Romanje motoristk

Bejbe na motorjih, romanje in žur? Da bo tokratna bajkerska avantura, kombinirana z romanjem in žegnom motorjev pri nedeljski maši, drugačna od dosedanjih, se je tandemu v službeni hondi pričelo svitati malce po odhodu iz Ljubljane. Kam? V Tinje, na avstrijsko Koroško, kje so se zbrale bajkerice katoliške veroizpovedi. Ko sva se približevala Tinjam, je iz zelenja pokrajine kmalu prištrlel cerkveni zvonik, malce pod njim pa še Katoliški dom prosvete, ki je bil že drugo leto zapored (nočna) postojanka motoristk. Na parkirišču pod domom ne duha ne sluha niti o vijaku, kaj šele o motorju ali o kakšnem srečanju. Šele v recepciji je bila potrjena točnost kraja prihoda. "Motoristke imajo prihod ob petih popoldan," je poldrugo uro pred tem na hitro razložila gospa v recepciji in odvihrala svojim skrbem naproti.

Organizator četrtega zaporednega romanja je bilo Katoliško združenje žensk (Katholische Frauenbewegung). Že zato nama je bilo jasno, da to ne bo zbor Peklenskih angelov. Hell's Angels so z divjim videzom in rednimi ekscesi postali vzorec obnašanja odpadnikov v subkulturnih motobandah. Romarske motoristke, ki medse pripustijo tudi motoriste, pa že ob sestopanju z jeklenih konjičkov niso zbujale peklenskega vtisa. Prevladovali so moderni športni kombinezoni, čeprav tudi usnjenih jaken ni manjkalo. Šefica prve skupine, ki je štela okoli 30 dvokolesnikov, Barbara, je bila v Tinjah domača, saj je bila na romanju že lani. "Na motorju kilometer za kilometrom razmišljam, kako lahko pripomorem k spodbujanju miru v družini, partnerstvu ali župniji," je utemeljila namen svojega vsakoletnega romanja. "Menim, da nam je bog podaril vse čudovite reči, tako da lahko vozim motor in hodim v cerkev. Ne želim spodbujati stereotipov o usnjenih jaknah in mrtvaških glavah ter divjih žurih." Namen, pa ne le njen, je "biti na romanju v čast Mariji Pomočnici. Najprej pride molitev, nato vožnja." Za drugo leto motoristke menda razmišljajo o turi po Sloveniji, ki bo najverjetneje speljana okoli Jeruzalema.

Geslo prireditve je bilo Frieden erfahren, kar lahko prevedemo kot Spoznati mir ali smiselno tudi kot Zvoziti (v) mir. "Letos je vožnja za mir še posebej aktualna, a ne vozimo zgolj zaradi iraške krize, temveč zaradi miru nasploh," je zadnjo vojno kritizirala šefica in vmes veselo odgovarjala na vprašanja odraslih piščančkov, ki so jo obkrožali. Potem je razložila, da so sicer imeli namen zagotoviti mednarodno udeležbo, saj naj bi se prireditve udeležili tudi Slovenci (približno poldrugi ducat) in napovedane Italijanke. Koncept prireditve je približno takšen: motoristke se zberejo v svoji državi in se po dogovorjeni poti odpravijo v Tinje. Slovenke so se zbrale v Mariboru, Avstrijske v Ferlachu in Gradcu, Italijanke pa so se izgubile nekje na poti in cilja niso dosegle.

Ko je na cilj prišla glavnina, so prvi spregovorili motoristi. Neimenovani sogovornik je povedal, da prihaja iz Selnice ob Dravi, na prireditvi pa je bil že lani. "Lani smo samo vozili in nismo prespali." Njegov sokrajan Peter Jarc je za dogodek izvedel že lani, "pri Sori v Gradcu, tam kupujem dele, vozim Yamaho," je mednarodne povezave s slovensko prodajalko in hkrati eno soorganizatork vožnje pojasnil robustni Štajerec. "Lani in letos je bilo super, solidna vožnja, ni bilo dirkanja po cesti. Doma pa vozimo samo na nož. Taka je disciplina tu." Ob previdnem otipavanju nadaljnjih sogovornikovih bajkerskih izkušenj je hitro povedal: "Tam je alkohol in tega ne maram. Ženske se lepo peljejo in sploh ne veš, da gre zanje." Temu človeku je romanje pomagalo - očitno verjame v enakost, čeprav govorimo o vožnji.

S spodnjega parkirišča se je razlegel dekliški pogovor. A ne v preveč resnem tonu, kar je bilo jasno tudi domačinom, saj so naše motoristke izstopale po opravi in po pristni radosti ter smehu. Lepo opravljene v usnje, a brez klubskih barv ali podobne ikonografije, so se zabavale po prihodu na cilj, kjer so bile namenjene ostati do jutra. Ena izmed njih je bila Laura iz okolice Maribora, ki je kaj hitro povedala, da so se prišli bolj peljat kot pa molit. "Organizatorka me je poklicala pred nekaj meseci in dogovorili smo se za vožnjo v avstrijsko-slovenski navezi, romanje na motorjih s poudarkom na ženskah na motorjih." Laura je sicer goreča motoristka že šest let, odkar se je zaljubila v cesto z motorjem pod sabo, slovi pa po precejšnji kilometrini, ki jo je nabrala v tem času, ter po simpatični pojavi. Vsako sezono redno kroži po srečanjih po stari celini, zato je bilo vprašanje o tokratni številnosti postavljeno izvedenki. Jih je tokrat večina? "No, zelo veliko jih je glede na to, da jih drugače srečam zelo malo. Slovenk nas je kakšnih 15, pa ni bilo pravega odziva. Lepo vreme je, zbori so tudi drugje, tole naše cijazenje s postanki in čakanji pa je tudi malce naporno," je razlagala, medtem pa je njena kolegica iz Dupleka hudomušno opozarjala, da se bo začela večerna maša in naj je nikakor ne zamudimo. "Ne vem, kako dolgo me niso spravili v cerkev, zdaj pa jim je to uspelo prek motorja," se je Laura pridušala s tonom, ki je prikrival smeh.

Zadnja večerja

Češena Marija, milosti polna je napis nad oltarjem pričal o slovenskem izvoru cerkve. Nad Križevim potom, ki ovekoveča zadnjo Jezusovo epizodo, so napisi v starodavni različici našega jezika.

Pred večerjo je med zvoje Slovenze prišla tudi Sora. Slovenka, ki je povabila precej Slovencev. Kakšen pa je bil profil domačih udeležencev? "So zdravniki, profesorji, ampak to pride po motorističnem spoznavanju," je severnososedske navade razlagala Sora. "Že z avtom je nevarno na cesti, kaj šele z motorjem. Veliko ljudi želi nekakšne spremljevalne angele varuhe. Tukaj ljudje pač peljejo motor k žegnu in tudi meni molitev pomaga pri občutku na motorju," je podrobno razlagala tuje in svoje motive. Navzlic romanju za ženske je bilo opaženih precej moških. Kaj pa, če kak možakar svoje ženske na romanje noče pustiti same? "Seveda jih lahko spremljajo moški, organiziramo pa ženske." S simpatično obarvano slovenščino nas je privabila na večerjo v Katoliški dom.

Katoliški izobraževalni dom, ki se ponaša s prek 500 tečaji in seminarji na leto, je po zagotovilih slovenskega duhovnika "hiša dialoga in srečanja obeh narodov, Evropa v malem", kot je ob postanku pri recepciji prijazno pojasnjeval. Škoda, da ni sedel za mizo s posadko svojih rojakov, ki nas je tek minil, še preden smo prav zagrizli v jedi. Ob serviranju lokalne specialitete riža z malinami, ananasom in piščancem za borih devet evrov smo bili deležni pozdravnega nagovora starejše gospe, ki je jela razlagati, da je tri najslabša leta svojega življenja preživela v Sloveniji. "Tam sem se naučila samih slabih reči," je skovikala med prinašanjem in odnašanjem hladnih jedi. Strpna Evropa v malem.

Po večerji smo se srečali z glavno organizatorko Mario Irnberger, ki je sama navdušena motoristka sredi štiridesetih. "Projekt sem predstavila ob prijavi za delo v Katoliškem združenju in zamisel o motorističnem romanju jim je bila tako všeč, da so jo sprejeli. Pred štirimi leti smo se prvič odpravile na cesto." Že takrat na potovanje niso krenile samo Štajerke, marveč tudi Dunajčanke in ženske iz drugih avstrijskih dežel. Dobra zamisel je Mariji prinesla delo pri cerkveni organizaciji Katoliško združenje žensk. Gre za ženske, ki so angažirane znotraj rimskokatoliške cerkve. Organizirajo prireditve duhovne in izobraževalne narave za ženske, samo na avstrijskem Štajerskem pa je članic okoli 20 tisoč. "Organizirane so po župnijah in pomagajo pri tamkajšnjem življenju," je razlagala pomen svoje firme. Kaj pa motor? "Vožnja z motorjem je kombinacija hobija, življenja, prepričanja in hrepenenja po mirnem svetu. Motoristi se pozdravijo, ko se srečajo na cesti, in to jih povezuje. To sporočilo mora biti močno tudi v cerkvi, saj jo oživlja in ji govori, da so ljudje, ki ne gredo v cerkev vsako nedeljo, a so globoko verujoči."

Na motorje in v cerkev

Je naboj bolj družaben ali bolj verski? "Najpomembnejše je, da ženske lahko vozijo motorje, in to dobro. Da se voznice srečujejo in spoznavajo prek meja. Pa tudi, da cerkvene organizacije opazijo ljudi, ki čutijo hrepenenje po bogu, zaščiti in blagoslovu na svoj način. V cerkvi vlada tipična slika o pridnih ženskah doma, ki vzgajajo otroke in hodijo k maši. Veliko žensk je drugačnih, a globoko verujočih in religioznih." Čeprav se punce srečujejo, nočejo postati klub zase.

Sobota se je nadaljevala z nagovorom in obetano zabavo. A se je izkazalo, da je bil žur boljši celo na Titaniku. Tam so glasbeniki vsaj imeli inštrumente, tukaj so jim jih noč pred prihodom motoristk ukradli. Namesto glasbe je sledilo nič kaj zabavno ogledovanje videodokumentov s prejšnjih treh srečanj, srečelov in ... to je bilo to. Še Z glavo na zabavo je proti tej avstrijski žalosti zabaven.

Vse več ljudi se je zbiralo v preddverju doma, slovenska ekipa pa je bila že kar malo ogorčena. Laura je dobila vtis, "kot da nam hočejo kaj prodati". Kampiranje je bilo v reklami zastonj, na kraju samem je stalo dva evra. Še najbolj so se organizatorke trudile s širjenjem obrazcev za naročilo videokasete (za samo 18 evrov), malce manj z vreščanjem, ko so se gledale na posnetkih, še najmanj pa s kakršno koli zabavo. Štajersko ekipo, stacionirano v preddverju s pivom in slovenskim merlotom, so iz doma vrgli ob dveh. V nedeljo je bilo "vsem slabo", po odhodu romarjev na žegen motorjev pa jih je slabost minila in so po božji milosti vsi srečno prišli domov.