nestrpnost / Slovenski rasizem

Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) je objavila poročila o stopnji rasizma, sovraštva do tujcev, antisemitizma in nestrpnosti v petih evropskih državah, poleg Armenije, Islandije, Luksemburga in Španije se je tokrat lotila tudi Slovenije. ECRI na petindvajsetih straneh ne skopari s kritiko. Gre za njeno drugo poročilo o Sloveniji, prvega je ta komisija spisala leta 1997, in od takrat je Slovenija resda podpisala nekaj mednarodnih listin in sprejela kupček ukrepov, s katerimi naj bi našim manjšinam omogočili lažje življenje, a v novem poročilu opozoril slovenskim oblastem kljub temu kar mrgoli.

ECRI meni, da Slovenci tujce sicer sprejemamo, a pogosto le, dokler ne živijo poleg nas. Zelo je poudarjena diskriminacija Romov, ki ponekod še vedno živijo brez tekoče vode, ogrevanja in sanitarij, izredno veliko je brezposelnih. "Te razmere so posledica več dejavnikov, med katerimi sta splošna izobrazba in pomanjkanje zavesti o pravicah pri Romih," so zgroženi v komisiji, kjer se jim zdi sporno tudi deljenje Romov na "avtohtone" in "neavtohtone". Skrbijo jih še številni rasistični izrazi, ki jih je slišati po ulicah, in po mnenju ECRI so najbolj na udaru Romi, Afričani, ljudje iz nekdanje Jugoslavije, muslimani in tisti, ki v Sloveniji iščejo pribežališče. Prav neverjetno pa se ECRI zdi, da muslimani po letih moledovanja še vedno nimajo džamije. Zato komisija "močno" poziva oblasti, naj muslimanom in drugim manjšim verskim skupnostim zagotovijo primerne prostore. Problematično je še zaposlovanje ljudi, ki niso "čisti" Slovenci. "Zdi se, da je brezposelnost med pripadniki manjšin znatno višja kot med pripadniki večinskega prebivalstva, pripadniki številnih manjšin pa sestavljajo večino delovne sile na nižjih delovnih mestih."

Seveda niti mimo policistov niso mogli. "Po nekaterih poročilih policija ne posveča vedno dovolj pozornosti rasističnemu vidiku kaznivega dejanja, ampak ga obravnava kot navadno kaznivo dejanje, kot je ulični pretep," so zapisali v poročilu, kjer resno opozarjajo tudi na carinike in policiste, ki delajo na slovenskih mejah in tujcem pogosto sploh ne povedo, da lahko zaprosijo za azil, kaj šele, kako naj to storijo, temveč jih, še preden lahko izpolnijo prošnjo, odpeljejo nazaj na mejo. ECRI kot eno ključnih slovenskih težav poudarja uradnike, ki delajo z manjšinami in jim manjka znanja o človekovih pravicah in strpnosti. Kritika leti tudi na novinarje, ki pri poročanju o zločinih razkrivajo, kakšne narodnosti je storilec, celo takrat, ko to sploh nima zveze s kaznivim dejanjem.

Izbrisani

Manjšinska skupina, ki je po mnenju neodvisnih evropskih opazovalcev še posebej izpostavljena rasizmu in nestrpnosti in so ji zato posvetili kar celo poglavje Posebej pomembna vprašanja, je seveda skupina izbrisanih. ECRI od slovenskih oblasti zahteva takojšnjo rešitev tega vprašanja, saj se zdi, da se predstavniki naše države ob srečanju z rasizmom, namesto da bi ga odpravljali, raje obrnejo proč. Ali ga celo podprejo. To najbolje dokazuje prav primer izbrisanih, približno 18.300 oseb, ki po narodnosti izvirajo iz republik nekdanje Jugoslavije in ki jih je leta 1992 računalnik brez kakršne koli zakonite podlage izbrisal iz registra stalnih prebivalcev.

Za stroji, ki so izpeljali elektronsko etnično čiščenje, seveda stojijo ljudje. Takratni notranji minister je bil Igor Bavčar, predsednik vlade pa Lojze Peterle, na teh položajih se je kasneje zamenjalo še približno deset ljudi, krivic pa seveda niso odpravili, čeprav so bile te znane vsaj od leta 1994, ko so člani Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin tedanjemu premieru Janezu Drnovšku poslali dopis, v katerem so ga resno opozorili, da se za izbrisom skriva težnja, "da bi se nekateri ljudje 'prostovoljno' izselili iz Slovenije", s čimer bi se Slovenija "znebila tako imenovanih Neslovencev". Šele pet let kasneje je ustavno sodišče izdalo prvo odločbo o tem vprašanju. Država spet ni storila nič. Tudi potem, ko je predsednik vlade postal Anton Rop, izbrisani niso dosegli nič. Letos spomladi pa se je ustavno sodišče odločilo, da bo temu vendarle naredilo konec. Izdalo je novo odločbo o izbrisanih, ki črno na belem dokazuje, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva nezakonit, zato mora država izbrisanim takoj vrniti stalno prebivališče.

In vendar še vedno ni videti, da bi izbrisani množično dobivali odločbe. Se država trudi, da bi jim kar se da hitro povrnila pravico do stalnega prebivališča in z njo povezane pravice do socialne varnosti, zdravstvene oskrbe ...? Nasprotno, čeprav že obstaja pravna podlaga za popravo krivic, torej odločba ustavnega sodišča, se je vlada lotila priprave zakona o izbrisanih, o katerem je notranji minister Rado Bohinc že povedal, da je nared šele za koalicijsko usklajevanje ... Do dneva, ko bo začel veljati ta zakon, je tako še daleč. Kaj torej preostane izbrisanim?

Slepi in gluhi

In kaj pravijo trije vodilni predstavniki slovenske politike na očitke Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti? Predsednik parlamenta Borut Pahor meni, da "v Sloveniji stopnja nestrpnosti je, ni pa tako visoka, da bi realno ogrožala demokracijo, strpnost in sožitje. Vseeno pa stopnja ni tako majhna, da bi jo morali imeti za zanemarljiv pojav. Moramo se mu bolj posvetiti, saj gre za negativen odnos do drugačnih, drugačni pa smo vsi." Predsednik države Janez Drnovšek, ki bi problematiko izbrisanih lahko reševal že leta 1994, je prepričan, "da nobena državna ali socialna ali narodno mešana skupnost sama po sebi ni neobčutljiva za nevarnosti, kakršna je netolerantnost do drugačnih, do drugače mislečih, do migrantov, do subkultur ipd. Prav zato je treba neprestano opozarjati na tovrstne pojave in zavzeto ustvarjati možnosti za tolerantnejše odnose, za omejevanje in odpravo stanj, ki spodbujajo ksenofobnost, nestrpnost ..." Predsednik vlade Anton Rop pa napoveduje, da namerava vlada spoštovati odločbo ustavnega sodišča glede izbrisanih.

Sicer pa je slovenska politika prejšnji teden še enkrat pokazala, koliko ji je v resnici mar za boj proti nestrpnosti. Namesto da bi končno začela popravljati krivice izbrisanim, je nagradila Boruta Trekmana, človeka, ki je po odločbi ustavnega sodišča glede izbrisanih ksenofobično nastopil proti njim in bil celo pobudnik javnega pisma proti tej odločbi, ki ga je nazadnje podpisalo še 18 "uglednih" Slovencev. Trekmana, zoper katerega so se v času, ko je bil generalni sekretar na zunanjem ministrstvu, varuhu človekovih pravic pritožili njegovi podrejeni, je zunanjepolitična parlamentarna komisija potrdila za novega veleposlanika v Belgiji.