Politično sojenje?

Predsednik Lekove uprave Metod Dragonja je prejšnjo sredo sedel na umetelno izrezljano masivno klop v sobi 118, v eni od mnogih soban ljubljanskega sodniškega multipleksa, in za dve uri obsedel skorajda nepremično. Med sodno obravnavo ni bil videti pretirano zaskrbljen. Čeprav bi to od njega bržkone pričakovali. Prej se je zdelo, da ga vse skupaj že rahlo dolgočasi, ker je, kar so ljubljanskemu okrožnemu sodišču pripovedovale zaslišane priče, že slišal. A iz dvorane Dragonja ni mogel kar tako odkorakati, v sredo se je namreč sodilo ravno njemu. Obtožnica ga bremeni, da je leta 1992 zlorabil svoj položaj ter kot direktor Leka Slovenski ljudski stranki (SLS) in tedanji predsednici Lekovega sindikata Metki Karner

Lukač nezakonito pridobil 3,7 milijona tolarjev premoženjske koristi. Nekateri so sicer napovedovali, da se bo sojenje končalo že kar tisti dan, češ da je že vse jasno. Vendar ni bilo tako, saj dveh napovedanih prič ni bilo na sodišče, ene, Ariane Vetrovec, zaradi opravičila, druge, Mojce Galo, pa, ker ni prejela vabila na zaslišanje. Tako bo obravnava dobila še eno, četrto nadaljevanje v sredo, 28. maja. Metod Dragonja je po zaslišanju že navajeno vstal, v spremstvu odvetnika odkorakal iz dvorane in se s komentarjem, da priče niso povedale nič novega, prebil mimo kamer, ki so ga čakale pred vrati.

Ideja, da bi morali proces proti Dragonji končati, ima težo. Res je že vse jasno. In to že pet let, odkar je afera, ki jo je leta 1998 razkrila Mladina, prišla na dan. Jasno je, da je Lek leta 1992 nezakonito financiral SLS. Kljub temu da nekateri zdaj trdijo, da je šlo za legalne transakcije, je očitno, da nekaj ni bilo v redu. To potrjujejo dokazi in priče, in ne samo to, obstaja celo Dragonjevo priznanje, pismo, ki ga je pred petimi leti napisal kriminalistom. Problem pa je v tem, da je videti, kot da predstavniki sodstva številnim dokazom in pričam navkljub na zaslišanjih v procesu proti Dragonji čas izgubljajo s podrobnostmi, ki za razplet sploh niso bistvene. Vse se vrti le okrog sestanka, na katerem sta se Dragonja in takratni predsednik SLS Marjan Podobnik dogovorila, da bo Lek financiral SLS, v zameno za pomoč pa bo podjetje v parlamentu zakupilo sedež za Lekovo sindikalistko Metko Karner Lukač, in okrog tega, ali je do sestanka sploh prišlo. Zdi se, da ključne, oprijemljive dokaze odrivajo vstran in jim skušajo zmanjšati vrednost. Kar je za Dragonjevega zagovornika razumljivo, ne pa tudi za tožilstvo, ki bi moralo po službeni dolžnosti storiti vse, da dokaže Dragonjevo krivdo. In če je sodstvo enkrat že zamižalo na obe očesi, ko ni spisalo obtožnice zoper Marjana Podobnika, ki, kar se poslov med Lekom in SLS tiče, nosi vsaj tolikšno odgovornost kot Dragonja, zdaj kaže, da jo bo brez večjih težav odnesel tudi Dragonja, ki je z nakazilom denarja politični stranki zavestno kršil zakonodajo.

Kako je torej Dragonja zlorabil svoj direktorski položaj? Zgodba sega v leto 1992 in v čas pred parlamentarnimi volitvami, torej v čas, ko so politične stranke iskale donatorje, ki bi financirali njihove predvolilne kampanje. Takrat je pomemben SLS-ov politik Janez Lukač oznanil, da gre v politiko tudi njegova žena Metka Karner Lukač, sindikalistka v Leku, ki bi bila pravzaprav lahko Lekova zastopnica v parlamentu. Nekateri so se ob tem le nasmehnili, saj gospa v stranki ni bila ravno priljubljena. Se je pa zato nad idejo navdušil sam šef SLS Marjan Podobnik, ki je poudarjal, da bo Lek zaradi tega postal eden najpomembnejših virov SLS v predvolilni kampanji. SLS je zato kmalu poslala svoje sile v pisarno direktorja slovenskega farmacevtskega giganta Metoda Dragonje. Pogajala sta se Dragonja in Podobnik, zelo konkretnemu pogovoru pa je prisostvoval tudi Dušan Dolamič, lastnik podjetja Magenta, ki je vodilo predvolilno kampanjo za SLS. Podobnik je Dragonji zagotavljal, da prihodnje slovenske vlade ne bo mogoče sestaviti brez SLS, da ima v stranki kadre, ki lahko vodijo državo, in da je Lekov cilj verjetno velik razvoj in razcvet, tega pa bi bilo povsem lahko doseči, če bo v vladi SLS. Dragonji je obljubljal, da bi tržni delež, ki so ga imela do leta 1991 jugoslovanska farmacevtska podjetja, lahko nadomestili z Lekovimi izdelki. Dragonjo je na sestanku tudi povabil v stranko. Prvi mož Leka si je vzel nekaj dni za razmislek, in čeprav je povabilo v stranko odklonil, sta se s Podobnikom dogovorila, da bo Lek financiral SLS s 50.000 markami. Ker pa se tako resni posli ne zgodijo iz altruizma, je SLS Lekovemu šefu v zameno za čedno vsoto ponudila Metko Karner Lukač. Oziroma stolček v parlamentu za Lukačevo, ki bo neodvisen od njenega volilnega rezultata. Dragonja in Podobnik danes zanikata ta sestanek. Tretji udeleženec pogovora, Dušan Dolamič, pa se ga še dobro spomni. Že v pravdi Podobnik vs. Mladina, ki jo je Podobnik sprožil zaradi člankov, objavljenih v našem časopisu, je Dolamič potrdil, da je do sestanka prišlo, in to je ponovil tudi prejšnjo sredo v procesu proti Dragonji. Vendar, pozor, Dolamič ni edini, ki je doslej potrdil ta sestanek. Čeprav mu je na sredinem zaslišanju celo sam Dragonja očital, zakaj le on trdi, da je do sestanka prišlo, obstajata še dve priči, ki sta sestanek že potrdili. Zanj ve Dolamičeva žena Ariana Vetrovec, ki je Podobnika pripeljala na sestanek in bo pričala 28. maja. Tretja priča, ki je potrdila, da je do sestanka prišlo, pa je namestnica takratnega vodje volilnega štaba SLS Boža Grešovnik, ki ji je o sestanku, "kjer se je Podobnik zmenil za 50.000 mark", pravila Lukačeva. Ta je Grešovnikovo po izbruhu afere tudi poklicala in ji rekla, naj o tem sestanku ne pove nikomur. Grešovnikova je vse to povedala Titu Turnšku, vendar ga o tem na sredinem zaslišanju niso spraševali.

Sestanek, z obstojem katerega se tako vneto ukvarja sodišče, pa tako ali tako ne bi smel biti ključen za sam razplet sojenja. Obstaja namreč več konkretnih dokazov o finančnih transakcijah med Lekom in SLS. Virmana, ki jih je objavila Mladina, povsem jasno dokazujeta, da je šel denar iz Leka v SLS ter da je prišel v stranko po zelo čudni poti. Nakazan ni bil niti direktno na račun SLS in začuda tudi ne na račun podjetja Magenta, ki je vodilo strankino predvolilno kampanjo. Ne, Lek je denar do SLS poslal po obvoznici. Denar je nakazoval na račun podjetja Herties, ki je bilo sicer v lasti istih oseb kot Magenta. Iz Leka sta 27. oktobra 1992 tako na račun Hertiesa odpotovali dve nakazili: eno v vrednosti 630.000 tolarjev in drugo v vrednosti 2,520.000 tolarjev. Herties je prejemka potrdil tako, da je Leku izstavil račun, kar dokazuje tudi zaznamek, ki ga je 4. februarja 1993 v zvezek naredila tajnica podjetja Herites Mojca Galo. Pričala naj bi 28. maja. Ločevanje računov je seveda pripomoglo k temu, da je lahko SLS v javnosti pokazala manjše stroške za volilno kampanjo ter da se je izognila prikazovanju vsaj nekaj več kot treh milijonov oziroma 55.000 mark stroškov. Ampak, kot rečeno, organom pregona se nikoli ni zdelo vredno zaradi tega preganjati vodstva stranke.

Bistveno pri vsej zadevi pa je, da tako predsednik uprave Leka Metod Dragonja kot njegov odvetnik Emil Zakonjšek sploh nista zanikala, da sporna nakazana zneska sprva nista bila pravilno knjižena, saj sta bila knjižena v breme poslovnih izdatkov preteklih let, ne pa v breme skupnih izdatkov. Temu je obtoženi dejal "nedoslednost", za katero ne ve, kako se je lahko pripetila, drugače pa temu lahko rečemo tudi nepravilnost oziroma nezakonitost, vsaj za čas, ko sta bila zneska knjižena nepravilno. Poleg tega je jasno, da je Lekov denar porabila SLS. S tem pa je Dragonja kršil takrat veljavni zakon o političnem združevanju, ki je določal, da lahko podjetja politične stranke financirajo le iz dobička. Lekovi nakazili nista šli iz te postavke, temveč iz tekočih sredstev, kot je sprva trdil Dragonja, za izdelavo TV-oglasa ... Tezo o oglasu je Dragonja zagovarjal do nedavna, čeprav o tem v Lekovi marketinški službi niso vedeli nič. Kar je razumljivo, saj oglas ni bil nikoli naročen, ne narejen, ne predvajan ... Mimogrede, zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj se Dragonji nikoli ni zdelo čudno, da Herties ni naredil oglasa, in zakaj 50.000 mark, ki jih je namenil zanj, ni nikoli zahteval nazaj. Dragonja o TV-oglasu pred enim mesecem, ko je bil zaslišan na sodišču, ni vedel ničesar več. Priznal je le, da je Lek večji znesek, ki ga je nakazal na Herties, 2,520.000 tolarjev, namenil za predvolilno kampanjo Metke Karner Lukač. Hkrati pa trdi, da je manjši znesek, 630.000 tolarjev, prejel tudi Miloš Čirič iz podjetja Herties za svetovalno delo pri sindikatu Leka. Oba zneska sta bila kmalu po nakazilu porabljena za storitve, naročene s strani SLS. Obtožnica Dragonjo poleg dveh omenjenih zneskov, ki sta iz Leka romala na Herties, bremeni še za eno nakazilo, 628.376,50 tolarjev, ki jih je Lek nakazal Metki Karner Lukač za njeno predvolilno kampanjo. Dragonja sicer trdi, da je Lukačeva znesek dobila zgolj kot honorar za svoje delo pri privatizaciji Leka, kljub temu da bi to delo morala opravljati v službenem času, saj je zanj že dobivala plačo. Vsekakor je dejstvo, da je Metka Karner Lukač po treh spornih nakazilih prišla v parlament, čeprav je na volitvah zbala le 2,02 odstotka glasov, saj jo je SLS uvrstila na nacionalno listo.

Kakorkoli, že leta 1998, kmalu zatem, ko je Mladina razkrila afero, je kriminalistom napisal pismo, v katerem jim je natančno razložil, kako je Lek leta 1992 posredno sponzoriral volilno kampanjo SLS. Dragonja je za Delo, ki je 16. maja 1998 objavilo članek o tem pismu, izjavil, da v pismu ni napisal dosti več, kot je javnosti že znano, osvetlil pa je kontekst tedanjih dogodkov. Izjavil je, da je pismo kriminalistom občutljive narave, saj govori o poslovnih odločitvah, s katerimi je želel zaščititi Lekove interese. Menda je kriminalistom priznal, da je financiral Ljudsko stranko samo zato, da bi se znebil Lukačeve. Že naslednji teden je Dragonja v odgovoru na svojo izjavo zadeve podrobneje pojasnil in delno tudi demantiral. Po eni strani je znova zanikal, da je vedel za financiranje, po drugi pa je priznal, da "je bilo v interesu Leka, da kandidatura Metke Karner Lukač za poslanko državnega zbora uspe, zato je bil sponzorski prispevek odobren". Gre torej za napisano Dragonjevo priznanje, ki ga hranijo kriminalisti. Kako je torej mogoče, da primer ne sloni obstoju tega pisma? Težko je verjeti, da tožilstvo za pismo ne bi vedelo. Zakaj se jim torej tako pomemben dokument zdi irelevanten?

V sredo naj bi, če bosta proti Dragonji pričali Vetrovčeva in Galova, po njunih zaslišanjih tožilstvo in obramba predstavila svoje sklepne govore. Bo tožilstvo pred tem le izpostavilo vse dokaze, ki jih ima na voljo?