udba.net / Pravica do zasebnosti

Vrhovno sodišče Avstralije je lani decembra sprejelo pomembno sodbo, da je podjetje Dow Jones & Co. zaradi objave nekega spornega članka na ameriški spletni strain, zaradi možnosti prenosa datotek v Avstralijo, mogoče kazensko in odškodninsko preganjati tudi v Avstraliji. Tožbo proti Dowu Jonesu je sprožil avstralski rudarniški magnat Joseph Gutnick, avstralska sodišča pa so zavrnila vse ugovore zastopnikov Dowa Jonesa, ki so trdili, da bi se ta proces moral voditi pred ameriškimi sodišči, ker je bil sporen članek prvič “objavljen” na ameriškem strežniku. Podobne razsodbe glede žalitev, izdaje osebnih podatkov in podobnih zadev že danes omogoča tudi slovenska zakonodaja, zato opisani primer kaže na edino pravo smer rešitve zapleta z objavo dosjejev SDV. Namesto cenzurne in neutemeljene prepovedi prenosa datotek, ki jo je z ustno odločbo zapovedal slovenski inšpektor za varovanje osebnih podatkov, je proti kršiteljem mogoče ukrepati le s tožbami proti vsem, ki so z razkrivanjem nepooblaščenih osebnih podatkov komurkoli storili škodo. Tožbo proti Dušanu Lajovcu bi moral slovenski javni tožilec po uradni dolžnosti sprožiti v Sloveniji, gotovo pa bi tožbo na podlagi že omenjenega precedensa sprejela tudi avstralska sodišča.

Človekove pravice

Zasebnost se v sodobnem pravu varuje v koncentričnih krogih, v središču katerih so seveda predvsem človekovo mišljenje, njegova volja in duhovna integriteta. Na evropski ravni to področje urejajo evropske direktive o zaščiti podatkov. V zasebno sfero spadajo tudi vsa dejstva, ki lahko posamezniku vzbujajo občutke nelagodnosti, skrbi ali sramu oziroma kako drugače motijo njegovo anonimno življenje ali prikazujejo osebo na način, ki bi lahko povzročil posmeh ali negativno javno mnenje. V sodobnem svetu so se zadeve še bolj zapletle, nadzorni sistemi in internet pa so odprli nove dileme.

Objava množice osebnih podatkov na internetu je gotovo kršitev več slovenskih zakonov in mednarodnih konvencij. Toda po drugi strani ima javnost za vpogled v dele teh osebnih podatkov - predvsem v (nekatere) podatke politikov in drugih pomembnih “javnih osebnosti” - legitimen interes. Prav tako je nesporno, da trenutno ne obstaja nobena niti mednarodna niti domača zakonska podlaga za takšno cenzuro interneta, kot so si jo v tem primeru privoščili slovenski organi. Vse skupaj pa je še dodatno zapleteno zaradi dejstva, da je ob vprašanju, kaj ima prednost - pravica do zasebnosti ali pravica javnosti do obveščenosti -, treba odločati za vsak primer posebej in da o tem obstajajo tudi določene razlike med odločitvami sodišč v “anglosaksonskem” pravnem redu in “kontinentalnem” evropskem pravu, ki mu pripada tudi Slovenija.

Prav to dejstvo pa bi lahko imelo nekatere neprijetne posledice tudi za Dušana Lajovca. Če si mediji iz dežel anglosaksonske pravne prakse do neke mere še lahko privoščijo nekaznovano brskati po zasebnem življenju javnih oseb, potem je v “stari” Evropi to že precej težje. Slovenija je v tem pogledu veliko bližje Nemčiji kot Veliki Britaniji ali Avstraliji. Slovensko tožilstvo ima zato vse možnosti, da ostro nastopi proti vsem, ki so bili vključeni v objavljanje registra SDV in nepooblaščeno razkritje osebnih podatkov stotisočev prizadetih oseb, da doseže obsodbo tistih, ki so podatke objavili, in glede na to, da ima Dušan Lajovic v različnih državah in tudi v Sloveniji še zmeraj zajeten del svoje lastnine, doseže vsaj delno izplačilo odškodnin iz sklada, ki bi se lahko oblikoval po odprodaji njegovega premoženja. Še več - prav slovensko zunanje ministrstvo, ki je ob primeru težav Joška Jorasa tako hitro ustanovilo poseben sklad “za pomoč slovenskim državljanom v tujini”, bi moralo državnim organom tudi ob sredstvih iz tega sklada nuditi logistično podporo ob tožbi proti Dušanu Lajovcu, zbrati pooblastila prizadetih in doseči obsodbo.

Zagovorniki objave registra “udba.net” na internetu se pogosto sklicujejo na “pravico javnosti do obveščenosti,” ki naj bi bila menda dovolj trdna osnova za objavo omenjenih arhivov. Vendar je nesporno dejstvo, da jim prav noben pravni red ne daje pravice za takšen postopek, kot ga je izpeljal Lajovic. Celo politiki, pred vdori v zasebnost najmanj varovana skupina prebivalcev, namreč uživajo zaščito svojega zasebnega življenja - in to tam, kjer to nima nikakršne zveze z njihovo javno funkcijo. Povsem nekaj drugega pa velja v primeru tisočev navadnih državljanov. Za razkrivanje tega, ali je bil kdo sodelavec SDV ali ne, bi najprej moral obstajati določen javni interes. Podlost postopka Dušana Lajovca je v tem, da tega javnega interesa pri ogromni večini razkritih podatkih ni mogoče utemeljiti. Hkrati pa javna objava celotnega regstra CAE SDV zaradi nekaj nepomembnih podatkov politikov celotno Slovenijo potiska na pot nekaznovanih vdorov v zasebno sfero.

Dvojna morala

To pa seveda ne pomeni, da v nekaterih primerih novinarji ne bi smeli spremljati odnosov moči celo do spalnic predsednika vlade. Kanadsko vrhovno sodišče je na primer v enem od zadnjih primerov določilo, da fotografiranje osebe pred javnim stopniščem, ki v to fotografiranje ni privolila, ne pomeni nujno tudi vdora v zasebnost. Nepooblaščeno slikanje je za sodišče “v načelu” res nedovoljeno, toda v tem primeru je imela pravica do obveščenosti, tudi zaradi dejstva, da se je pritožnik sam znašel na javnem mestu in zaradi slike ni utrpel škode, pač prednost pred zasebnostjo. V Veliki Britaniji so sodišča odločila, da na podoben način znan nogometaš nima pravice zahtevati “predhodne prepovedi objave” zgodbe o svojem izvenzakonskem razmerju. Sodišče je odločilo, da “svoboda pomeni tudi pravico reči ne stvari, ki jih `pravilno razmišljujoči ljudje' ocenjujejo kot nevarne ali neodgovorne”. Kajti če mediji ne bi tiskali stvari, ki zanimajo ljudi, bi bilo manj medijev, kar znova ne bi bilo v javnem interesu. Leta 2000 je na podoben način Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da je dovoljeno slikati obsojenega za bombne atentate, ker gre za podatke, ki so pomembni za javnost in se je bombaš sam izpostavil s skrajnimi izavami. To načelo uvaja tudi resolucija Sveta Evrope št. 1165, ki priznava, da so “žrtve vdorov v zasebnost pogosto javne osebe”, vendar pa morajo iste osebe “priznati poseben položaj, ki ga zavzemajo v družbi” in ki s sabo prinaša večje zanimanje za njihovo zasebnost. Kriteriji za vdor v to sfero so zelo natančni - dokazovanje zločinov, zaščita javnega reda in zdravja in tudi “preprečevanje, da bi bila javnost zavedena zaradi stališč in ravnanja posameznikov in organizacij”. Lahko tisti, ki so objavili dokumente SDV na internetu, v svojo obrambo navedejo karkoli od zapisanega? Komaj kaj - in zato je njihovo sklicevanje na “pravico javnosti” do obveščenosti dejansko nično.

Pri vsem skupaj pa je zanimivo prav dejstvo, da famozno “pravico javnosti do obveščenosti” danes javno branijo politični prijatelji Dušana Lajovca in ljudje, ki smo jih še nedavno, ko je šlo za njihovo kožo, videli v popolnoma drugačni vlogi. Pred nekaj leti se je namreč v gostilni Livada na menda čisto “zasebnem” praznovanju rojstnega dneva dogodil znan gostilniški pretep med Janezom Janšo in njegovimi častniškimi prijatelji ter Milanom Šercerjem. "Še pes ima rad mir pri jedi," je tedaj menda odločno dejal Janez Janša podjetniku Milanu Šercerju, katerega fotoaparat je nato med pretepom končal v Ljubljanici in ki naj bi bil po Janševem mnenju kriv "kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja". Zaradi tega je Janša sprožil celo tožbo. Ne posebej uspešno, kajti fotografiranje politika v družbi visokih častnikov v vojaških uniformah na javnem mestu v nobeni evropski državi ni kaznivo. Janša, ki je hotel v svojem primeru “mir pri jedi”, je danes pripravljen ta mir nezakonito kratiti milijonu ljudi, ko gre za politične igre.