izbrisani / "Madonca smo prasci!"

Sadik Kemal, rojen v Makedoniji, je v Slovenijo prišel leta 1979 in vse od tedaj živi v Ljubljani skupaj s soprogo Sanijo. Kmalu je ustanovil svoje podjetje in se pričel ukvarjati s prodajo tekstila, delal je tudi kot taksist. Po nacionalnosti je Rom, Slovenijo pa je takoj sprejel za svojo domovino. Tu je bil rezervist TO, njegov sin pa je slovenske policiste učil borilnih veščin. "Romi nimamo svoje države, vendar imamo vsako državo, v kateri živimo, za svojo. Delal sem po vseh republikah nekdanje Jugoslavije, a mi je bila Slovenija zaradi urejenosti takoj všeč," v lepi slovenščini pripoveduje Sadik, ki mu je do osamosvojitve uspelo zgraditi hiše zase, za hčerko in sina.

Nesreča je družino prizadela že, ko so se kot posledica težkega poroda leta 1983 pri sinu Adilu pokazale psihomotorične težave. Za njegovo zdravje je kasneje skrbel dr. Marjan Mramor, Adil pa je hodil na zdravljenje tudi v Zavod Janeza Levca. Jeseni leta 1991 je na priporočilo slovenskih zdravnikov družina sina odpeljala v nevrološko kliniko v Welbertu v Nemčiji. Starejšemu sinu je medtem v Sloveniji uspelo pravočasno vložiti prošnjo za državljanstvo, preostalim družinskim članom pa ne, ker sinove vloge v imenu družine v upravni enoti niso hoteli sprejeti. Sadik se je po treh mesecih in pol v Slovenijo vrnil le dan po izteku roka za vložitev prošnje za državljanstvo. To ne bi bilo tako hudo, če država Sadikove družine ne bi dober mesec kasneje brez obvestila izbrisala iz registra stalnega prebivalstva.

"Šele ko sem prišel domov, sem ugotovil, da sem izbrisan. Načelnik oddelka za tujce Marjan Kompara mi je v pisarni dobesedno s škarjami razrezal potni list in mi rekel, naj 'grem sedaj v Makedonijo po dokumente'. Vprašal sem ga, kako, pa mi je dejal, naj si 'dam gor krila in odletim v Makedonijo'." Sadik je kljub težavam dobil makedonske dokumente, s soprogo sta opravila izpit iz slovenščine, postopki pa so se vlekli. "Takrat se je začela moja agonija. Policija je prihajala v hišo. Zahtevali so potni list. Vprašal sem jih, zakaj, pa so rekli, da zato, ker sem tujec. Takoj sem moral z njimi k sodniku za prekrške. Sodnica je ugotovila, da sem oddal vse vloge za državljanstvo, in vprašala policiste, zakaj so me pripeljali, če nisem naredil nobenega prekrška. Policisti so rekli, da me je treba izgnati iz države, ker sem tu ilegalno. Sodnica me je nazadnje izpustila, toda ne glede na to so me policisti zaprli zaradi zaslišanja. Nato so me odpeljali v Prehodni dom za tujce med okoli sedemdeset ilegalcev iz različnih držav. Medtem so mi pripravili dokumente za izgon iz države," se spominja Kemal Sadik.

Njegova žena v tem času sploh ni vedela, kje je. "Inšpektor za tujce, ki je delal v Prehodnem domu, je pogledal moje dokumente in rekel: 'Madonca smo prasci! Kako ste prišli do tega doma? Pa saj vi imate tukaj hišo, družino in tu živite od leta 1979, policija pa zahteva izgon iz države.'" O vsem skupaj je bil obveščen tudi kabinet ministra Bohinca, a za primer ni pokazal zanimanja. Po nasvetu tistega poštenega inšpektorja v Prehodnem domu za tujce v Ljubljani je Sadik Kemal oddal prošnjo za začasno zatočišče v Sloveniji in na podlagi tega so mu nekaj časa vsak mesec podaljševali dovoljenje za bivanje.

Državni podsekretar na ministrstvu za notranje zadeve Slavko Debelak Sadika Kemala ni sprejel celo desetletje. Pisma Kučanu in Drnovšku so ostala brez odziva. Njegova vloga za združitev družine je bila zavrnjena. Medtem so mu zaradi izgube statusa stalnega prebivalca iz registrov izbrisali obe podjetji. Vsa družina je zgubila zdravstveno in socialno zavarovanje. Sina niso sprejeli v osnovno šolo, ker ni imel stalnega prebivališča. Država je od njega kljub izbrisu do leta 1998 zahtevala plačilo socialnih prispevkov. Revalorizacije so iz osemindvajset tisoč tolarjev prispevkov nazadnje naredile milijon tristo tisoč tolarjev dolga.

Eno od hiš, ki jih je zgradil, je moral prodati pod ceno, za 110.000 nekdanjih nemških mark. Kljub temu so na MNZ trdili, da Sadik nima sredstev za preživljanje. Poštnih nakaznic z denarjem iz tujine, ki sta mu ga pošiljala brata iz Nemčije in Belgije, na ministrstvu niso priznali kot pravi vir preživljanja, čeprav zakon nikjer ne govori o tem, da lahko tujca v Sloveniji preživljajo le člani ožje družine. Njegova brata, ki sta v Sloveniji delala pri Pošti in v Mladinski knjigi, sta medtem v tujini brez težav uredila statusne zadeve. Prvi je po samo petih letih dela v Nemčiji dobil dovoljenje za stalno bivanje, drugi je pridobil belgijsko državljanstvo. Sadik je predolgo živel v Sloveniji, da bi selil svojo družino, postajalo pa je vse huje, zlasti ko je po letu 1993 Slovenija za državljane Makedonije uvedla vizume.

Ko je moral Sadik v Makedonijo po dokumente, so ga policisti sicer pustili iz države, ne pa znova nazaj v Slovenijo, čeprav ga je v Ljubljani čakala družina. Ko je od policistov zahteval pojasnila, je bil večkrat deležen žalitev, češ da je "prekleti čefur", in udarcev v trebuh in telo. Do tedaj ni imel težav z zakonom. Sodniki za prekrške so v skladu s prakso ponavadi dali prav policijskim pričevanjem in Sadika večkrat obsodili zaradi "kršitev javnega reda in miru". Za plačilo kazni mu je država zaplenila celo verižico in zapestnico.

Država, ki ga je nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, je nazadnje celo dosegla, da je Kemal Sadik res postal "ilegalec". Da bi se lahko vrnil k družini, je moral v Slovenijo večkrat vstopiti ilegalno. Leta 1996 ga je zato Okrajno sodišče v Sežani zaradi ilegalnega vstopa v državo obsodilo na sedem mesecev zapora, pogojno na tri leta. Vse to pa je država nato uporabila proti njemu kot dokaz, da krši slovenske zakone. Januarja 2000 so njegovo prošnjo za stalno prebivanje zavrnili, notranje ministrstvo se je pri tem sklicevalo na "prosti preudarek", ki v slovenskih zakonih menda ni "izrecno določen ali obrazložen, je pa posredno ugotovljiv". Notranje ministrstvo je po prostem preudarku ugotovilo, da bi Kemal Sadik zaradi sporov s policisti, ki so mu branili živeti pri njegovi družini, z bivanjem v svoji hiši lahko ogrožal "javno varnost in mir" in celo "varnost države".

Sadik je danes uživalec socialne pomoči. Desetletje krivic ga je izčrpalo. "Vsi smo izgubili živce in zdravje. Mlajši sin ni bil deležen zdravljenja in nima končane niti osnovne šole. Žalostno je, da nekateri nasprotujejo popravi storjenih krivic." Sadik ne razume niti bivšega predsednika Kučana, za katerega je prepričan, da je pred kratkim dejal, da je ustavno sodišče prehitro razsodilo glede izbrisa. "Jaz sem bil deset let brez vseh pravic. Je bilo to premalo?" se sprašuje Kemal Sadik.