depala vas / Demanti neizrečenega

Ob najnovejših razkritjih o aferi Depala vas, ki so bila objavljena v Mladini, so Janez Janša, Barbara Brezigar in nekateri njuni sodelavci v tej aferi poskušali zelo nespretno demantirati zapisana dejstva. Pri tem so uporabljali nekaj znanih retoričnih figur in trikov, ki pozornega bralca sicer ne bi smeli speljati na krivo sled, imajo pa lahko precejšen uspeh pri tistih, ki razprave ne spremljajo tako natančno. Poznavalci retorike tem metodam pravijo tudi “eristična dialektika”, kar pomeni umetnost vodenja razprave tako, da na koncu zmeraj izpade, da “imaš prav” - čeprav dejansko morda ni tako. Poglejmo si te trike nekoliko natančneje.

Ena od prevar, ki jih pogosto uporabljata Janez Janša in Barbara Brezigar, so “demantiji” tistega, kar sploh ni bilo predmet razprave. Ta metoda je ena izmed najbolj priljubljenih in je znana tudi kot “razširitev”. Bistvo te metode je v tem, da se nasprotnikova trditev najprej razširi prek vseh mogočih meja in predstavi v pretirani obliki, sledita pa napad in pobijanje z argumenti. Bolj ko je neka trditev splošna, bolj je namreč izpostavljena napadom z argumenti. Tako so na primer slovenski mediji v zadnjih dneh prenašali naslednje sporočilo: “Intervju z Vojkom Smoletom v Mladini je poln ponavljanja potvorb in lažnih obtožb izpred desetih let, je dejal predsednik SDS Janez Janša. Zatrdil je, da sestanka, na katerem naj bi se z Barbaro Brezigar dogovarjala o aretaciji Milana Smolnikarja, ni nikoli bilo. `Še enkrat ponavljam, da sem gospo Brezigarjevo prvič srečal šele potem, ko so me že odstavili s položaja ministra za obrambo,' je poudaril.” Ob drugi priložnosti je Janša zatrdil, da se z Brezigarjevo do pričanja na tožilstvu po svoji zamenjavi marca 1994 sploh nista osebno poznala, kaj šele, da bi skupaj načrtovala kake aretacije. Takšne trditve je zato Janša označil kot `bolno podtikanje'. Ob tretji priložnosti je “Janša je ponovno poudaril, da nikoli ni bilo nobenega sestanka, kjer bi sodelovala on in Barbara Brezigar in na katerem bi se pogovarjali o 'kakršnihkoli aretacijah'. Brezigarjevo je prvič srečal šele potem, ko so ga že odstavili s položaja ministra za obrambo. Prav tako po njegovih besedah ni bilo sestankov s tožilstvom ali drugimi organi izven ministrstva, kjer bi govorili o aretaciji 'policijskega špiclja' Milana Smolnikarja”.

Eno od podvrst te razširitve pogosto uporablja tudi Barbara Brezigar. Vendar je njena metoda pogosto bolj zvita. Brezigarjeva uporablja metodo vnašanja “nepomembnih pripomb” v razpravo, ki delujejo na čustva in ne na razum, tako da karikiramo nasprotnikove trditve. Gre za argument “ad aditores”, ki deluje predvsem na občinstvo in računa na to, da bodo ljudje takoj pripravljeni na smeh ob razširitvi in karikiranju nasprotnikovih izjav. Da bi dokazal nepomembnost te neumestne pripombe, mora nasprotnik začeti z daljšimi pojasnili, s tem pa se pogovor odmakne od bistva razprave. Tako je na primer Barbara Brezigar ob trditvah Vinka Beznika dejala, da gre za “čisto laž”, glede obtožb o svoji vpletenosti v aretacijo v Depali vasi pa je takoj pričela z dovtipi na račun tistih, ki želijo preprečiti “njen morebitni vstop v politiko”. "Ker so presegli vse meje razuma in dobrega okusa, me ne bi presenetilo, če bi naslednjič zapisali celo to, da sem aretacijo opravila kar sama, seveda ustrezno zamaskirana," je zapisala Barbara Brezigar v sporočilu za javnost in ob tem zaradi večjega učinka zapisala še prazno grožnjo, da “takšne laži in blatenje zahtevajo tudi razmislek o ukrepanju zoper tiste, ki te laži trosijo okoli”. Na podoben način je tudi Janša izjavil absurdno trditev, da je v Mladininem pisanju “več laži kot stavkov”, in demantiral neobstoječi “desant”. Znova gre za poskus karikiranja brez zveze z razpravo, ki je namenjena ustvarjanju lažnega vtisa odločnosti pred publiko.

V Mladini seveda ni pisalo nič od tega, kar sta na omenjeni način zanikala Janez Janša in Barbara Brezigar. Vinko Beznik in Vojko Smole sta navedla le, da so bili tam “Boris Mikuš, bivši ljubljanski tožilec Tomaž Miklavčič, Barbara Brezigar ...” (Beznik) in da sta “enkrat šla s Kunstljem k Barbari Brezigar” ter da so na sestanku morisovcev in njihovih šefov bili “Janša, Krkovič in ekipa iz 6. uprave - Podbregar, Kermavnar, Mikuš” (Smole). Sestankovanja Barbare Brezigar in Janeza Janše torej v Mladini ni opisoval nihče. Kljub temu sta oba te sestanke “zanikala” in tako poskusila vzbuditi vtis, da sta odločno demantirala pisanje Mladine. Kar je seveda daleč od resnice. Zanikala sta samo trditve, ki jih ni bilo in ki sta si jih sama izmislila.

Prepričanje, da ti “lažni demantiji” nimajo nobenega učinka, je seveda napačno. Svoj učinek imajo na nepozorno javnost, pogosto pa zavedejo celo razgledane komentatorje. Tako je na primer Miha Kovač v svojem komentarju v Dnevniku o “Depalovaških avtogolih, serija 2” zapisal, da je “bivši šef specialne enote policije Vinko Beznik s svojim intervjujem v Mladini dvignil veliko prahu” in da “v njem trdi, da naj bi se Barbara Brezigar z Janšo dobivala še pred Smolnikarjevo aretacijo”. Kovač nato zatrdi, da “če bi bilo res, da sta se Brezigarjeva in Janša dobivala še pred Smolnikarjevo aretacijo, bi bilo to brez pretiravanja mogoče označiti kot zaroto proti demokraciji in kot zlorabo pravosodja v politične namene”. Toda “če za Beznikove obtožbe v kratkem ne bo dokazov, jih bo treba odločno zavrniti kot navadno natolcevanje, ne glede na to, kaj si kdo politično, zasebno ali strokovno misli o Brezigarjevi in Janši”. V drugem primeru, če bo Mladina “objavila intervju s kom, za katerega se bo izkazalo, da je bil verodostojna priča sestankovanja tožilke in obrambnega ministra še pred Smolnikarjevo aretacijo”, pa si “Janša in Brezigarjeva politično nedvomno zaslužita čisto pravi medijski linč”. Mladina in Beznik sta tako v položaju, ko bi morala, če ne želita zgubiti kredibilnosti, dokazovati nekaj, kar ni bilo nikoli zapisano.

Drugi trik, ki ga uporabljajo Janez Janša, Barbara Brezigar in drugi vpleteni v organizacijo incidenta pri Depali vasi, spada v kategorijo “diverzij” in odkritih neresnic. Kaj je “diverzija”? “Če opazimo, da nas nasprotnik pobija, pričnemo z diverzijo, to pomeni, da nenadoma pričnemo govoriti o nečem čisto drugem, kakor da je to del vprašanja, o katerem teče beseda, in argument proti nasprotniku,” piše v enem od prvih priročnikov, v katerih je že leta 1864 opisana “umetnost, kako imeti zmeraj prav, pojasnjena v 38 trikih”. To je zelo priljubljena metoda Janeza Janše. K njej se je zatekel takoj zatem, ko je bilo v Mladini objavljeno pričevanje Vinka Beznika. Dan zatem je Janša že poslal vprašanja Janezu Drnovšku, Milanu Kučanu, Hermanu Rigelniku in Ivanu Bizjaku o tem, “kdo je dovolil”, da se je zaukazala “zaščita specialne enote policije in države”. S tem je razpravo od akcije Morisa (ki je ravnal protizakonito po tedanji zakonodaji, ker so se kršilii podzakonski akti o izvedbi vojaških vaj) prenesel na novo področje, čeprav ni dokazov, da bi Vinko Beznik ravnal odkrito nezakonito.

Podvrsta tega trika je izrekanje neresnic. Tako je na primer STA lani septembra objavila vest z naslovom “Janša z novimi dokazi v zadevi Depala vas”. Kjer je Janša zatrdil, da je posebna skupina znotraj ministrstva za notranje zadeve (MNZ) že februarja 1994 izdelala načrt, imenovan Okviri in načrti ukrepov za zagotovitev ustavnosti in zakonitosti v primeru potrebe, s katerim bi policija "pod krinko obrambe ustavnega reda" prevzela v roke vse institucije v Sloveniji oz. jih "zavarovala", načrt pa je vključeval “navodila za policijo, da bi odstranili ministra za obrambo”. Danes vemo, da je Janez Janša na internetu objavil delno prirejen dokument in da je bila zakonita akcija MNZ posledica nezakonitih ravnanj v okviru ministrstva za obrambo. Na enak način je neresnična trditev Janeza Janše, da “aretacija uslužbenca MNZ Milana Smolnikarja, ki je v času aretacije prevzemal zaupne vojaške dokumente", s pravnega vidika po tedanji zakonodaji “ni bila sporna”. Da je bila nezakonita, je bilo ugotovljeno v sodnem procesu, da dokumenti, ki naj bi jih podtaknil Smolnikarju, sploh niso bili pravi, temveč ponaredki in zato niso mogli imeti statusa “zaupnih vojaških dokumentov”, pa je prav tako jasno, ker so jih, kot je pokazala kriminalistična preiskava, ponarejevali sami morisovci.

Med svojevrstne diverzije zanikanja nekaj podobnega spadajo tudi različne Janševe izjave, v katerih Janez Janša “opozarja na številne ponaredke dokumentov”. Janša ima prav, ko govori o ponaredkih, ki so se pojavili leta 1994 (trinajst dokumentov) ob primeru Depale vasi, vzbuja pa vtis, kot da je s tem zanikal verodostojne dokumente o vojaški vaji Manever, ki jih je objavila Mladina, ker nepoučeni bralci nimajo časa za raziskovanje tega, katere dokumente je imel Janša dejansko v mislih.

V zadnjo skupino trikov spadajo najbolj pritlehni napadi, “ad hominem”, torej na čast in dobro ime mnenjskih nasprotnikov. “Izživcirati nasprotnika, da pobesni. Kajti v besu ni v stanju mirno presojati in uvideti svojih prednosti. Do besa ga pripravimo tako, da mu odkrito povzročamo krivico, ga šikaniramo in se nasploh nevljudno obnašamo do njega,” piše v že omenjenem priročniku.

To je metoda, po kateri pogosto posegajo tisti, ki jim primanjkuje bolj inteligentnih argumentov. Tako sta kot priči na sojenju v Depali vasi Kunstelj in Krkovič trdila, da “Smolnikar laže”, da je "bedna osebnost", za katero drži pregovor "Kdor krade, tudi laže", da naj bi bil “uspešen zlasti pri kraji bencina”, in ga prikazovala kot “nastopača, važiča, pa tudi kot "človeka, ki ti je priskrbel vse, kurbe, orožje ali mamila". Isto metodo pogosto uporablja tudi Janša, ko na splošno trdi, da uredniki na Mladini “objavljajo laži” in podobno. Protiukrep proti tej vrsti polemike je, kot so vedeli že v antični Grčiji, en sam. “Ne prepirati se s komerkoli, temveč samo s tistimi, ki jih poznamo in vemo, da imajo dovolj pameti, da ne bi rekli kaj absurdnega, zaradi česar bi nas bilo sram.” V primeru polemike z Janšo & ostalimi se temu, žal, ni mogoče izogniti.