnim orožjem? Kje so bile vse tiste nuklearne konice? In kje so bili vsi tisti džihadski borci al-Kajde? Vse to so bili le miti. V resnici ni bilo koga - niti kaj - razorožiti. Insiderji in inšpektorji Združenih narodov očitno niso zaman zagotavljali, da se je Irak že davno razorožil, večinoma takoj in v letih po I. zalivski vojni. Ne pozabite: ko se je začela I. zalivska vojna, je imel Irak "četrto najmočnejšo vojsko na svetu". Zdaj, ob napadu na Irak, pa smo lahko pogosto naleteli na takale ameriška poročila: "Danes smo pobili nekaj tisoč iraških vojakov, oni pa so ubili le enega našega vojaka!" Ni kaj, razmerje med ameriško in iraško vojsko je bilo razmerje med vesoljsko tehnologijo in lokom. Odkod poznamo tako statistično razmerje, pa veste - iz časov osvajanja kolonij, ko so zahodne vojaške velesile, tedanje izvoznice "demokracije" in "civilizacije", v enem dnevu pobile na tisoče črncev ali Indijancev in ob tem izgubile le trobentača, ki ga je pičila kača. Bush Iraka ni razorožil, ampak ga je degradiral.

Predsednik pravi: "Vidimo pa, da so razmere danes v Iraku takšne, da je nujna hitra in zelo učinkovita akcija, da se vzpostavi red in ustavi plenjenje ter zagotovi najnujnejše aktivnosti za mirno življenje prebivalcev."

Okej, počasi. Kaj smo pričakovali in kaj so nam rekli, da bomo gledali po "padcu Bagdada in Sadamovega režima"? Slike vsesplošnega slavja - slike iraških množic, ki na ulicah plešejo, pojejo, od sreče jočejo in se navdušeno objemajo z ameriškimi osvoboditelji. Teh slik ni bilo. Tiste slike slavja, ki so jih bušiji kazali, pa niso vsebovale množic. In ker evforičnih slik v slogu "Bagdad pozdravlja osvoboditelje" niso mogli pokazati, cinično insceniranje rušenja Sadamovega kipa v centru Bagdada in še bolj cinično primerjanje rušenja Sadamovega kipa z rušenjem berlinskega zidu pa nista vžgala, so prešli na plan B - in tako smo potem iz dneva v dan gledali, kako Iračani "ropajo" Irak. Trgovine, pisarne, Sadamove palače, jahte, bolnišnice, muzeje, UNICEF. Vse so odnašali - viski, pohištvo, gospodinjske pripomočke, zlate krožnike, televizorje, denar, konje, antične kipe in druge arheološke sumersko-babilonsko-asirijske artefakte, vredne milijarde dolarjev in milijone sodčkov. Te slike "plenjenja", ki so obšle svet, medije pa dobesedno okupirale, so na ves glas sporočale: Glejte - kaos! Anarhija! Glejte - ljudstvo se je strgalo z vajeti! Okupacijske sile to ni motilo. Iz štaba Tonyja Blaira so sporočili, da plenilci "v glavnem ciljajo simbole režima". Naslednji dan so britanski vojaki v Basri pobili 5 bančnih roparjev. Donald Rumsfeld, ki se ni mogel načuditi, odkod v Iraku toliko vaz, pa je v zvezi s "plenjenjem" dahnil: "To je nesnažno, toda tudi svoboda je nesnažna. Svobodni ljudje lahko delajo napake, zagrešijo zločine in počnejo grde reči." Jebiga, plenjenje je del demokracije, znak svobode. Ropajo, torej so svobodni. Nekateri so se sicer zgrozili in rekli, hej, bušiji so zaščitili naftna polja, antičnih muzejev pa ne, toda s tem so izrekli le polovico resnice - bušiji so plenjenje, kaos in anarhijo tolerirali, da bi dobili čim boljšo pretvezo za vpeljavo povojne trde roke, posebnih ukrepov, policijske države, represije. Če so hoteli vzpostaviti svoj red, so potrebovali kaos - in slike kaosa. Okupacija Iraka bo zdaj upravičljiva. In če se bo kdo pritoževal nad morebitnimi kršitvami človekovih pravic, bodo lahko bušiji mirno rekli - hej, pa saj ste sami videli, kakšni so! Tudi z vpeljavo demokracije se bo zdaj lahko odlašalo - hej, saj vidite, kakšni so, najprej moramo vzpostaviti red & zakon, šele potem pride na vrsto demokracija! In ta vsiljeni, lažni, dobro zrežirani vtis, da so Iračani le podivjana, kleptomanska drhal, bo nadvse priročen, ko se bodo začeli Iračani upirati okupacijski vojski - bušiji bodo vsak upor zlahka prikazali kot plenjenje. Hej, saj veste, kakšni so!

Predsednik pravi: "Predvsem je potrebna takojšnja humanitarna pomoč, zlasti nujna medicinska oskrba. Od tega kako uspešno se bo ta situacija razrešila bo odvisno tudi kako bo iraško ljudstvo sprejelo akcije koalicije." Zunanjik pa: "Razmere terjajo tudi nujno mednarodno humanitarno pomoč. Mednarodna skupnost se mora hitro in učinkovito odzvati na humanitarne potrebe, da bi preprečili katastrofo in zagotovili začetek normalnega življenja v državi."

Ja, Irak potrebuje humanitarno pomoč. Čakajte, ne razumem - zakaj se ga je potem vsa ta leta s sankcijami getoiziralo in izčrpavalo? Zakaj je bilo fizično in psihično izčrpavanje iraškega ljudstva do sedaj sprejemljivo? Zakaj se ga je z genocidnimi ekonomskimi sankcijami in bombardiranjem 12 let sistematično ubijalo? To, kako se je življenje iraškemu ljudstvu po vpeljavi sankcij drastično spremenilo, ni nobena skrivnost. "Pred vpeljavo sankcij je bil ta hladilnik poln, po vpeljavi sankcij pa je bil prazen," je povedal in pokazal neki Iračan Dilipu Hiru, avtorju knjige Iraq - A report From the Inside. Sankcije, katerih glavni sponzor je bila prav Amerika, so Irak de-industrializirale. In ga podhranile, sestradale, pohabile. Zaradi sankcij naj bi v tem času umrlo milijon in pol Iračanov, od tega tretjina otrok, bolj ali manj zato, ker jim zdravniki niso mogli zagotoviti "nujne medicinske oskrbe". In zakaj ne? Oh, iz preprostega razloga - ameriški delegati v Komisiji za sankcije so z vetom stalno preprečevali uvoz mnogih zdravil, tudi cepiv in antibiotikov, ker da bi jih lahko Sadam uporabil pri razvijanju orožja za množično uničevanje. Je Bush ukinil sankcije? Ne, poslal je bombe. Hrano-za-nafto je spremenil v bombe-za-nafto, Irak pa v poligon za testiranje doktrine "preventivnega napada" in prehoda republike v imperij. Sploh pa, že pri dosedanjih pošiljkah humanitarne pomoči v Irak se je pokazalo nekaj zelo tipičnega - bušiji so jih razdeljevali zelo selektivno, hočem reči, povsem očitno so favorizirali le nekatere šiitske poglavarje/distributerje.

Predsednik pravi: "Končno sodbo bo svetovna javnost in zgodovina dala, ko bo uspešno vzpostavljeno mirno in normalno življenje iraškega ljudstva. Ne dvomim, da bo to življenje veliko in bolj svobodno kot je bilo v času vojaškega režima Sadama Huseina." Zunanjik pa: "Upamo, da bo iraško ljudstvo odslej živelo v svobodi in demokratični državi, v kateri bodo njegove pravice spoštovane, v kateri bo lahko razpolagalo s svojim naravnim bogastvom in gradilo svojo boljšo prihodnost... Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije meni, da bi se reševanje iraške krize moralo čim prej vrniti v okvire OZN, znotraj katerega ima Varnostni svet primarno odgovornost za svetovni mir in varnost... Prav tako je potrebno poglobiti dialog z arabskim in islamskim svetom."

Govorjenje o miru, varnosti, demokraciji ter svobodnem in normalnem življenju iraškega ljudstva, ki bo razpolagalo s svojim naravnim bogastvom, je le navadno sprenevedanje v času, ko naj bi za iraško produkcijo nafte skrbel Philip Carroll, bivši šef naftne družbe Shell, in ko bušiji iraškemu ljudstvu štelajo povsem marionetno vlado, ki ji bo vladal "civilni upravitelj", upokojeni general Jay Garner, znan po tem, da je izraelsko vojno kritiziral, ker da je v svojem tretiranju Palestincev preveč zadržana in preveč blaga (!). Generalu Garnerju bo vladal general Tommy Franks, komandant okupacijske vojske, njemu pa Pentagon... ee, gnezdo križarskih jastrebov, ki hočejo Bližnji vzhod preurediti z vojnami, ki prezirajo ZN, ki hočejo imeti popolno kontrolo nad okupacijo (kot da ni že okupacija Palestine povzročila dovolj krvi in dovolj bin Ladnov!) in ki si "poglobitev dialoga z arabskim in islamskim svetom" razlagajo zelo po svoje - s širitvijo "osi zla" in novimi "preventivnimi vojnami", ki bodo sprostile trgovske poti in - kar je ista stvar - "osvobodile" Iran, Libanon, Libijo, Severno Korejo, Kubo in kakopak Sirijo, ki, kot zagotavljajo bušiji, skriva teroriste, orožje za množično uničevanje in Sadama. Aha! Ne, za napad na Sirijo ni nobenega legalnega razloga, kar pa naj vas ne zavede - tudi za napad na Irak ga ni bilo.

Predsednik svoje pismo sklene takole: "Sprejmite, gospod predsednik, izraze mojega globokega spoštovanja."

Ups?! Nič, finalni stavek lahko preberete še stokrat, pa vas bo na koncu vedno pričakalo "globoko spoštovanje". Kaj zdaj to pomeni? Da v Sloveniji na lepem "globoko spoštujemo" ljudi, ki pobijajo otroke? Aja, razumem - to je le diplomatska fraza. Predsednik gotovo razume, da je Bush le direktor serije propadlih podjetij, v čigar inteligenco svet iskreno in argumentirano dvomi, že vse odkar je prišel v Belo hišo, navsezadnje, tudi njega samega je pred leti, ko je bil še slovenski premier, zamenjal s slovaškim zunanjim ministrom. In seveda, predsednik gotovo tudi razume, da je Bush s svojimi dejanji, s svojo agresivnostjo, s svojimi vrtoglavimi fabrikacijami in manipulacijami, s svojim mesijanskim šovinizmom, s svojim mrtvaškim božjim kompleksom in s svojim histeričnim brbljanjem ustvaril klimo, v kateri so začeli ljudje navijati za Sadama Huseina.