verstva / Urad za pravno praznino

Glas nepriznanih: Maša Blaznik, zastopnica slovenskih hinduistov, mufti Osman Đogić, Paramhansa Maheshwaranana, veliki swamiji, Lama Shenphen in Jamela Lah, predstavnica bahajske skupnosti na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu

Že dalj časa moramo, žal, poročati o tegobah, ki jih uradni zastopniki slovenske države povzročajo pripadnikom "drugih" (torej nerimskokatoliških) verskih skupnosti na slovenskih tleh. Našim rednim bralcem je dobro znano, s kakšno zagovednostjo karantanski birokrat muslimanski skupnosti brani graditev džamije, ta primer pa naj bi po besedah predstavnikov nekaterih drugih veroizpovedi v resnici bil samo vrh ledene gore: če imajo tako občutne težave pripadniki tako močne in tudi na naših tleh tako trdno zakoreninjene vere, kot je islam, potem si lahko samo mislite, kakšnim muham so se prisiljeni prilagajati pripadniki drugih, po pojmovanju uradnika meseca celo še bolj "eksotičnih" religij. Tako so v torek dolgotrajni boj z vladnim Uradom za verstva na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu sklenili predstaviti verniki hindujskega izročila, pri tem pa jih je prišlo podpret tudi nekaj drugih uglednih predstavnikov "alternativnih" verstev na naših tleh.

Hinduizem ni zgolj ena najstarejših, temveč je tudi ena najbolj razširjenih religij na svetu, ki je s svojo kaljo botrovala rojstvu številnih drugih. Bogato izročilo sveta kot ene velike družine uči neomejeno bratstvo in ljubezen do vseh bitij ter stavi na univerzalni princip kroženja, osebno izkustvo in končno osvoboditev iz verige ponovnih rojstev. Pri nas se je skušala hindujska verska skupnost prvič ustanoviti marca lani: trideset ustanovnih članov pravi, da bi vseh verujočih bratov in sester pri nas našteli nekaj sto, vendar so v obdobju čakanja na uradno registracijo pri vladnem Uradu za verstva iz spoštovanja do procedur raje odložili proces popisa članstva, tako da s točnimi podatki o številu verujočih za zdaj ne morejo postreči. Omenjeno obdobje čakanja se je od lanskega leta mirno zavleklo vse do danes.

"Kar je pri tem uradu najbolj zanimivo," pravi Nataša Šivic, ena od ustanovnih članic in najbolj zavzetih bork za tako osnoven in po ustavi samoumeven korak, kot je uradna registracija verske skupnosti, "je to, da ti nikoli ne odgovorijo. Ne ustno ne pisno, ne bev ne mev. Kar tudi mirno priznajo." Ko so jim ob neki priložnosti telefonirali in jih vprašali, zakaj jim niso odgovorili na priporočeno pošto, v kateri so jih izrecno prosili za odgovor, naj bi bili odvrnili, da zato, ker jim pač ni treba. Kljub izdatnemu trudu niso nikoli prišli do direktorja urada dr. Draga Čeparja, saj naj bi jih bila njegova tajnica iz meseca v mesec odpravljala s tem ali z onim izgovorom. Najprej je bilo treba kar naprej popravljati vlogo, nato so imeli v uradu več mesecev druge, "aktualnejše" projekte, zadnje čase se sklicujejo predvsem na pravne vrzeli in posledično zvezane roke. "Prečudovito službo morajo imeti tam: urad, ki mu ni treba nikogar klicati in nikomur odgovarjati, kjer ni treba delati absolutno nič, samo od časa do časa moraš dvigniti telefon in razložiti, da se ukvarjaš z aktualnejšimi projekti."

Vrhunec ignorance je po besedah gospe Šivic odnos urada dosegel pred dobrima dvema tednoma, ko jim je tajnica celo telefonirala in se dogovorila za sestanek z namestnikom direktorja dr. Borutom Sommereggerjem. Ko sta se potem z odvetnico Magdo Vraničar oglasili pri njem, se najprej ni mogel načuditi, zakaj sta se sploh želeli sestati z njim, nato naj bi bil izrazil še večje začudenje ob trditvi, da ju je pač poklicala tajnica (da ga o tem ne bosta prepričali, ker tega pri njih preprosto ne počnejo), nakar naj bi bil postal precej besen, ko je izvedel, da je ena izmed gostij odvetnica, potem naj bi jima bil pokazal svojo skorajšnjo odpustnico iz urada, nakar naj bi bil med skupnim ugotavljanjem, da se v tem primeru v resnici nimajo kaj pogovarjati, navrgel, da pri nas v tem trenutku itak obstaja deset drugih podobnih nerešenih prošenj manjših verskih skupnosti. "Moram reči, da je bila to v resnici precej psihotična izkušnja, pravzaprav samo logično nadaljevanje vseh predhodnih stikov, ki smo jih imeli z uradom," pravi gospa Šivic.

V uradu se, ko smo jih seznanjali z vsemi temi navedbami, kar niso mogli načuditi, kajti vse vloge naj bi bili obravnavali skrajno dobrovoljno, ljudi celo vabili na pogovore in jim pomagali pri spreminjanju statutov - kar se je dalo rešiti, so rešili, potem pa so pač prišli do stvari, ki so malce bolj zapletene, te pa se še rešujejo. Po besedah direktorja Čeparja je glavni problem pravna nedefiniranost pojma verska skupnost: "Nikjer, niti v ustavi niti v zakonu ne piše, kaj to je! Pojem je tam sicer omenjen, ni pa definiran. Urad je javna služba in mora delati po zakonih, potem pa ti pride nekdo in reče: jaz sem verska skupnost. Kako naj vem, ali mu lahko verjamem, ali ima prav ali ne?" Ko pride na ustrezno ministrstvo predstavnik društva novopečenih raketnih modelarjev, ki bi rad sprožil uradni postopek registracije, mu bo že prvi uradnik zdrdral vse zelo jasno začrtane osnovne pogoje, ki jih mora njegov interesni krožek izpolnjevati za dosego tovrstnega statusa: "Jaz pa nimam kam pogledati! Noben zakon tega ne določa. Vsa zadeva izvira iz tega, da imamo luknjo v pravu."

Rešitvi naj bi bili dve: sprememba veljavnega zakona ali preučitev analognih rešitev, torej kako imajo te reči urejene v drugih državah. Za prvo ubogi urad preprosto nima resursov, saj v hierarhiji državnih organov menda niti približno ne kotira dovolj visoko, da bi lahko kaj podobnega dosegel, se je pa zato zagrizeno angažiral pri iskanju nadomestnih rešitev in direktor Čepar mi je v tem sklopu ponosno razkazal pok knjižic iz na primer Bolgarije, Slovaške in Litve, v katerih je govor o tem, kako je za te reči poskrbljeno tam. Zanimivo je, da je isti urad vsa devetdeseta leta zelo sproščeno potrjeval vloge za registracijo novih verskih skupnosti, pravna praznina pa je zazijala šele pred tremi leti, ko je krmilo prevzel dr. Čepar in v času njegovega skoraj triletnega poveljevanja ni Slovenija postala bogatejša niti za eno samo novo versko skupnost. Tako imamo zdaj kar naenkrat Urad za verske skupnosti, ki se mu niti sanja ne, kaj verske skupnosti sploh so.

Na vprašanje, ali se mu to ne zdi nedopustno in ali čimprejšnja ureditev tovrstnih kolobocij ni prva prednostna naloga te institucije, se je dr. Čepar načeloma strinjal, da je tako, vendar je dodal, da sprememba zakonodaje preprosto ni v njegovih moči (urad ima namreč enega samega pravnika in večino energije vsak dan nameni servisiranju že registriranih verskih skupnosti, v parlamentu pa ima v zadnjih letih tako ali tako prednost sprejemanje evropske zakonodaje, kar je po svoje tudi prav), da pa je kljub temu poslal "vabila" raznim drugim inštitutom, ki imajo na razpolago pravne strokovnjake, naj kaj ukrenejo. "Dokler nimamo dokončnega stališča, opredeljenega z zakonom, res ne vem, kaj naj rečem. Morda je za vlagatelje teh novejših vlog za zdaj celo bolje, da jim ne odgovorimo, saj bi bil naš dogovor lahko tudi NE." Dodajmo, da institucija tej problematiki ni mogla nameniti popolne pozornosti tudi zato, ker je za njo naporen in mukotrpen proces selitve v nove, zelo moderno opremljene prostore na Tržaški 21, kar naj bi po besedah predstavnikov hindujske verske skupnosti po telefonu nekaj časa tudi navajali kot enega izmed izgovorov za počasno procesiranje njihove vloge.

Da na Uradu za verske skupnosti vse morda ne poteka tako, kot bi moralo, je v majskem intervjuju za Mladino nakazal tudi varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, ki se je na novinarjevo vprašanje, ali se ne bi spodobilo, da bi se ta ustanova bolj angažirala pri zagotavljanju gradnje džamije v Ljubljani, s tem povsem strinjal in dodal, da "od urada, ki mu v letu in pol na našo prošnjo ni uspelo oblikovati nekih ubogih kriterijev za razdelitev denarja po verskih skupnostih, česa takega ni mogoče pričakovati". "Ključni trenutek v delovanju urada je bil, ko je Bajukova vlada med polletnim prevzemom oblasti zamenjala vodstvo tega urada," pravi dr. Aleš Črnič, sociolog religije in raziskovalec pri FDV-jevem Centru za preučevanje kulture in religije. "To je bila nasploh tista velika prelomnica v odnosu države do verskega področja. Pred tem se je urad na podlagi resnično luknjičastega in ničemur podobnega zakona iz leta 1976 vseeno trudil delati karseda malo škode in je leta 1998 pripravil zelo korekten predlog novega zakona, ki pa potem v parlamentu ni prišel niti do prvega branja. Po volitvah in ponovni zamenjavi vlade je ta resor prišel v pristojnost SLS, tej je trenutna vodstvena garnitura urada zelo ustrezala, danes pa lahko po rezultatih njegovega delovanja sklepamo, da je direktor Čepar za to področje nekompetenten, saj ni urad v času njegovega načelovanja naredil dejansko nič drugega, kot da je z vso silo potegnil zavore."

Po mnenju dr. Črniča največja med slovenskimi verskimi skupnostmi, torej RKC, že dolgo ni bila zadovoljna z obstojem urada, saj naj bi jo bilo motilo, da se je vsaj v stari postavi trudil spoštovati ustavno določeno enakopravnost verskih skupnosti, med katerimi je sama čutila pravico do zelo privilegiranega položaja. "Videti je, kot bi urad pod novim vodstvom postal neke vrste izpostava, podaljšana roka naše rimskokatoliške cerkve - povsem je zablokiral večino dejavnosti, ki bi lahko pripomogle k sistemski ureditvi celotnega področja, medtem pa se ukvarja skoraj izključno s področji, ki so v neposrednem interesu cerkve, kot je na primer duhovna oskrba Slovenske vojske. Lahko rečem, da je delovanje urada v zadnjih letih izrazito politično motivirano, in zdi se mi, da gre pri tem krčevitem potegu vseh zavor predvsem za čakanje na odločitev, ki jo mora glede vatikanskega sporazuma sprejeti ustavno sodišče."

Tiskovna konferenca, ki so jo v sklopu opozarjanja na te, blago rečeno, nepravilnosti slovenski hindujci priredili v Cankarjevem domu, je hkrati veljala za ustanovni sestanek te verske skupnosti, saj so se, postavljeni pred zid uradniškega hladu, odločili, da je zanje verska skupnost tudi uradno ustanovljena takrat, ko člani na ustanovnem sestanku sprejmejo svoja pravila. Na konferenci so z veliko toplino in častmi sprejeli velikega swamijija, Paramhansa Maheshwaranando, ki je posebej za to priložnost prekinil uspešno turnejo po Hrvaški in je na naši grudi tako ali tako pogost in vedno dobrodošel gost: velika, v značilno oranžno haljo odeta spiritualna avtoriteta, ki je bila pred kratkim posvečena v univerzalnega guruja, kar je v hindujski veroizpovedi najvišja raven pomembnosti, je recimo lani v Tivoliju vodila izjemno dobro obiskano množično meditacijo za svetovni mir, poleg tega pa sta jo med obiski z neizmerno naklonjenostjo sprejela nekdanji predsednik Kučan in sedanji predsednik Drnovšek; slednji nam medijem tudi prek takih priložnosti zelo rad namigne, da pod tanko povrhnjico togega partitokrata vibrira stoodstotni ezoterik.

Swamiji se je ob izrazu podpore novorojeni slovenski izpostavi in želje po vsesplošnem življenju v harmoniji zelo posredno in izrazito gentlemansko dotaknil tudi vseh neljubih zapletov z uradniki, pri čemer so mu pomagali vsi trije drugi pomembni gostje, predstavniki islamske, budistične in bahajske religije. Mufti Osman Đogić je opozoril na "temno realnost", torej na vse tiste težave in frustracije, s katerimi se morajo bosti v svetu že tisočletja uveljavljene, pri nas pa šele komaj shojene verske skupnosti: razloge za te pojave bi bilo po njegovem treba iskati v slovenski ravnodušni in celo negativni percepciji religije nasploh, torej v preteklih desetletjih institucionaliziranega zatiranja vsake veroizpovedi, hkrati pa tudi v nelojalni konkurenci, ki jo forsira na teh tleh dominantna religija, ki se čuti ogroženo ob vsesplošnem razcvetu "nove" evropske duhovnosti. Mufti kljub temu ostaja velik optimist, saj po njegovem procesa razvoja novih veroizpovedi na naših tleh preprosto ne bo mogoče ustaviti, glede na to, da pomeni edino realno možnost razvoja sodobne družbe.

Lama Shenphen, ki živi v Sloveniji od septembra 2002, je povedal, da je v naši državi naletel na izredno strpno večino in na prečudovito ustavo, ki pa se v praksi ne izvršuje, vsaj ne na področju verskih manjšin, vsaj ne v celoti. Nujno se mu zdi, da bi vladni Urad za verske skupnosti državno ustavo čim prej vendarle začel spoštovati in nehal izvajati obstrukcije, ki naj bi temeljile na osebnih preferencah vodilne osebnosti tega urada, ter opravil svojo dolžnost in s tem prenehal delovati v nasprotju z zakoni in ustavo. Med vsemi uglednimi gosti je daleč najvljudnejšo interpretacijo neljubih zapletov podal swamiji, ki je z zagonetnim nasmeškom na ustnicah povedal, da je po njegovih izkušnjah Slovenija domovina prečudovitih ljudi, da pa so uradniki pri nas precej bolj zaposleni ljudje kot drugod po svetu in da bodo slejkoprej vendarle opravili svoj posel, čeprav bi bilo glede na vse to delo, ki se jim očitno nabira, smiselno razmisliti tudi o tem, ali vendarle nimajo preveč počitnic. Med kramljanjem po konferenci mi je zaupal, da se ni med sprejemi pri najvišjih predstavnikih slovenske države sicer nikoli pogovarjal o hinduizmu, temveč izključno o jogi, ki je najstarejša religija in univerzalni združevalni princip, da pa bo v prihodnosti, če bo treba, ob takih priložnostih rekel tudi dve tri o nujnosti spoštovanja pravice do nemotene veroizpovedi.