Medijski pluralizatorji

Ko je bil spočet dnevnik Slovenec, je trg za novi časopis menda obstajal. Tudi nekaj zagonskega denarja je bilo na voljo. Vendar dnevniku Slovenec leta 1991, ko je začel izhajati, ni uspelo, ker se je projekta lotila ekipa ljudi, ki s časnikarstvom ni imela zadostnih izkušenj.

Dnevnik Republika so sestavljali ljudje z znatno količino časnikarskih izkušenj in tudi nekaj zagonskega denarja je bilo na voljo. Vendar je Republika ciljala na tisti del trga, ki si je svoj časopis že izbral. Republika je ugasnila, ker ni imela trga.

Dnevnik Jutranjik je ugasnil po mesecu dni. Ni našel trga, zato je tudi denarja hitro zmanjkalo.

Ker je opozicija v parlamentarno proceduro vložila novelo zakona o medijih, vlada pa novelo zakona pripravlja, bi bilo smiselno, če bi snovalci nove medijske zakonodaje najprej preučili, zakaj je v devetdesetih letih na medijskem trgu uspelo le dvema dnevniškima projektoma, Slovenskim novicam in športnemu dnevniku Ekipa, v novem tisočletju pa bi po poti uspeha lahko šel poslovni dnevnik Finance. Vsi trije dnevniki so ciljali na del trga, ki ni bil pokrit. Trem splošno-informativnim dnevnikom so se tako v zadnje ducatu let pridružili tabloid, športni in poslovni dnevnik.

Da bi dnevniškemu projektu uspelo, morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Časopis potrebuje zagonski kapital. Potrebuje ljudi, ki ga pišejo. In potrebuje ljudi, ki bi ga brali. V tem trenutku medijski strategi razmišljajo še o treh možnih dnevniških projektih. Če bodo lansirani vsi, bomo dobili dnevnik z izrazitim regionalnim poudarkom, nov tabloid in še en splošno-informativni dnevnik. Vendar v vladi in opoziciji ne razmišljajo o naštetih projektih. Vlada in opozicija razmišljata o medijskem skladu, s katerim naj bi zagotovila denar za pluralizacijo medijev. Pojem "pluralizacija" razumejo strogo politično. Pluralizem medijev naj bi bil sinonim za členitev medijev na opozicijske in provladne. Pozabljajo pa, da je slovenski medijski trg daleč od uniformiranosti. Trg je v ducatu let nagradil dnevniške projekte, ki so v medijski prostor prinašali žanrsko in tematsko pluralnost. Slovenske novice so uspele, ker so bolj ali manj resni dnevniški tisk pluralizirale s tabloidnostjo. Dnevnika Ekipa in Finance pa sta medijski prostor pluralizirala z naborom športnih in poslovnih tem.

Politikom pa dejstvo, da je tisk žanrsko, tematsko in regionalno pluralen, ne zadošča. Poslanec Jože Tanko, SDS, trdi, da v Sloveniji neodvisen medijski prostor ni zagotovljen. Pot do neodvisnega medijskega prostora naj bi vodila prek medijskega sklada, skozi katerega bi se letno pretakala milijarda SIT. Sklad bi imel upravni odbor; tri člane upravnega odbora bi predlagala vladajoča koalicija, tri opozicija, predsednika sklada pa bi na predlog predsednika republike postavil državni zbor. In kakšen bi bil ključ za razdelitev milijarde? Za denar naj bi se potegovali mediji, ki bi zagotovili uravnoteženo predstavljanje stališč opozicije in vladajoče koalicije. Predlagatelj novega medijskega zakona Tanko meni, da nekatere politične opcije svojih stališč ne morejo predstaviti. Medijski sklad pa naj bi ta problem rešil.

In vlada? Na ministrstvu za kulturo so se ukvarjali z vprašanjem, kako napolniti sklad za pluralizacijo medijev. Na ministrstvu razmišljajo, da bi sklad le deloma polnili s proračunskim denarjev, večino milijardne vsote pa bi zbrali tako, da bi že obstoječim zasebnim medijem pobrali 2 do 5 odstotkov oglaševalskih prihodkov. To pa pomeni, da bi bilo poslovanjem medijev dodatno obremenjeno s posebno para-davčno dajatvijo, nekakšnim davkom na oglase. Ne le to: obstoječi mediji bi s to dajatvijo neposredno financirali svojo bodočo konkurenco. Vprašanje je, ali bi takšna domislica preživela test na ustavnem sodišču. Drugo vprašanje pa je, kakšni bi bili finančni učinki. S tem, ko bi obstoječi mediji del oglaševalskega prihodka morali podariti medijskemu skladu, bi ta transakcija ogrozila poslovno stabilnost dela obstoječih medijev. Hkrati pa ni nobenega jamstva, da bi novi mediji, ki bi nastali ob pomoči te transakcije, res zaživeli. Najbolj črn scenarij bi bil ta, da bi medijski sklad pobral del oglaševalskega denarja obstoječih medijev in jih nekaj spravil na kolena, novo spočeti mediji, financirani z denarjem sklada, pa bi šli po poti Slovenca, Jutranjika ali Republike.

Pa obstaja kakšna bolj elegantna rešitev? Ker je razdeljevanje denarja prek skladov vedno arbitrarno in diskriminatorno, bi bilo bolj smiselno razmišljati o davčnih olajšavah. Če je pluralizacija medijev res velik politični imperativ, naj zakonodajna oblast novo nastalim informativnim medijem prizna davčne olajšave. Naj jih, denimo, za določeno obdobje oprosti plačevanja davka na dodano vrednost. In ker ob potovanju časopisov do občinstva obstaja še en problem, problem distribucije, naj usposobi podjetje Pošta Slovenije, ki je v državni lasti, da bo to sposobno ažurno distribuirati časopisne izdelke. Oba ukrepa bi bila nediskriminatorna, vitalni in relevantni časopisni izdelki bi imeli več možnosti, da preživijo najbolj naporno obdobje.

Res pa je, da bo politika s tem prikrajšana za užitek razdeljevanja denarja.