politika / Sklad za Mag

Ni naključje, da so kar tri od šestih zahtev, ki sta jih opozicijski SDS in NSi v začetku januarja postavili predsedniku vlade Antonu Ropu, povezane z mediji. Politične stranke imajo že po inerciji vgrajeno težnjo po nadzoru nad občili. Janez Janša in Andrej Bajuk si takšen nadzor skušata zagotoviti prek treh vzvodov: z neposrednim televizijskim prenosom sej državnega zbora in vseh pomembnejših sej parlamentarnih delovnih teles, z oblikovanjem dveh programov na nacionalni TV tako, da bi na enega imela vpliv vladna koalicija, na drugega pa opozicija, in z ustanovitvijo sklada za pluralizacijo medijev. Zahteve utemeljujeta s tem, da so skoraj vsi slovenski mediji neobjektivni, da ponujajo "ustrezno prikrojene in pristranske informacije", da so "politično nadzorovani" in da ne zastopajo pluralizma mnenj. Da je ta logika popolnoma zgrešena, je že pred leti opozoril publicist dr. Vlado Miheljak, ko je dejal, da spreminjanje političnega prizorišča ne more biti naloga občil in da je vpliv na politično dogajanje v demokratičnem svetu mogoč le kot stranski učinek spreminjanja, pokrivanja, razkrivanja in komentiranja. "Kdor ima v medijih vizijo spreminjanja politične stvarnosti, bolj spada - če parafraziramo Viktorja Klimo - k psihiatru kot na časopisni trg," je opozoril Miheljak.