politika / Sklad za Mag

Ni naključje, da so kar tri od šestih zahtev, ki sta jih opozicijski SDS in NSi v začetku januarja postavili predsedniku vlade Antonu Ropu, povezane z mediji. Politične stranke imajo že po inerciji vgrajeno težnjo po nadzoru nad občili. Janez Janša in Andrej Bajuk si takšen nadzor skušata zagotoviti prek treh vzvodov: z neposrednim televizijskim prenosom sej državnega zbora in vseh pomembnejših sej parlamentarnih delovnih teles, z oblikovanjem dveh programov na nacionalni TV tako, da bi na enega imela vpliv vladna koalicija, na drugega pa opozicija, in z ustanovitvijo sklada za pluralizacijo medijev. Zahteve utemeljujeta s tem, da so skoraj vsi slovenski mediji neobjektivni, da ponujajo "ustrezno prikrojene in pristranske informacije", da so "politično nadzorovani" in da ne zastopajo pluralizma mnenj. Da je ta logika popolnoma zgrešena, je že pred leti opozoril publicist dr. Vlado Miheljak, ko je dejal, da spreminjanje političnega prizorišča ne more biti naloga občil in da je vpliv na politično dogajanje v demokratičnem svetu mogoč le kot stranski učinek spreminjanja, pokrivanja, razkrivanja in komentiranja. "Kdor ima v medijih vizijo spreminjanja politične stvarnosti, bolj spada - če parafraziramo Viktorja Klimo - k psihiatru kot na časopisni trg," je opozoril Miheljak.

Premier Rop sicer nobene od treh medijskih zahtev ni samodejno podprl, a jih tudi ni vnaprej zavrnil. Še največ dvomov je izrazil glede uvedbe vladnega in opozicijskega TV-programa, češ da je takšna rešitev nenavadna, težko sprejemljiva in mednarodno gledano popolnoma neprimerljiva. "Še tisti, ki so tak sistem imeli, na primer Italijani, so ga odpravili, ker je bil izrazito neuspešen in slab," je pojasnil premier. "To je vrnitev k načelom, ki smo se jim v Sloveniji že davno odrekli. Ne pomeni zgolj politizacije javnega zavoda, temveč tudi kršitev zakona o RTV Slovenija, kjer je jasno definirana politična neodvisnost in avtonomnost tega zavoda. Takšna rešitev bi pomenila podržavljanje medijev in zanikanje njihovega primarnega poslanstva, to je svobode izražanja," o delitvi nacionalne TV na politična fevda razmišlja podpredsednica LDS in poslanka Majda Širca. Prav tako LDS ni preveč naklonjena prenosom sej DZ. V uresničitev te zahteve bi privolila le, če ne bi dodatno finančno obremenila naročnikov, to pa je iluzija, saj tudi najcenejši kabelski operaterji za prenos sej zahtevajo najmanj 10 milijonov tolarjev na leto.

Na tnalu tako ostaja le vprašanje medijskega sklada. Pri tem pa LDS pod nobenim pogojem ne sprejema teze opozicije, da je sklad potreben zato, ker naj bi bili skoraj vsi slovenski mediji pristranski in režimski. "Odločitve nekaterih tujih držav, ki poznajo subvencioniranje, ne izhajajo iz politične težnje po regulaciji medijev, ampak iz tega, da je lahko medijski prostor zaradi kake specifike, kot je nizka naklada ali majhna možnost oglaševanja, ogrožen pri delu," opozarja Širca in dodaja: "Treba je torej analizirati medijski prostor in na podlagi tega odgovoriti na vprašanje, ali je pluralnost zagotovljena s sedanjim zakonom o medijih. Če ni, bomo privolili v korekcije, med katerimi pa je sklad samo ena od možnih rešitev." A tudi če bi analize pokazale, da je sklad za medije smiselno ustanoviti, ostaja še kup drugih nerešenih vprašanj, pri katerih bo težko doseči soglasje vladnih in opozicijskih strank. Na primer: kdo bi odločal o delitvi državnih subvencij iz tega sklada, po kakšnih merilih bi se denar delil in komu. Poleg tega se pojavlja vprašanje, ali je tak sklad smiselno ustanoviti, če veljavni zakon občilom že zagotavlja sredstva prek vsakoletnih razpisov sveta za medije, ki deluje pri ministrstvu za kulturo. Iz tega naslova vsako leto za vsebine črpa množica radijskih postaj, pa tudi TV in nekateri časopisi. Ministrstvo za kulturo denimo vsako leto obilno subvencionira dve pomladniški reviji - pretežno politični Ampak in nekoliko manj politično Novo Revijo.

Zakaj torej desnica tako krčevito vztraja pri ustanovitvi sklada? Enega od odgovorov najdemo v pojasnilu nekdanje predsedniške kandidatke Barbare Brezigar, prvopodpisnice državljanske pobude Nekaj je treba storiti, v kateri so povzete tudi vse tri medijske zahteve opozicije. Pri izročitvi pobude predsedniku DZ Borutu Pahorju je opozorila na problem pluralnosti medijev, pri tem pa še posebej poudarila težave tednika Mag, češ da je obstoj tega časnika ogrožen. Desnica si torej sklada ne predstavlja le kot vir zagonskih sredstev za nov desni politični dnevnik, pač pa tudi kot zagotovilo finančne injekcije za reševanje tednika Mag.

Opozicijska vizija z luknjami

SDS in NSi se zdi najpreprostejša rešitev, da se v zakon o medijih vključi člen, ki ga je leta 2000 zaman skušala vpeljati takratna Bajukova vlada in po katerem bi ustanovili sklad za pluralizacijo tiskanih medijev z letnim proračunom milijardo tolarjev, ki bi se večinsko napajal iz proračuna. Vodil bi ga upravni odbor, ki bi ga sestavljali predstavniki vseh parlamentarnih strank, predsedoval pa naj bi mu minister za kulturo. Opozicija je sprejetje tega člena pred tremi leti utemeljevala predvsem s potrebo po ustanovitvi novega desnega dnevnika. LDS je takšno rešitev zavrnila že takrat, zavrača pa jo še danes. Razloga sta dva: ker razen Nizozemske in Danske nobena druga evropska država ne daje državnega denarja za ustanavljanje novih časnikov in ker so izkušnje z ustanavljanjem časopisov z državnim denarjem slabe.

Leta 1991 je Demosova vlada na čelu s predsednikom Lojzetom Peterletom odobrila 30 milijonov dinarjev takšne pomoči. Glavni prejemnik je bil časnik Slovenec, saj je dobil 28 milijonov dinarjev ali 2,8 milijona mark nepovratnih sredstev, del denarja pa je dobila tudi Janši izrazito naklonjena revija Demokracija. Toda nazadnje je Slovenec kljub finančni injekciji bankrotiral, za seboj pa pustil skoraj milijardo tolarjev dolga, med drugim tudi dolg do zaposlenih. Povrhu so si nekateri prav na račun Slovenca kar dobro napolnili žepe. Skratka, Slovenec je najboljši dokaz, kako se državno subvencioniranje lahko sprevrže v povsem nepremišljeno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. V tujini, na primer na Švedskem, Danskem in Norveškem, Slovenčeve zgodbe ne bi mogli doživeti, saj pomoč dodeljujejo pod posebnimi pogoji in s posebnimi zahtevami menedžmentu. Ta mora skladu redno poročati o vodenju poslov, trošenju pomoči in siceršnjih poslovnih odločitvah in izidih, predvsem o izboljševanju položaja, drugače se črpanje pomoči prekine. Predvsem pa v tujini subvencij ne dodeljujejo tistim, ki za to, da bi laže preživeli na trgu, očitno kršijo medijske norme. Če bi se torej hoteli zgledovati po tujini, tudi v Sloveniji ne bi smelo biti dopustno, da bi se iz sklada subvencionirali mediji, na primer revija Mag, ki svojo poslovno politiko gradijo na tem, da del člankov in fotografij pokradejo iz tujih časnikov in revij, ne da bi objavili vsaj imena avtorjev. Ali objavljajo plačane članke, v katerih oglašujejo zdaj eno, zdaj drugo slovensko podjetje, pri čemer očitno kršijo novinarski kodeks, kjer piše, da morajo biti oglasi in plačana besedila strogo ločeni od druge vsebine medija. Ali ki novinarsko neodvisnost razumejo tako, da njihovi uredniki kandidirajo na listah političnih strank. Na primer glavni urednik tednika Mag Danilo Slivnik, ki je na parlamentarnih volitvah leta 1996 kandidiral na listi SDS.

Slivnik je tudi glavni junak drugega poskusa ustanovitve desnega dnevnika. Projekt Jutranjik, ki ga je vodila Magova ekipa in naj bi prav tako prinesel pluralizacijo medijske scene, je namesto tega neslavno propadel že po 24 številkah oziroma po manj kot mesecu izhajanja. Še več. Za seboj je pustil grenak priokus o domnevno nečistih poslih. Po propadu Jutranjika je bil v časniku Dnevnik objavljen članek o domnevnem pranju denarja v slovensko-indonezijski premogovniški navezi, s katerim naj bi se bil financiral tudi Jutranjik. Slivnik je zaradi žaljive obdolžitve tožil avtorico članka, vendar je višje sodišče tožbo zavrnilo.

Sklad ni edina opcija

SDS in NSi nujnost sklada utemeljujeta s prakso evropskih držav. Pri tem pa zamolčita, da so modeli državne pomoči množičnim občilom po Evropi zelo različni in da je sklad samo ena od možnih oblik pomoči, in to sploh ne najbolj priljubljena. Največ držav pozna nediskriminatorne oblike pomoči. Gre za pomoč, namenjeno vsemu množičnemu tisku, ne le izbrancem. Hkrati gre za pomoč, ki se ne kaže v neposrednem državnem (so)financiranju ali pomoči, temveč v posredni obliki. Tako rekoč vse zahodnoevropske države so tisku zagotovile prednostni položaj, ko gre za davek na dodano vrednost. Značilne so tudi nižje cene poštnih storitev pri distribuciji, nižje cene telekomunikacijskih storitev in železniških prevozov, davčni premori pri naložbah in podobne davčne olajšave. Nekatere države subvencionirajo stroške papirja, delno zaradi domače papirniške industrije, delno zato, ker je papir pomemben strošek za vsak časopis.

V Franciji, Skandinaviji, Avstriji in na Nizozemskem s subvencijami pomagajo ali so pomagali ekonomsko šibkejšim časnikom. V Italiji pomagajo strankarskemu tisku. Nizozemska in Danska sta edini državi, ki s subvencijami pomagata tudi novincem. Prav tako imajo različne države različna merila za participacijo. Ponekod subvencionirajo le določen tip tiska, na primer političnega in kulturnega, drugod je za višino pomoči ključna višina naklade. Na Norveškem so do subvencij upravičeni dnevniki in poltedniki, ki izdajo najmanj tri številke na teden in imajo naklado najmanj tisoč in ne več kot 60.000 izvodov. Švedi sofinancirajo časopis, ki je po moči drugi na trgu. Subvencije so selekcionirane in namenjene šibkim časopisom, financirajo pa jih iz davka na oglaševanje, ki znaša 4 odstotke. Avstrijci subvencionirajo male dnevnike, ki imajo manj kot 15 odstotkov bralstva in manj kot 22 odstotkov oglaševalskih vsebin.

Dodatno zagato lahko povzroči vprašanje, kdo naj sedi v organu, ki bo delil skladov denar. Naj bodo to predstavniki civilne družbe, stroke, politike ali mešanica vsega naštetega? Če bi obveljal star predlog Bajukove vlade, bi v upravnem odboru sedeli predstavniki vseh parlamentarnih strank. Še najbližji temu je finski model. V finskem svetu, ki dodeljuje pomoč ekonomsko šibkejšim časopisom, sedijo predstavniki političnih strank po proporcionalnem načelu, to pomeni, da neposredno odseva strankarsko sestavo finskega parlamenta. Najmočnejša stranka ima v svetu največ glasov. Hkrati svet posebno subvencijo dodeljuje strankarskemu tisku in tudi tu je višina pomoči v strogem sorazmerju z volilnimi izidi strank.