prostitucija / Dekriminalizacija zdaj!

Strnimo razpoložljive podatke. Na svetu se s prostitucijo kot edinim virom dohodkov preživlja skoraj 48 milijonov žensk, od tega 7 milijonov v Evropi ter 9 v ZDA in Kanadi. Kar menda še zdaleč ni končna številka. V ZDA po utečenih, bolj ali manj legalnih poteh vsako leto pride med 50.000 in 70.000 prodajalk spolnih uslug, zato je Kongres že pred leti sprejel zakon, ki za trgovce z belim blagom predvideva do dvajset let zapora, žrtvam njihovega nasilja pa legalni status v ZDA ter brezplačno pravno pomoč v primeru, da bi hotele svoje zvodnike tožiti za pripadajočo odškodnino.

V nam bližji Nemčiji se s prodajanjem seksualnih storitev ukvarja blizu pol milijona žensk, pri katerih vsak dan išče potešitev poldrugi milijon strank. To pomeni, da nemške prostitutke letno ustvarijo najmanj 7,5 milijarde evrov prometa, po nekaterih virih pa naj bi bila omenjena vsota vsaj deset odstotkov višja. Nemčija je problematiko prostitucije rešila po nizozemskem vzoru, in sicer kmalu zatem, ko je Sodišče Evropske skupnosti ugodilo pritožbi čeških in poljskih prostitutk na začasnem delu na Nizozemskem ter presodilo, da je prostitucija gospodarska dejavnost, enakovredna vsem ostalim gospodarskim dejavnostim. Argumentov, da je prostitucija prepovedana oziroma vsaj družbeno nesprejemljiva in že zato ne more biti obravnavana kot ostale gospodarske dejavnosti, sodišče ni upoštevalo. Prostitucijo je označilo za pridobitno dejavnost, "v kateri izvajalec ugodi prošnji stranke v zameno za plačilo", in opozorilo, da se prostitucijo tolerira takorekoč v vseh članicah Evropske skupnosti. V praksi to pomeni, da lahko tako nizozemske kot nemške prostitutke od konca leta 2001 svojo obrt opravljajo neodvisno od raznoraznih moralnih sodb, saj prostitucija sama po sebi ni več prekršek, kaj šele kaznivo dejanje, če seveda ni povezana z drugimi kriminalnimi dejavnostmi. Seksualne delavke, ki so bile še nedolgo tega često pod udarom zakonov, lahko zdaj na podlagi taistih zakonov uživajo ugodnosti državnega sistema socialnega zavarovanja. Lahko si uredijo zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter zavarovanje v primeru brezposelnosti.

Slovenska statistika

Uradni podatki o številu seksualnih delavk in delavcev, ki v Sloveniji tržijo svoje usluge, ne obstajajo. Nikoli jih ni bilo in kot bomo videli v nadaljevanju, jih tudi v bližnji prihodnosti navkljub dekriminalizaciji prostitucije ne gre pričakovati. Preostanejo ocene policije in nekaterih raziskovalcev in poznavalcev tega področja, ki so si edini, da v Sloveniji bolj ali manj aktivno deluje približno tri tisoč prostitutk, medtem ko števila prostitutov zaenkrat še ni mogoče relevantno oceniti.

Večina, kar 75 odstotkov prostitutk, naj bi bilo slovenskih državljank oziroma oseb s stalnim prebivališčem v Sloveniji, med potencialne prostitutke pa bi lahko po ocenah policije prišteli tudi tujke, ki v Sloveniji bivajo brez urejenega statusa, in tujke, ki so pridobile delovna dovoljenja kot plesalke, animatorke, pomožne delavke in odrske umetnice, ki so jih zaposlili lastniki (nočnih) lokalov z artističnim programom. V Sloveniji redno obratuje 55, občasno pa kar 70 lokalov oziroma nočnih klubov, registriranih za gostinsko dejavnost z zabavno razvedrilnim programom, ki zaposlujejo kabarejske plesalke, spremljevalke, natakarice in pomožne delavke. Po statistiki Republiškega zavoda za zaposlovanje, ki letno izda kakih 700 delovnih dovoljenj, prihaja ta struktura delavk pretežno iz vzhodne Evrope, držav bivše Sovjetske zveze, največ iz Ukrajine, Moldavije, Latvije, Rusije in Belorusije, zadnje čase pa tudi iz Romunije, Bolgarije ter bivših republik nekdanje skupne države, torej Srbije, Črne Gore in Makedonije. Ocene slovenske policije se tako skladajo s splošno oceno, da se na milijon prebivalcev pojavlja približno 1500 prostitutk. V Sloveniji spolne storitve prostitutk koristi najmanj štirideset in največ šestdeset tisoč kolikor toliko stalnih klientov, kar statistično odgovarja petim do osmim odstotkom moških v starosti od 15 do 64 let. Izraženo v denarju, 3000 prostitutk v Sloveniji za spolne storitve kot obstoritvene dejavnosti letno ustvari promet v višini deset do petnajst milijonov evrov.

Skupina poslancev znotraj LDS se že od leta 1993 zavzema za spremembe zakona o prekrških zoper javni red in mir kot za zakonsko izenačitev ponudnikov in odjemalcev spolnih storitev. Zakonska podlaga namreč že dolgo obstaja. Pri nas je od leta 1997 ta obrt, se pravi prostitutka oziroma prostitut, uvrščena v register poklicev. Zakonska ureditev prostitucije bi v prvi vrsti prispevala k večjemu nadzoru nad pritokom ilegalnih prostitutk z Vzhoda ter pripomogla k zajezitvi širjenja spolno prenosljivih bolezni in aidsa. Seveda pa je treba pred tem temeljito preučiti specifične razmere, ki vladajo na slovenskem trgu spolnih storitev. Ta naloga je bila že davnega aprila 2000 dodeljena posebni ekspertni skupini, katere člani sploh še niso mignili s prstom, kaj šele da bi k sodelovanju povabili katero od prodajalk ljubezni. Ker vloga koordinatorja dejavnosti ves čas visi v zraku, sta si stroka in politika problematiko podajali kot vroč kostanj. Edini konkretni premik se je zgodil novembra 2001, ko je bilo ustanovljeno društvo Ključ, center za boj proti trgovini z belim blagom, ki na številki 031/613-000 v slovenščini, hrvaščini in ruščini štiriindvajset ur na dan ponuja pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, torej tudi ženskam, ki so bile v prostituiranje kakorkoli prisiljene in ki jih doslej ni bilo mogoče zaščititi, ker jim je grozil bodisi kazenski pregon bodisi sodnik za prekrške.

"Obstoj prostitucije je dejstvo, pred katerim si ne moremo več zatiskati oči," pravi Roman Jakič, prvopodpisani na predlogu sprememb in dopolnil zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je na četrtkovem glasovanju v Državnem zboru dobil podporo 45 poslancev od 64 prisotnih, medtem ko jih je bilo 17, po večini iz vrst Koalicije Slovenija, proti. "Predlagatelji smo menili, da je naša družba dovolj zrela, da se odkrito spopade s problematiko prostitucije. V javnosti je opaziti porast razumevanja za to problematiko, še posebno odkar sta prostitucijo uredili tudi Nizozemska in Nemčija. ” Prostitucija je tudi delo, dodaja Jakič, odločitev zanjo pa je lahko povsem svobodna. “Nekatere osebe vstopajo v to dejavnost prostovoljno, medtem ko druge vanjo prisilijo. Pojavljajo se nove oblike prostitucije, kjer prostitutke ali prostituti niso več žrtve, nimajo posrednikov in menijo, da je njihova dejavnost enakovredna ostalim. Poleg prostitucije, ki je pogojena z bojem za preživetje, se namreč pojavlja tudi prostitucija, ki jo poganja želja po presežnih materialnih dobrinah.” In prav slednje je v Sloveniji največ, z njo pa se ukvarjajo tako imenovane mobitel prostitutke, Slovenke in slovenske državljanke, ki svoje storitve oglašujejo v oglasnikih in specializiranih publikacijah.

Od prejšnjega četrtka naprej se policija in sodniki za prekrške z njimi ne bodo več ukvarjali. Anahronistični 10. člen Zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki predpisuje kazen do dveh mesecev zapora za tistega, ki se vdaja prostituciji, pri tem sodeluje, jo dovoljuje ali podpira, bo končno romal na smetišče zgodovine. Kaj to pomeni? To pomeni, da bodo o prostituciji naposled brez zadržkov spregovorile tudi akterke, v imenu katerih je bila dekriminalizacija izglasovana. Seveda, če jih bo kdo sploh kaj vprašal.

Problemi in dileme

Da se s prepotrebno dekriminalizacijo slovenska zgodba o prostituciji šele dobro začenja, je pokazala tudi okrogla miza z naslovom Problemi in dileme prostitucije v Sloveniji, ki jo je na Filozofski fakulteti pred sprejetjem sprememb Zakona o prekrških zoper javni red in mir organiziral Oddelek za sociologijo. Na okrogli mizi, ki jo je vodila Milica Antić Gaber, so sodelovali Roman Jakič, poslanec Državnega zbora, Katjuša Kodele Kos iz društva Ključ, Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta, Iztok Suhadolnik z Uprave kriminalistične policije in Iztok Šori, študent etnologije in kulturne antropologije ter sociologije. Na drugi strani je v živahni debati tvorno sodeloval po moji oceni maloštevilčen, komaj tridesetčlanski avditorij, ki ga je najprej zanimalo, zakaj se okrogle mize ni udeležila nobena predstavnica najstarejše obrti. Menda zato, ker je prostitutke težko pripraviti do pogovora, kaj šele prepričati, da se udeležijo javne debate, na kateri sodelujejo institucije, ki jih leta in leta zatirajo, ponižujejo, marginalizirajo ter izkoriščajo kot mašilo na straneh s črno kroniko v dnevnem časopisju. Po besedah Mojce Pajnik je prav slednje tisto, kar v javnosti stigmatizira prostitutke, širi negativno publiciteto in jih enači s kriminalci. Katjuša Kodele Kos, ki ni mogla skriti razočaranja tako nad indiferenco javnosti, ki prostitutke sicer še kako potrebuje, kot nad mečkanjem inštitucij pri reševanju te problematike, je dekriminalizacijo pozdravila, izpostavila pa je dejstvo, da se zadeve ne bodo premaknile z mrtve točke, dokler država ne bo razpolagala s točnimi podatki glede števila aktivnih prostitutk. Drži, brez točnih podatkov so samo tiste države, ki tega pač nočejo vedeti, s čimer si v javnosti elegantno operejo roke. Iztok Suhadolnik je povedal, da slovenska policija mobitel prostitutk takorekoč ne obravnava več. So pač svobodne, prav tako njihova odločitev, da se preživljajo na tak način. Policija se osredotoča na nočne lokale, kjer so kršene osnovne človekove pravice in kjer med prostitucijo in organiziranim kriminalom ni mogoče potegniti ločnice. Med letoma 1991 in 2001 so obravnavali 43 kaznivih dejanj zvodništva in 145 posredovanj pri prostituciji. Roman Jakič je dodal, da je nivo prostitucije v Sloveniji relativno visok, le malo je pocestne prostitucije, ki bi vznemirjala javnost. Policija v zadnjih letih sodnikom za prekrške ni posredovala prijav za dejanja spolne nemorale, saj je ta pojem preveč nedoločen in kot tak prepušča prosto presojo takšnih dejanj. Posamezniki bi bili lahko kaznovani že za različne oblike spolnih praks ali pa celo za spolno usmerjenost, denimo homoseksualnost. “Predlagatelji bi radi opozorili na to, da model dekriminalizacije ne predstavlja legalizacije prostitucije. S pojmom legalizacija je mišljena legalizacija vseh ravnanj, ki se vežejo na prostitucijo. To pa poleg same dejavnosti zajema tudi kazniva dejanja zvodništva in posredovanja pri prostituciji. Dekriminalizacija pomeni priznavanje državljanskih pravic prostitutkam in prostitutom, da lahko sami izbirajo, ali se bodo ukvarjali s prostitucijo. S tem je odstranjena možnost zapiranja in kaznovanja teh oseb. Za predlagatelje model dekriminalizacije predstavlja novo politiko samoorganiziranosti te dejavnosti,” je spremembe zakona komentiral Jakič. “Dekriminalizacija ne bi smela vzpodbujati prostitucije in ustvarjati pogojev za izkoriščanje prostitutk in prostitutov. S tem, ko prostitucija ni več obravnavana kot prekršek, je dana pravna podlaga za nadaljnje urejanje problematike. Do kakovostnih odločitev bo namreč moč priti le s strokovnim delom ekspertne skupine, pri čemer bo treba k sodelovanju pritegniti strokovnjake s področja kriminologije, sociologije in psihologije.” Kaj pa prostitutke? Jih bo v prihodnosti končno kdo povabil k sodelovanju, ko se odloča o njihovem statusu in njihovih pravicah?

Čeprav je dolgoročno gledano legalizacija prostitucije tako kot legalizacija marihuane na teritoriju Evropske skupnosti neizbežna, si je pri nas niti najbolj liberalni politiki še niso upali predlagati. Menda zgolj zato, ker trenutna garnitura poslancev tako nagle in drastične spremembe zanesljivo ne bi podprla v zadostnem številu.