korupcija / Črni trg z dovolilnicami

Zakaj dvomite o uspešnosti policijske akcije?

Ker je bila veliko prepozna, predvsem pa neprimerna. Tak policijski spektakel je lahko namenjen le predramitvi javnosti iz poletne zdolgočasenosti, ne more pa prinesti sprememb. Pravice do dela, ki izhaja iz dovolilnice, ni mogoče urejati s policijo, ampak z novo zakonsko podlago, v kateri bodo jasno in nedvoumno prepoznavna merila za dodelitev dovolilnic in bo nedvoumno določen tudi nadzor nad delitvijo teh dovolilnic. Dokler bo zakonodaja napisana šlampasto in netransparentno, bo vedno mogoče ribariti v kalnem. Če želimo dokazati, da je nekdo dovolilnice nepravilno delil, mora biti najprej zapisano, kakšna je pravilna delitev. Če pa tega v zakonodaji ni, se pri pregonu nimaš na kaj opreti. Še manj mi je jasno, kako bodo dokazali, da je uradnik sprejel podkupnino v zameno za odobritev več dovolilnic. Prevoznik ga zagotovo ne bo ovadil, ker se mu to ne izplača. Uradnik pa se lahko izgovarja, da je toliko in toliko dovolilnic dal zato, ker je tako pač presodil. Sedanji zakon mu daje pravico do presoje.

Kako visoko sega korupcija?

Na ministrstvu obstaja neformalna skupina, ki ima skoraj nedotakljiv položaj in ki deluje v navezi z zbornicama. Ta fevd sam sebi piše pravila in sam sebe nadzoruje. Čeprav so na ministrstvu ugotovili pomembne nepravilnosti pri nadzoru dela zbornic, niso ukrepali, in čeprav je vlada že leta 2000 zahtevala vključitev neposredno vpletenih v problematiko dovolilnic v nadzorno komisijo, še vedno niso imenovali take komisije. Vse od leta 2000 pa tudi ne rešujejo več pritožb prizadetih prevoznikov. Gre za podtalno mrežo, ki baranta z velikanskim premoženjem. Njen obstoj so zadnjih trinajst let dovoljevali vsi prometni ministri. O veliki moči tega klana govori to, da mu je skozi državni zbor uspelo spraviti zakon, ki naravnost kliče po korupciji.

Zakaj so dovolilnice sploh potrebne in kdo jih lahko dobi?

Dovolilnice prevoznikom omogočajo pot v tujino in so zato zelo dragocene. Lahko imaš deset kamionov, ki so vredni vsak po 100.000 evrov, ampak če nimaš dovolilnice, ti nič ne koristijo, ker brez dovolilnice ne smeš voziti. Do leta 2000 je dovolilnice delilo ministrstvo, nato je nalogo preneslo na obrtno in gospodarsko zbornico. Pogoji, da za dovolilnico sploh lahko zaprosiš, so enostavni. Imeti moraš prevozniško licenco, kamion, parkirni prostor ... O tem, koliko dovolilnic bo pripadlo posameznemu prosilcu, odloča komisija, v kateri sedijo predstavniki ministrstva in obeh zbornic. Vse pritožbe rešuje ministrstvo, to pomeni, da predstavniki ministrstva odločajo, kdo bo dovolilnice dobil, hkrati pa preverjajo, ali je bila delitev zakonita. Skratka, zadeve potekajo po znanem načelu kadija tuži, kadija sudi. Za vsakega prosilca se izdela načrt na podlagi porabljenih dovolilnic v preteklem letu, na podlagi kakovosti vozil in podobno. Če prevozniku prošnjo zavrnejo, mu ne bo niti pod razno uspelo dokazati, da so to storiti neupravičeno. Ker so merila za dodelitev skrajno ohlapna, so možne številne mahinacije. Tako se dogaja, da nekaterim podjetjem z dobrimi zvezami in poznanstvi uspe pridobiti tudi šestkrat več dovolilnic, kot jim jih pripada, drugi prevozniki pa morajo dobesedno klečeplaziti in prosjačiti za miloščino. V Delu je na primer pisalo, da se je število dovolilnic, dodeljenih Špediciji Goja, kjer je zaposlen tudi Trstenjakov sin, povečalo kar za 615 odstotkov, čeprav je to podjetje število tovornih vozil, težjih od 7,5 tone, povečalo le s trinajst na osemnajst, torej le za pet vozil. Veliki prevozniki z dobrimi zvezami dobijo toliko dovolilnic, da lahko opravijo vse naročene prevoze, včasih pa dobijo celo presežke, ki jih preprodajo in z njimi mastno zaslužijo, manjši prevozniki pa ne dobijo niti toliko dovolilnic, da bi lahko opravili naročila, zato le žalostno životarijo.

Menda so se prevozniki, ki nimajo poznanstev, za pridobitev dovolilnic pripravljeni zateči tudi k skrajno poniževalnim prijemom ...

Poznam prevoznika, ki je v boj za dovolilnico poslal svojo ženo v mini krilu in z globokim dekoltejem. Perverzijo sedanjega sistema sem doživel na svoji koži, ko sem pred leti prosil za tri dovolilnice za Ukrajino. Ker sem bil do grla sit uradniške arogance, sem za dvig pooblastil kolega. Vrnil se je s štirimi dovolilnicami. Ko sem ga vprašal, kako je to mogoče, če sem po načrtu upravičen samo do treh, mi je povedal, da je uradnico pohvalil, češ kako lepe oči ima, in je bila zaradi tega bolj radodarna. S tem hočem povedati, kako pri delitvi sploh niso več pomembna merila. Zgodilo se mi je celo, da mi je italijanske dovolilnice ponujal vratar na ministrstvu za promet! Med prevozniki je precej pripravljenosti za korupcijo. Tako na primer uradniku, ki deli dovolilnice, ni treba niti zahtevati podkupnine, saj jo prevozniki ponudijo sami od sebe in tako delilce silijo v koruptivne odnose. Zaradi pritiskov je delo delilcev zelo neprijetno. In če je splošno ozračje naklonjeno korupciji, poštenjaki pritiskov ne vzdržijo.

Kako prevozniki goljufajo z dovolilnicami?

Dogaja se, da celoletne dovolilnice za neomejeno število voženj najprej uradno prekličejo, češ da so jih izgubili, nato pa na podlagi tega dobijo nadomestne in uporabijo oboje. Nekateri gredo s celoletno dovolilnico čez mejo in jo nato posodijo drugemu vozniku. Tako da gresta dva voznika čez mejo z isto dovolilnico. Podjetje z dobrimi zvezami na obrtni ali gospodarski zbornici lahko dobi presežek dovolilnic in jih preprodaja najprej. Kupec takšne dovolilnice jo po uporabi vrne delilcu s svojim žigom in z registrsko tablico drugega vozila. Čeprav bi delilec moral nadzorovati, ali je podjetje dovolilnice res porabilo za svoja vozila, tega ne stori. Zaradi tega podjetje ob vsaki novi delitvi dobi presežek dovolilnic, ki jih samo ne uporabi, ampak jih proda naprej in bajno zasluži. S takšnimi metodami naši prevozniki goljufajo tuje prevoznike. Dejansko jim jemljejo delo.

Za koliko denarja je dovolilnice mogoče kupiti na črnem trgu?

Celoletne dovolilnice za neomejeno število voženj so na črnem trgu vredne do 10.000 evrov, dovolilnice za enkratno uporabo pa od 150 do 300 evrov. Trenutno so najbolj iskane dovolilnice za Italijo, Avstrijo in Francijo, ker so najbolj omejene, na primer za Madžarsko, Bosno in po novem menda tudi za Hrvaško pa dovolilnice niso več potrebne. Iz lastnih izkušenj vem, da me je dovolilnica za Rusijo stala 500 mark, kar je bilo manj kot desetina bruto prevoznine.

So se s preprodajo najbolj okoristili veliki prevozniki?

Pravila ni. O okoriščanju še najlažje sklepamo po tem, kdo je po osamosvojitvi v tem poslu najbolj uspel. Sicer pa do uradnih podatkov o številu izdanih dovolilnic še danes ni mogoče priti, ker se ti podatki pred javnostjo skrivajo. Prav tajnost podatkov je bila dolga leta eden temeljnih problemov, ki so preprečevali odkrivanje korupcije. Ko sem leta 1994 od ministrstva zahteval, naj mi pošlje podatke o dovolilnicah, nisem dobil odgovora, čeprav je takratni pravilnik določal, da so podatki javni. Molk so izkoristili za to, da so v mesecu dni sprejeli nov pravilnik, po katerem lahko posamezen prevoznik dobi le podatke zase, ne pa tudi za vse druge prevoznike. To je bil samo eden od trikov, ki so ga na ministrstvu uporabili, da bi preprečili javno objavo podatkov. Primopredaji poslov med ministrstvom in zbornicama je izginil zapisnik, v katerem so bili zbrani vsi podatki o številu izdanih dovolilnic za posamezne prevoznike do leta 2000.

Kaj pa podatki, ki jih ima na svoji spletni strani objavljene GZS? Ti niso verodostojni?

Predvsem zajemajo le obdobje po letu 2000, poleg tega pa jim sam ne zaupam. Brez nadzora pa verodostojnosti podatkov ni mogoče preveriti.

Nekateri prevozniki trdijo, da si je Slovenija v pogajanjih z drugimi državami izborila premalo mednarodnih dovolilnic, zato povpraševanje presega ponudbo, to pa ustvarja idealne razmere za nastanek črnega trga ...

Osnovni namen dovolilnic je prav omejevanje prevozov, zato jih nikoli ne bo na razpolago toliko, kolikor bi si jih prevozniki želeli. Države so dovolilnice uvedbe, da bi razvitejšim prevoznikom preprečili zavzeti trg in izpodriniti šibkejše prevoznike. Pogodbe o dovolilnicah za mednarodne prevoze med državami so seveda stvar pogajanj, to pomeni, da se ministrstvo za promet z vsako državo posebej dogovori za neko kvoto. Pri kvotah velja recipročnost, to pomeni, da naj bi slovenski prevozniki za Avstrijo dobili približno toliko dovolilnic kot avstrijski prevozniki za Slovenijo. Vendar v praksi ni tako. Naši dobijo manj dovolilnic kot avstrijski prevozniki. Še hujše. Avstrijski prevoznik z maloobmejno dovolilnico lahko pelje vse do Kopra, naš prevoznik pa pride samo do Beljaka. Takšni anomalij je cela vrsta. Vendar kvote niso glavni razlog za razvoj črnega trga. Težave povzroča ogromno število prevoznikov, saj so se ti po osamosvojitvi namnožili kot gobe po dežju. Danes je v Sloveniji že skoraj 8000 prevoznikov, kar je glede na število prebivalcev bistveno več, kot jih ima na primer Nemčija. Ko sem še vozil v Rusijo, me je vedno znova presenetilo, ko sem na cesti videl, da ima polovica kamionov slovensko registracijo. Gre za ljudi, ki imajo nižjo izobrazbo in ki so v tem poslu videli priložnost za hiter in dober zaslužek. Pri tem so nekateri služili tudi ali predvsem s tihotapljenjem mamil, prebežnikov in goriva. Vsi prevozniki bi seveda radi čim več vozili, in če do dovolilnic ne morejo priti po legalni poti, si pomagajo po ilegalni, s podkupovanjem, prek sorodniških vezi, s preprodajo in ponarejanjem dovolilnic. Pri tem so ponaredki že tako dobri, da jih je težko odkriti. Sam sem na primer za 300 mark kupil originalno dovolilnico za Ukrajino in šele pozneje sem od kolega izvedel, da so mi v resnici prodali ponaredek. Ponaredki so včasih tako dobri, da človek nehote pomisli, ali morda ne prihajajo iz isti tiskarskih strojev kot izvirniki. Goljufije bi bilo mogoče preprečiti samo tako, da bi se dovolilnice delile po jasnih merilih. Če je na razpolago omejeno število dovolilnic, na primer le sto, prosilcev pa je dvajset, bi bilo prav, da vsak od njih dobi po pet dovolilnic, ne pa da trije prevozniki dobijo po trideset dovolilnic, za preostalih sedemnajst prevoznikov pa jih ostane samo deset.

Verjetno se korupcija pri dovolilnicah ne pojavlja le pri nas ...

V Zahodni Evropi prevozništvo še vedno velja za kavbojski poklic, tako da se zanj odloča manj ljudi kot pri nas in je zato tam dovolilnic dovolj. Seveda pa tudi Nemčija in Švica za takšno korupcijo nista povsem neobčutljivi.

Se je sindikat leta 2000 strinjal, da se delitev dovolilnic z ministrstva prenese na zbornici?

Sindikat je bil kategorično proti. Kritizirali smo delovanje zbornic in zahtevali pravico do ustanovitve lastne prevozniške zbornice. Zdi se mi skrajno pritlehno, da GZS prevoznikom zaračunava obvezno članarino in s tem na mesec zasluži 200.000 evrov, v zameno pa ne skrbi za interese članstva, pač pa za interese izvršne oblasti. Deluje torej kot podtalna organizacija ministrstva za promet.

Kdo bi torej moral deliti dovolilnice?

Če bi bila zakonska določila transparentna, niti ne bi bilo pomembno, kdo bi delil dovolilnice. Sindikat je že pred tremi leti ponudil rešitve za zagotovitev večje preglednosti in zmanjšanje možnosti zlorab. Od tega, da bi dovolilnice delil neodvisen koncesionar, do tega, da bi jih delili na meji. A ministrstvo naših pobud ni preučilo, kaj šele upoštevalo. Državni sekretar ministrstva za promet Velja Peternelj je takrat na poslansko vprašanje v zvezi z dovolilnicami odgovoril s traktatom, v katerem ni dopustil nobenih očitkov o pomanjkljivostih. Ob sedanji policijski akciji pa je ploščo obrnil in na TV posredno priznal, da delitev ni spodobno urejena.