Slovenija in ZDA / Skrivnostna konvencija

Prejšnji ponedeljek je v Slovenijo pripotovala petčlanska delegacija Združenih držav Amerike. Na pogajanja. Delegacijo, ki se je v Slovenijo povabila sama, je vodila Patricia McNerney, višja svetovalka podsekretarja na Uradu za nadzor orožja in mednarodno varnost. In kaj nam to pove o visokem obisku? Da ta sploh ni bil visok. Ameriška administracija na sestanek s predstavniki slovenske vlade namreč sploh ni poslala kakšnih uglednih imen s področja mednarodnega kazenskega prava, temveč posadko tretjerazrednih uradnikov, za katere smo slišali prvič, in to kljub temu, da je bil obisk vsaj za Američane silno pomemben. Petčlanska delegacija je namreč v Slovenijo prišla zato, da bi naše politike prepričala, naj podpišejo dvostranski sporazum o neizročanju ameriških državljanov Mednarodnemu kazenskemu sodišču, inštituciji, ki je bila ustanovljena za preganjanje storilcev najhujših kaznivih dejanj, torej genocidov, vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človeštvo. Američanom, ki Mednarodnega kazenskega sodišča ne priznavajo in skušajo s podpisovanjem teh sporazumov zmanjšati njegovo legitimnost, je doslej uspelo skleniti že štirideset tovrstnih dogovorov. Čeprav je zunanji minister Dimitrij Rupel že povedal, da bo Slovenija sledila smernicam Evropske unije - smernice EU pa podpisu nasprotujejo, saj je izročevanje tujih državljanov opredeljeno že v 90. členu rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča - so Američani poskusili srečo tudi v Sloveniji. Pač v duhu uspešne balkanske turneje, kjer se jim je sicer za zdaj uklonila le Bosna in Hercegovina, pa še ta resda šele potem, ko so ji, tako kot Makedoniji, Hrvaški ter Srbiji in Črni gori, postavili ultimat, da jim bodo ZDA v prihodnje nudile vojaško pomoč le v primeru, če bodo podpisale sporazum. Američani so torej v ponedeljek prišli na pogajanja tudi v Slovenijo.

A vodja delegacije Patricia McNerney je na novinarki konferenci, ki jo je ameriška delegacija sklicala po sestanku s predstavniki slovenske vlade, povedala, da ji je zunanji minister Rupel, takoj ko je pozdravil delegacijo, povedal, da pogajanj o podpisu bilateralnega sporazuma ne bo. Ker slovenska vlada ni sprejela odločitve za pogajanje. Sestanek je bil tako namenjen "koristni izmenjavi mnenj", je javnosti pozneje razočarana sporočila McNerneyjeva. Povedala je še, da so slovenski predstavniki poudarjali predvsem skrb, da sporazum, ki ga predlagajo ZDA, ni v skladu s smernicami EU, zato je obenem tudi javno okrcala EU, ameriški ambasador Johnny Young pa je poleg tega še ugotovil, da slovenska stran ni kazala znakov o pripravljenosti na podpis sporazuma.

Kljub temu da je bila ameriška stran po sestanku razočarana, pa se zdi, da slovenska stran vseeno razmišlja o tem, kako bi ustregla ZDA. In kako hkrati ne bi padla v nemilost EU. Odločitev je resda težka, a iz besed, ki jih je v ponedeljek popoldne na POP TV izrekel državni podsekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Borut Mahnič, smo lahko razbrali, da slovenska stran ni frontalno zavrnila ideje o sporazumu z Američani. Kako? Je to sploh mogoče? Ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča je bil eden največjih civilizacijskih dosežkov zadnjih desetletij in med njegove sokreatorje se je vpisala tudi Slovenija. In ker Slovenija kot podpisnica rimskega statuta mora spoštovati njegova določila, ne bi smela asistirati velesili pri njenem spodkopavanju temeljev tega zgodovinskega projekta. Vendar počne ravno to. Slovenija namreč za Američane išče ovinek mimo Mednarodnega kazenskega sodišča. Podsekretar Mahnič je v pogovoru za POP TV povedal, da nameravajo ovinek speljati s pomočjo neke zelo stare konvencije o neizročanju državljanov: "To je res. Tudi danes smo govorili o tem. Gre za konvencijo iz leta 1901, ki se po načelu nasledstva držav še vedno uporablja, tudi med Slovenijo in ZDA. Kar se nas tiče, bi to lahko bila rešitev tudi v konkretnem primeru." A je kmalu dodal: "Američani seveda želijo skleniti poseben sporazum, kakršnega so tudi predlagali." Ampak da obstaja konvencija iz leta 1901? Za kaj sploh gre?

Zaprašena listina

Skrivnostna konvencija, o kateri je govoril Mahnič, res obstaja. Gre za Konvencijo med Kraljevino Srbijo in Združenimi državami Amerike o izročitvi z dne 12. oktobra 1901. Podpisana je bila torej samo mesec za tem, ko je predsednik ZDA po uboju Williama McKinleyja postal Theodore Roosevelt, veljati pa je začela prav tako davnega 12. julija 1902. Konvencija, ki je bila napisana v dveh izvodih, danes pa jo v knjigah najdemo tudi prevedeno v slovenščino, ima enajst členov in je po prepričanju pravnikov tipična bilateralna pogodba, ki pa je seveda zelo starinska. O tem priča že 2. člen pogodbe, v katerem so našteta kazniva dejanja: poleg "uboja na grozovit način", "navadnega naklepnega uboja", "uboja staršev", "poskusa uboja", "detomora", "zastrupitve", "požiga", "posilstev" pogodba zaobjema tudi "predrugačenje, ponarejanje ali spreminjanje denarja, kovinskega ali papirnatega ali obveznic" in "državnih pečatov, štempiljk ali žigov, poštnih ali taksnih znamk", pa različne goljufije, v katerih je bilo odvzetih "najmanj tisoč dinarjev ali dvesto dolarjev v zlatu" in celo "kazniva dejanja zoper zakon ZDA o ukinitvi suženjstva in trgovini s sužnji". Takšnega naštevanja danes v pravu ne poznamo več. Edino dejanje, pri katerem pogodba ne dovoljuje medsebojnega izročanja državljanov, pa so dejanja politične narave.

Pogodba je zdaj po več kot stotih letih spet aktualna. Menda so jo našli na zunanjem ministrstvu, z njeno pomočjo pa so želeli pridobiti čas, ker so Američani vse bolj pritiskali, naj se ji Slovenija le ukloni. Zanimivo pa je, po kakšni liniji so naši politiki našli povezavo med to pogodbo in Slovenijo, saj je bila ta vendarle sklenjena med Američani in Srbi. In ne Slovenci. Srbi in Slovenci smo se prvič združili v eno državo šele leta 1918, ko je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta se je pozneje preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Njena pravna naslednica je po drugi svetovni vojni postala še večja država, Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki se je kmalu preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. In ta je konvencijo iz leta 1901 enkrat res uporabila. Na podlagi te konvencije je namreč Jugoslavija od ZDA že leta 1951 terjala izročitev ustaškega notranjega ministra v NDH, odgovornega za množične zločine med drugo svetovno vojno, Andrije Artukovića, ki je bil sicer najbližji sodelavec ustaškega vodje Anteja Pavelića. ZDA so Artukovića Jugoslaviji izročile šele 12. februarja 1986. "Konec 70. je danes pokojni profesor Bogdan Zlatarić z zagrebške pravne fakultete pripravljal gradivo, na podlagi katerega je ZDA izročila Artukovića. Bivša država je Artukovića zahtevala od leta 1945 dalje. Problem pa je bil v tem, da je bilo v zahtevah opisano vse, kar so ustaši počeli, imena množice pobitih. Američani so rekli, mi smo pretreseni, vendar niste povedali, kaj konkretno je Artuković storil. Zlatarić je to ugotovil in naročil je, naj poiščejo dokaze in našli so en dokument o požigu in poboju ljudi v neki vasi z Artukovićevim podpisom, poleg tega je še nekdo pričal, da je bil osebno navzoč, ko je Artuković nekoga ubil. Pravna podlaga za izročitev pa je bil ta sporazum," se spomni profesor mednarodnega kazenskega prava dr. Ljubo Bavcon, ki pa obenem opozarja, da ta konvencija danes ne more biti obvoznica za obstrukcijo Mednarodnega kazenskega sodišča. "Po moji sodbi Sloveniji ni treba podpisovati ameriškega sporazuma, predvsem zato, ker je že ratificirala rimski statut in bi bilo vsako drugačno ravnanje kršenje tega statuta in obveznosti, ki iz tega statuta izvirajo. Na ameriško razlago 98. člena pa ni mogoče pristati."

Ko je Jugoslavija razpadla, so njene pravne naslednice postale bivše republike, tudi Slovenija. To pa bi lahko pomenilo, da smo med zapuščino bivše Juge podedovali tudi konvencijo iz leta 1901. Ni pa nujno. Kljub temu da smo v isti državi kot Srbi živeli 73 let, je bila namreč Slovenija leta 1901, ob podpisu pogodbe, del Avstro-Ogrske. A naše zunanje ministrstvo nas, kot kaže, vseeno šteje za dediča. Mahnič je tako povedal, da se omenjena konvencija še vedno uporablja, vendar pa je to vprašljivo, saj jo pozna zelo malo ljudi. A kakšna je dejansko njena uporabna vrednost?

Neuporabna!

Starosta mednarodnega kazenskega prava, dr. Ljubo Bavcon, meni, da takšne pogodbe ne bi mogli prevzeti avtomatično in da bi bil za prevzem potreben poseben akt o notifikaciji nasledstva mednarodnih pogodb. "Če Slovenija te pogodbe ni prevzela, pa tako obstaja 90. člen rimskega statuta, ki govori o izročitvi državljanov Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Mi smo rimski statut ratificirali in nas obvezuje. 98. člen pa se tako, kot hočejo Američani, ne da razlagati, saj velja za obveznosti, ki so jih države prevzele, preden so ratificirale statut. Dvostranske sporazume, ki so sklenjeni po ratifikaciji rimskega statuta, ta izključuje, in to je kršitev že sprejete pogodbe," pravi Bavcon, ki je že pred nekaj meseci slišal, da je vlada lani jeseni razpravljala o konvenciji iz leta 1901. "In če se prav spomnim, je bilo rečeno, da je ministrstvo omenilo to pogodbo, vendar je pustilo vprašanje odprto, ker je treba še proučiti, kakšne bi bile posledice. Če je Slovenija prevzela to pogodbo, bi imela dober odgovor na ameriške zahteve, da so te nepotrebne, ker že obstaja konvencija in je izročitev možna za katerokoli kaznivo dejanje, razen za politična dejanja. S tem bi zadovoljili ZDA, Sloveniji pa ne bi bilo treba podpisovati novega sporazuma," pravi Bavcon, vendar je prepričan tudi, da konvencija Američanov tako ali tako ne bi zadovoljila, saj ne omogoča imunitete, po kateri tako hlepijo Američani.

Goran Klemenčič, predavatelj z VPVŠ, ki je tudi sam sodeloval pri pripravi statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, pa je prepričan, da obstajajo vsaj trije razlogi, zakaj Slovenija konvencije iz leta 1901 nikakor ne more uporabiti. Prvi razlog je v tem, da je pogodba odsev časa, v katerem je nastala. Kaj to pomeni? "2. člen izrecno našteva kazniva dejanja, za katera je izročitev sploh dovoljena, in ta kazniva dejanja so odsev časa, v katerem je sporazum nastal, tako v členu ni kaznivih dejanj, ki so pod jurisdikcijo Mednarodnega kazenskega sodišča," pravi Klemenčič. Drugi razlog je po Klemenčičevem mnenju v tem, da konvencija ne omejuje izročanja posameznih državljanov tretjim državam, ampak je namenjena samo medsebojnemu sodelovanju. Tretji razlog pa Klemenčič vidi v tem, da konvencija v 10. členu v določenih primerih celo dopušča izročitve tretjim državam. Američani pa skušajo doseči prav prepoved tega.

Brez spremembe torej konvencije nikakor ne bi mogli uporabiti. A tudi na to so na zunanjem ministrstvu menda že pomislili, obstaja namreč ideja, da bi nekaj členov preprosto spremenili, saj bi konvencijo v parlamentu verjetno podpisali bistveno tišje kot sporazum o neizročanju ameriških državljanov. In za to, da bi ustregli Američanom, bi zadoščalo že, da bi v konvencijo vključili klavzulo, da brez soglasja države pogodbenice ne smemo izročiti njenih državljanov. Čeprav menda na pravosodnem ministrstvu niso navdušeni nad takšnimi spremembami in jih zavračajo. Dejstvo je, da bi s tem, ko bi spremenili konvencijo iz leta 1901, pokleknili pred vladarji sveta, kršili rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča. So v Mladiki pripravljeni tvegati?