izbrisani / Poveljniška odgovornost

Nekdanji predsednik slovenske vlade in sedanji predsednik države se je po skorajda mesecu molka, v katerega se je bil zavil po trditvah dr. Ljuba Bavcona, da je bil že v začetku leta 1994 opozorjen na množične kršitve človekovih pravic v Sloveniji in da v zvezi s tem ni storil nič, vendarle odzval. V sporočilu iz njegovega kabineta je med drugim zapisano, da je že takrat, ko je bil še predsednik vlade, neprestano opozarjal druge organe na “dosledno spoštovanje človekovih pravic”. Kadar je v času njegovega mandata vlada ugotovila “kake nepravilnosti in težave, ki jih je povzročil razpad SFRJ,” je zmeraj poudarjala, da jih je treba odpraviti z “mehanizmi pravne države”. Zato predsednik republike tudi “ne namerava odgovarjati na trditve, žalitve in namigovanja avtorja, ki ga očitno v etiketiranju predsednika republike vodijo posebni motivi”, in to seveda prav tisti, ki so “znani iz arzenala obtožb zoper slovensko politično vodstvo in Slovenijo, ki naj bi bila kriva za razpad nekdanje skupne države, genocid, fašizem in nacionalizem,” sporoča Drnovškov urad.

Prav ta manever Drnovškovega kabineta, ki je razpravo o njegovi osebni odgovornosti za nespoštovanje človekovih pravic v Sloveniji takoj prekvalificiral v zahrbtne “napade na državo”, je še eden od odličnih dodatnih dokazov za trditev, da je za najbolj množične kršitve človekovih pravic po osamosvojitvi Slovenije najodgovornejši prav vrh tedanje slovenske politike. S popolnoma enakimi argumenti - da gre za napade na državo, ki jih izvajajo zakleti sovražniki Slovenije - so člani Drnovškovih vlad in visoki uslužbenci državne uprave že od leta 1991 omejevali javno razpravo o tem vprašanju in neštetokrat zavračali opozorila o kršitvah človekovih pravic v Sloveniji.

Tisti, ki branijo Janeza Drnovška in vrh slovenske politike pred očitki zaradi kršitev človekovih pravic, navadno navajajo dva ključna argumenta. Drnovšek in tudi drugi slovenski politiki za množične kršitve človekovih pravic in še posebej za “izbris” menda sploh niso vedeli, in celo če bi zanje vedeli, naj bi šlo za zadeve, ki so bile pravno zelo nejasne in predvsem v pristojnosti drugih organov. Dokazov za to naj bi bilo več. Sam akt izbrisa naj bi bil prvič “uradno” potrjen šele v pismu ministra Štera predsedniku državnega sveta Kristanu z dne 4. marca 1996. Ustavno sodišče naj bi šele konec leta 1994 dobilo prvo pobudo v zvezi z izbrisom, konec leta 1995 pa drugo. Mogoče je celo, da je bil ta “pravni škandal”, kot ga imenuje Matevž Krivic, skrit tudi dr. Ljubu Bavconu. Po podatkih Matevža Krivica je v enem od gradiv za tretjo sejo tedanje “skupine Sveta” za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin že 17. februarja 1994 zaslediti formulacijo “črtani iz evidenc stalnega bivališča”, vendar brez oznake protipravnosti. Drnovšek zato za te in tudi za nekatere podobne kršitve leta 1994 sploh ni mogel vedeti in naj bi zanje izvedel šele oktobra 1999, ko so bile razkrite v odločbi ustavnega sodišča.

Toda vse to, žal, ne drži. Kajti “zgodovinska dejstva so drugačna in jih je nemogoče spreminjati po trenutnem navdihu in trenutnih nagibih”, kot je pravilno zapisano v sporočilu za javnost predsednikovega kabineta. O kršitvah človekovih pravic - najprej o izgonih celotnih skupin ljudi, odvzemih pokojnin, nezakonitih privatizacijah in z evropskimi standardi sprtih poskusih odvzema slovenskega državljanstva, od leta 1994 pa tudi o “izbrisanih” - je bilo v Sloveniji po zaslugi Bavconovega Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in zaradi objav v medijih, predvsem v Mladini, vse znano že tedaj, ko so se te kršitve dogajale. V Mladini smo že julija 1992 v reportažah iz beograjskega hotela Bristol objavili zgodbe izgnanih prebivalcev Slovenije, ki so imeli v naši državi stalno prebivališče, a niso več mogli vanjo.

Tako smo med drugim že konec julija 1992 objavili opozorilo tožilca na procesu proti “četverici” Živka Mazića. “Normalen človek vse to skorajda težko razume. Takšni postopki so bili znani samo v militarističnih državah, v katerih je upravni organ v skladu z `načelom diskrecije' imel pravico odločati, koga bo spustil v državo in koga ne. V deželah z normalnimi političnimi sistemi kaj takšnega ni mogoče. V pravnih sistemih teh držav je tudi izgon tujca iz države zmeraj v okviru pristojnosti sodišč, ne pa nekakšnih upravnih in celo policijskih organov, tako kot je to v Sloveniji. Težko je reči, ali je to sploh v skladu z najnovejšimi slovenskimi predpisi, gotovo pa to ni v skladu z mednarodnimi pravnimi akti,” je tedaj upravičeno opozarjal.

Julija istega leta smo pisali o zavrnitvi vstopa v državo slovenskemu generalu Hočevarju in nekaterim drugim prebivalcem Slovenije. Ne zgolj stalno prebivališče - celo pravica do obiska družine je bila v tistem času za določeno kategorijo ljudi suspendirana. “Pravice do obiska lastne družine meni in mojim kolegom nima pravice odvzeti nihče. To so stvari, ki spadajo med osnovne državljanske in, še več, med osnovne človekove pravice. Tako dolgo, dokler Slovenija krši te pravice, ne more biti pravna država,” je tedaj v Mladini opozarjal upokojeni general Milan Aksentijević.

Septembra 1992 je dr. Ljubo Bavcon v intervjuju za Mladino dejal, da “splošna in neindividualizirana prepoved vstopa v Slovenijo kar celi skupini ljudi”, ki so bili še do nedavnega državljani SFRJ in ki jih na Slovenijo vežejo najrazličnejše vezi, morda ni neposredna kršitev kake določbe veljavnega mednarodnega prava, “je pa zagotovo v nasprotju z načelom, da so človekove pravice individualne”. Dr. Bavcon je že tedaj opozarjal, da v kazenski zakonodaji, ki je v veljavi v Sloveniji, ni in ne more biti kaznivega dejanja, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za koga, ki mu je “mogoče očitati samo to, da je bil v času lanske vojne oficir nekdanje JLA v Sloveniji”.

Naslednje leto smo v Mladini pisali o nezakonitih odvzemih pokojnin (primer Draga Ožbolta) in več nezakonitih izgonih iz države, med drugim o nezakonitem izgonu Momirja Kandića in Šefketa Suljevića, od katerega so pripadniki slovenske vojaške obveščevalne službe v zameno za vrnitev v Slovenijo zahtevali kompromitirajoče gradivo o Drnovšku in Kučanu. Proti avtorjem tega razkritja je tožilstvo uvedlo neuspešno preiskavo, zaradi v tej reviji zapisanega mnenja, da je zaradi nezakonite privatizacije stanovanj na škodo prebivalcev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije “Slovenija znova postala prostor nenavadne reprize nepravnih, skorajda revolucionarnih obračunov z notranjim sovražnikom”, pa je naslednje leto na zahtevo Janeza Janše javno pravobranilstvo sprožilo postopek proti Mladini. In spor gladko izgubilo.

Prav tako ni res, da do leta 1996 ali celo do leta 1999 nihče ni vedel, kako nezakoniti so bili dejansko izbrisi iz registrov stalnega prebivalstva. Na to je že poleti 1994 opozarjala Tanja Petovar, ki je tedaj vodila Civic Link. Jeseni tega leta je ta opozorila na tiskovni konferenci povzela predsednica novega Helsinškega monitorja Neva Miklavčič Predan in dejala, da “med najbolj grobe kršitve” v njeni organizaciji štejejo “postopke izbrisa iz registra stalnih prebivalcev oseb, ki niso slovenskega rodu”.

Teden kasneje, 22. novembra 1994, je bila v Mladini objavljena naslovna tema. V članku Izgnani, deložirani, izbrisani smo pozornost posvetili prav “izbrisanim”, ker naj bi bilo to “posebno področje kršitev”. ”O izgonih smo že večkrat obširneje poročali, izbrise iz registra stalnih prebivalcev pa je treba še posebej omeniti. Jozo D. je tako z novim zakonom o državljanstvu, čeprav na Hrvaškem nima več nikogar in se je že pred dvajsetimi leti skupaj z imetjem preselil v Slovenijo, postal tujec. Danes ga upravni organi po potrdilo o nekaznovanju, s katerim si želi urediti začasno prebivališče, pošiljajo v do tal požgano Modričo. Osebno izkaznico so mu na njegovo presenečenje odvzeli, iz registra stalnega prebivalstva pa so ga izbrisali brez njegove vednosti in možnosti pritožbe,” smo zapisali v omenjenem članku, v katerem smo pet let pred prvo odločitvijo slovenskega ustavnega sodišča opozorili, da so “izbrisi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije nelegalni”.

Na to je sočasno opozarjal tudi sekretar Bavconovega sveta Jernej Rovšek, ki se je ukvarjal z znanim primerom Boška K. Rovšek je v Mladini opozoril, da je “bistvena pomanjkljivost pri črtanju iz registrov stalnega prebivalstva v tem, da upravni organi ne izvajajo postopka v skladu z zakonom, ki določa, da ima stranka pravico do pritožbe, in s tem kršijo pravico do pritožbe kot eno od temeljnih človekovih pravic”.

Je treba k temu dodati še kaj? Tudi če Drnovšek in drugi vodilni politiki tedaj niso redno brali Mladine, na naslovnici katere je bil ob teh člankih objavljen obraz precej izmučenega človeka in večcentimetrski napis, pa je vendarle neverjetno, da se nobeden od njih ni vprašal, kako je sploh mogoče, da koga “črtaš iz evidence”, ne da bi imel ta kakršnokoli možnost pravnega varstva. Za to res ni bila potrebna kaka globoka pravniška pamet - zadoščali bi že zdrava pamet in vsaj trohica človekoljubja.

Tudi famozna “Bavconova bomba”, ki je v delu slovenske javnosti “eksplodirala” šele 10. maja letos, pravzaprav sploh ni nobeno posebno odkritje. Popolnoma enako opozorilo o tem, da je bil dr. Drnovšek opozorjen na vse opisane kršitve in da ni storil nič, je dr. Bavcon v Mladini javno izrekel že jeseni 1994! V pogovoru za Mladino je 22. novembra tega leta dejal: “O neučinkovitosti prizadevanj Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadnjem letu ali dveh zgovorno priča "Poročilo o kršitvah človekovih pravic", ki ga je podpisala ga. Neva Miklavčič Predan v vlogi predsednice Helsinškega monitorja. V tem poročilu navaja natanko iste pojave, na katere je Svet nenehno javno in diskretno opozarjal pristojne državne organe, nazadnje predsednika vlade letos spomladi. Kljub zatrdilom predsednika, da se bo politika državnih organov v odnosu do Neslovencev spremenila, se v resnici ni nič spremenilo.”

Iz vsega zapisanega je torej popolnoma jasno, da so za najbolj množične kršitve človekovih pravic slovenski politiki z Janezom Drnovškom na čelu zelo dobro vedeli. Le tisti, ki bi bil popolnoma gluh in slep, bi se ob teh dokazih lahko izgovarjal na svojo nevednost. In tudi kar se tiče odgovornosti za te kršitve, je vse jasno. Že pred stoletji se je pričelo oblikovati eno od temeljnih stališč v zvezi z množičnimi kršitvami človekovih pravic, po katerem so nadrejeni zmeraj odgovorni za storjene kršitve podrejenih, “če so zanje izvedeli in jih niso preprečili, ko bi jih morali preprečiti”.

Drnovšek in slovenski vodilni politiki so vedeli. Zato so krivi. In zato so si zaslužili vsak centimeter oznake, ki se je kot znamenje tega slovenskega "janezfašizma" po desetih letih sprenevedanja znašla na rokavu Janeza Drnovška na naslovnici Mladine.