zda - slovenija / Dva dolarja na glavo

"Ne bodite naivni," je pred dvema tednoma svaril Johnny Young, ameriški veleposlanik v Sloveniji. "Evropska unija izvaja grozen pritisk," je dodal, ob tem pa je bil slabe volje, saj petčlanska ameriška delegacija, sestavljena iz četrtoligaških državnih uradnikov, ni bila pričakana z rdečo preprogo in že vnaprej pripravljeno izjavo o brezpogojni diplomatski kapitulaciji. V Slovenijo se je namreč pripeljala medresorska ekipa ameriške vlade, ki je želela doseči, da bi se Slovenija pridružila druščini držav, ki so z ZDA podpisale sporazum o neizročanju ameriških državljanov Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Že ko je ameriške pogajalce pozdravil slovenski zunanji minister dr. Rupel, so izvedeli, da pogajanj ne bo. OK, bo pa izmenjava stališč. Plodna izmenjava stališč. Med to plodno izmenjavo stališč je delegacija ameriške vlade izvedela, da Slovenija ne bi podpisala bilateralnega sporazuma. Slovenija je ponujala nekakšen kompromis, ki pa je bil za ameriško stran nesprejemljiv.

Medtem ko so si slovenski diplomati drznili zavrniti predlog ameriških, so z zahodne obale Atlantika proti vzhodni v zaupni noti poslali nenavadno oster protest. Busheva administracija je Evropsko unijo obtožila, da ta minira ameriške napore, ki naj bi pripeljali do zaščite Američanov pred morebitnimi obtožbami Mednarodnega kazenskega sodišča. Drži: Evropska unija je res napisala smernice, s katerimi je državam pristopnicam in kandidatkam svetovala, naj se izogibajo sklepanja dvostranskih sporazumov z ZDA, s katerimi bi Američanom obljubili, da ameriških osumljencev ne bi izročali Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC). Če bi namreč države še bolj množično podpisovale bilateralne sporazume z Američani, bi s tem spodkopali temelje institucije, ki naj bi v prihodnjih desetletjih mednarodnemu pravu dajala potrebno kredibilnost in učinkovitost. Če bi Američanom že vnaprej zagotavljali imuniteto pred pregonom ICC-ja, bi s tem pohodili načelo o enakosti pred zakonom. Slovenska diplomacija se je, ko je zavrnila idejo o pogajanjih, sklicevala prav na smernice EU.

Veleposlanik Young je početje Evropske unije označil za hud pritisk. Na njegov komentar pa se je odzval vodja misije EU v Sloveniji veleposlanik Erwan Fouere. V slovenskem medijskem prostoru se je najbrž zgodilo prvič, da je en veleposlanik prek medijev odgovarjal drugemu veleposlaniku. Vodja misije Fouere je zagotovil, da pritiskov na Slovenijo ni bilo. Slovenija je bila tistega dne del svetovnega procesa. Najprej je očitek o pritiskih Evropske unije na kandidatke in pristopnice javno izrekel veleposlanik Young, odgovoril mu je veleposlanik Fouere, nekaj dni kasneje pa so očitki o pritiskih začeli švigati iz visokih bruseljskih diplomatskih krogov. Neimenovani diplomati iz zahodne in vzhodne obale Atlantika so prek velikih novičarskih agencij razglašali vesti o nedopustnih pritiskih. Osem dni zatem, ko je očitke o pritiskih javno zavrnil vodja misije EU v Ljubljani Fouere, je s stavkom "Ne izvajamo nobenega pritiska," nastopil tudi tiskovni predstavnik evropskega komisarja za zunanje zadeve Chrisa Pattena.

Prepričljivi dokazi

Samo dejstvo, da so člani slovenske državne administracije ameriškim sogovornikom sporočili, da pogajanj ne bo, pa je vendarle pomenljivo. Četudi je bila delegacija, ki je križarila po slovenski ministrstvih, četrtoligaška, je bila to ameriška vladna delegacija. Naokoli so se vozili v enoprostorcu z diplomatskimi registrskimi tablicami. Patricia McNerney, ki je vodila ameriško delegacijo, je svetovalka enega od šestih podsekretarjev v ameriškem State Departmentu. Ko se je pogovarjala s slovenskimi sogovorniki, je imela pooblastilo, da žuga s finančnimi posledicami: če Slovenija ne bo podpirala sporazuma, katerim bi se zavezala, da ameriških državljanov ne bo izročala Mednarodnemu kazenskemu sodišču, bi bila prikrajšana za dosedanjo finančno pomoč. Ne bi več dobivala denarja iz tistega dela ameriškega proračuna, ki govori o vojaški pomoči.

In zakaj je "ne" slovenske diplomacije pomenljiv? Ne smemo pozabiti, da je še pred štirimi meseci slovenska diplomacija popuščala pod pritiskih ameriških nevladnih organizacij. Februarja letos je ameriški državljan, ki nima nobene državne funkcije, pač pa vodi dve nevladni organizaciji, postrojil diplomate desetih vzhodnoevropskih držav, med drugim tudi Slovenije. Naložil jim je, naj njihovi zunanji ministri pristopijo k izjavi, ki jo je napisal. Ameriški državljan, ki je diplomate vzhodnoevropskih držav postavil v vrsto, se piše Bruce Jackson, nevladni organizaciji, ki jih vodi, se imenujeta Odbor za Nato in Odbor za osvoboditev Iraka. Izjava, ki jo je napisal Bruce Jackson, je v širši javnosti znana kot vilenska izjava. Recikliramo? Nategujemo stare štorije? No, pred tremi tedni je Financial Times okoliščinam nastanka vilenske izjave namenil orjaški tekst, objavljen v več nadaljevanjih, rdeča nit članka pa je bila razdelitev zahodne hemisfere. Vilenska izjava pa ni usodnega pomena zgolj zato, ker je odigrala pomembno vlogo pri cepitvi Evrope. Danes je pomembna tudi zato, ker je bila objavljena neposredno po govoru ameriškega državnega sekretarja Colina Powella v Združenih narodih, med katerim je sekretar prepričeval svet, da ima Irak orjaške količine orožja za množično uničevanje. Vilenska izjava pa govori o tem, da so Združene države Varnostnemu svetu predstavile "prepričljive dokaze" o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje, iraškem "trudu, da bi prevarali inšpektorje Združenih narodov", in iraških "vezeh z mednarodnim terorizmom". Neodvisni zahodni tisk je že 6. februarja, dan po nastopu Colina Powella, sesul njegove "dokaze". Kljub temu pa so vrhovni diplomati desetih vzhodnoevropskih držav v Powellovi prezentaciji ugledali "prepričljive dokaze" o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje.

Kje je to orožje za množično uničevanje? To orožje je bilo alibi za začetek vojne. Powellova prezentacija orožja za množično uničevanje je bila katalizator razdelitve Evrope na "staro" in "novo". Zaradi razkritja domnevnega orožja za množično uničevanje so vzhodnoevropske države pokleknile pred ZDA. Orožja za množično uničevanje pa ni. "Prepričljiv dokaz" je bil v resnici prepričljiv nateg s strateškimi stranskimi učinki.

Slovenski vohunski satelit

"Odločitev za pridružitev k Izjavi V-10 oz. proti izključitvi iz nje je bila pravilna," je 20. februarja letos pred parlamentarnim odborom za zunanjo politiko poročal slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Parlamentarni odbor za zunanjo politiko mu je pritrdil. Danes je jasno, da je ocena, ali je bila pridružitev vilenski izjavo pravilna ali napačna, brezpredmetna. Enostavno: vilenska izjava izhaja iz tega, da so Američani predstavili "prepričljive dokaze" o obstoju orožja za množično uničevanje, orožja za množično uničevanje pa ni. "Prepričljivi dokazi" niso prestali empiričnega testa. Ministrovi trditvi, da je bila odločitev za pristop k vilenski izjavi pravilna, bi morali danes dodati, da je bila sama vsebina vilenske izjave globoko napačna.

Zakaj je danes debata o vilenski izjavi in orožju za množično uničevanje še smiselna in potrebna? Američani niso imeli legalnega kritja za vojno. Želeli pa so si, da bi imela vojna vsaj legitimnost. Legitimnost so hoteli dobiti na kredit. Takole je izgledala kreditna pogodba: imamo nekaj satelitskih posnetkov, za katere smo prepričani, da kažejo orožje za množično uničevanje. Takoj zatem, ko bomo vkorakali v Irak, bomo preložili konkretne dokaze. In vsi skupaj si bomo ogledali kemično, biološko in jedrsko orožarno. Vilenska izjava pa je bila poroštvena izjava. Vilenska izjava govori: jamčimo, da Američani res vedo za orožje za množično uničevanje. Vendar iraškega orožja, s katerim naj bi za nazaj legitimizirali vojno, ni. Po vkorakanju ni bilo orožarske razstave. Kako torej odplačati kredit? Kolikšno breme bo padlo na podpisnike poroštvene izjave?

Pa je Slovenija februarja letos sploh imela kakršnokoli možnost, da preveri, kako prepričljivi so dokazi o obstoju orožja za množično uničevanje? Na prvi pogled se zdi, da Slovenija kot mala dežela, ki nima vohunskih satelitov, v resnici niti približno ni mogla preveriti, ali so dokazi ameriških obveščevalnih služb prepričljivi. V resnici pa je imela februarja letos enkratno priložnost, da ob pomoči prvovrstnega vira sama presodi, ali so dokazi o obstoju orožja za množično uničevanje res prepričljivi ali ne. Medtem ko je Colin Powell v Varnostnem svetu kazal zračne posnetke lokacij, kjer naj bi se skrivalo orožje za množično uničevanje, je izvedenec iz Slovenije vodil terenske ekipe inšpektorjev Združenih narodov, ki so hodili od skladišča do skladišča, od vojašnice do vojašnice, od tovarne do tovarne. Miroslav Gregorič, vodja bagdadskega centra inšpektorjev, je bil ob leta 1989 do leta 2002 na plačilni listi slovenske vlade. Torej bi lahko slovenska diplomacija pri najbolj kompetentnem viru diskretno preverila, ali so dokazi res prepričljivi. Morebitno izmikanje, da Slovenija nima vohunskih satelitov in zato ne bi mogla oceniti prezentiranih "dokazov", bi bilo neresno. No, res pa je, da je slovenska vlada sredi lanskega julija Miroslava Gregoriča v zelo čudnih okoliščinah odslovila.

Ameriške trditve o obstoju orožja za množično uničevanje so imele še en poniževalen stranski učinek. Ameriška administracija ter kongres sta sestavlja sezname držav, ki tvorijo koalicijo. Slovenija se je na nekaterih seznamih članic koalicije znašla zgolj zato, ker je pristopila k vilenski izjavi.

Bela hiša je marca letos v na hitro napisanem rebalansu proračuna predvidela, da bi vzhodnoevropske države za sodelovanje v antiiraški/antiteroristični koaliciji nagradila s posebno finančno dotacijo. Agencija Reuters je 25. marca poročala, da bi Slovenija za sodelovanje v koaliciji lahko dobila dodatne štiri milijone dolarjev. Ameriški zakonodajalci so rebalans sprejeli, niso pa sestavili tabele, ki bi natančno določala, koliko dobi določena država za sodelovanje v antiteroristični/antiiraški koaliciji. Administracija naj bo torej sama odločala, koliko bi dobile posamezne članice koalicije. Danes je menda jasno, da Slovenija dotacije za sodelovanje v antiiraški koaliciji ne bo dobila.

Leta 2002 so bili s proračunsko postavko "Foreign Military Financing" Sloveniji namenjeni 4 milijoni USD. Če bi ameriška administracija Sloveniji za sodelovanje v antiiraški/antiteroristični koaliciji res namenila še dodatne štiri milijone, bi se znesek podvojil. Novice o morebitni dodatni finančni pomoči, ki so bile objavljene marca letos, pa nas pripeljejo nazaj k obisku delegacije ameriške administracije, ki je pred desetimi dnevi pritiskala na slovensko vlado, naj ta podpiše sporazum o neizročanju ameriških državljanov ICC-ju. Če Slovenija ne bo podpisala sporazuma, bodo Američani ukinili predvideno pomoč, o kateri govori proračunska postavka Foreign Military Financing. Bela hiša je marca letos mahala s korenčkom, vrednim 4 milijone USD, to dodatno postavko pa naj bi si Slovenija zaslužila s prispevkom k antiteroristični/antiiraški koaliciji. Tri mesece kasneje pa delegacija ameriške vlade žuga z ukinitvijo osnovne postavke. Če Slovenija ne podpiše meddržavnega sporazuma, bo morda črtana tudi osnovna proračunska postavka. Tragično? Ne. Ameriška nevladna organizacija Human Rights Watch je že pozdravila držo Slovenije (in Hrvaške). Če slovenska vlada ne bo pristala na zahteve, bo ob 4 milijone USD letno. Torej bi bili na glavo prebivalca prikrajšani za dva dolarja letno. Od teh dveh dolarjev na prebivalca je torej odvisno, ali bo Slovenija sodelovala pri demontaži Mednarodnega kazenskega sodišča.

Mar ni dovolj, da se je ime Slovenije znašlo na deklaraciji, ki je pod pretvezo boja proti orožju za množično uničevanje kreditirala legitimnost vojaškega napada na Irak?

Predsednik vlade sicer zagotavlja, da Slovenija ne bo podpisala bilateralnega sporazuma. Hkrati pa je predsednik parlamenta med obiskom v Washingtonu uporabil besedo kompromis.