Jastrebi v fondaciji

Po osamosvojitvi so bile v Sloveniji ustanovljene številne nevladne in neprofitne organizacije, ki živijo na račun skromnih donacij, predvsem pa na račun državnega in občinskih proračunov. Samo ljubljanska mestna občina vsako leto sofinancira socialne programe več kot 130 nevladnih organizacij. Ker gre za javni denar, torej za denar vseh davkoplačevalcev, je ključno vprašanje, kako ga nevladne organizacije trošijo. Ali ga uporabljajo za projekte in programe, s katerimi so kandidirale na državnih in občinskih razpisih, ali pa ga porabljajo nenamensko in neracionalno. To vprašanje je postalo še posebej aktualno po izbruhu afere Rdeči križ, ki je razkrila, da se humanitarna in neprofitna dejavnost ob pomanjkljivem nadzoru lahko zelo hitro spremeni v umazan posel, s katerim se morajo ukvarjati kriminalisti. Rdeči križ bo potreboval leta, da si bo povrnil zaupanje ljudi in nekdanji ugled, zato je še toliko težje dojeti, da se nekateri iz te zgodbe niso nič naučili. V teh dneh smo namreč priča novi aferi o spornem finančnem poslovanju, tokrat v povezavi z Aids Fondacijo Robert iz Ljubljane.

To nevladno in neprofitno organizacijo, ki se ukvarja z zmanjševanjem škode na področju drog ter s preventivo na področju aidsa, so leta 1994 kot zasebni zavod ustanovili zdravnica Evita Leskovšek, diplomirani inženir gozdarstva Karel Lipič in zdaj že pokojni Ivan Jančar. Fondacija je zares zaživela šele po letu 2000, ko se ji je pridružil projekt Stigma, ki se je do takrat izvajal v okviru samostojnega društva. Vodilni poziciji v AFR že vse od ustanovitve v rokah držita Leskovškova in Lipič. Tako je Leskovškova do maja letos opravljala funkcijo direktorice fondacije, nato pa je prevzela mesto v. d. predsednice upravnega odbora, Lipič pa je do maja opravljal funkcijo v. d. predsednika upravnega odbora, po odstopu Leskovškove pa je zasedel direktorski stolček.

Do letos je AFR delovala brez večjih zapletov. Zaposleni strokovni delavci so redno dobivali plače, financerji, med katerimi sta največja ministrstvo za delo in ljubljanska mestna občina, pa so bili zadovoljni z izvajanjem programov. Vsak delavnik od 7. do 20 ure je bila odprta telefonska linija za svetovanje, odprt je bil dnevni center, ki je omogočal zamenjavo igel in svetovanje v zvezi z zmanjševanjem zdravstvenih in socialnih posledic, ki so povezane z uživanjem droge, redno so se polnili iglomati v Mostah in na Viču, izvajalo se je terensko delo ... Potem pa je počilo. Vodstvo na čelu z Leskovškovo in Lipičem si je privoščilo vrsto spornih finančnih odločitev, ki so fondacijo pripeljale v resne finančne težave in prvič po skoraj desetih letih na kocko postavile njen obstoj.

Nenamenska poraba proračunskih sredstev

Letni proračun fondacije znaša približno 35 milijonov tolarjev, od tega večino denarja prispeva ministrstvo za delo, okoli 8 milijonov tolarjev prispeva ljubljanska mestna občina, v manjših zneskih ali materialu - predvsem iglah, ki so zelo drage, saj zanje mesečno namenijo 500.000 tolarjev - pa fondaciji pomagata tudi zavod za zdravstveno zavarovanje in ministrstvo za zdravje. Donacije predstavljajo le manjši del prihodka. Tako so na primer letos zbrali za komaj 905.000 tolarjev donacij, od tega pa je za 205.000 tolarjev namenskih sredstev, ki so jih notarji zbrali za nakup apnea blazinic. Primerjava med proračunskim denarjem in donacijami pokaže, da je več kot 95 odstotkov sredstev fondacije strogo namenskih in da jih torej ni dovoljeno uporabiti za nič drugega kot za izvajanje vnaprej odobrenih programov ter za plačilo s programi povezanih materialnih stroškov. AFR si nekaj svobode pri trošenju denarja lahko privošči le, ko gre za donacije, pa še v tem primeru manevrski prostor ni prav velik. Donatorji namreč sredstev zagotovo ne bi več pošiljali, če bi vedeli, da bodo potrošena za kaprice menedžmenta. A v praksi se je dogajalo prav to, kar se ne bi smelo. Vodstvo AFR je z denarjem ravnalo, kot da gre za njihove zasebne finance.

Ob lanskih lokalnih volitvah se je Leskovškova odločila, da se priključi bitki za županski stolček. Dva tedna pred volitvami je pripravila veliko predvolilno zabavo v ljubljanskem gostišču As. Za ozvočenje prireditve in nastop Ditke Haberl je poskrbelo podjetje Bahun, d. o. o., račun za opravljeno storitev v višini 180.000 tolarjev pa je Leskovškova izstavila kar na fondacijo. Da bi zadeve prikrila, je podjetju Bahun naročila, naj prvotni račun, na katerem je bilo zapisano 'ozvočenje prireditve' zamenjajo z novim računom, na katerem je pisalo 'promocija'. Ko so zaposleni na AFR postali radovedni, jih je Leskovškova skušala pomiriti z razlago, da je šlo za dobrodelno prireditev. Zaposleni tej za lase privlečeni zgodbi seveda niso verjeli, saj tovrstne prireditve fondacija ni izpeljala.

Leskovškova naj bi na ramena fondacije prevalila tudi del stroškov za svoj predvolilni plakat. V začetku marca letos je bil namreč na fondacijo izstavljen račun za plačilo avtorskega honorarja v višini 117.647 tolarjev bruto ali 100.000 tolarjev neto za storitev fotografa Marka Modica. Naši viri trdijo, da fondacija fotografskih storitev zagotovo ni potrebovala, jih je pa zato koristila Leskovškova, saj naj bi prav Modičeve fotografije krasile njen predvolilni plakat. Zgodbo smo seveda skušali preveriti pri Modicu, a se z nami o tem ni želel pogovarjati, Leskovškova pa je vztrajno zatrjevala, da naj bi fotografije nujno potrebovala fondacija, ni pa znala pojasnili, za kakšen namen.

Blagajna fondacije ni bila le priročno odlagališče za račune predvolilne kampanje, ampak tudi za stroške politične stranke. Oktobra lani je namreč fondacija po pooblastilu Leskovškove Karlu Lipiču odobrila posojilo v višini 300.000 tolarjev. Ob tem seveda ni naključje, da je Lipič v času posojila opravljal funkcijo v. d. predsednika upravnega odbora fondacije, hkrati pa tudi funkcijo generalnega sekretarja Stranke ekoloških gibanj Slovenije, torej iste politične stranke, ki je Leskovškovo kandidirala za ljubljansko županjo. Čeprav je še laiku kristalno jasno, da AFR ne more igrati posojilne službe, se Lipiču ta finančni manever ne zdi niti najmanj sporen. Ravno obratno. Mirne duše priznava, da je doslej vrnil le tretjino posojila, preostalega dela pa niti ne namerava vrniti. Denar naj bi šel za kritje stroškov, ki naj bi jih Stranka ekoloških gibanj bojda imela ob ustanavljanju fondacije: "Prva tri leta je namreč fondacija brezplačno uporabljala strankine prostore za Bežigradom," pojasnjuje Lipič.

Vodstvo fondacije je bilo zapravljivo tudi pri materialnih stroških. Za najemnino prostorov na Wolfovi 8 v Ljubljani je AFR vsak mesec plačevala okoli 200.000 tolarjev, a se kljub temu niso odločili za to, da bi prevelike in predrage prostore zamenjali z manjšimi in cenejšimi. Podobno neracionalnost je opaziti tudi pri stroških za telefon. Konec maja, ko Leskovškova sploh ni bila več direktorica AFR, saj je s tega mesta zaradi nesoglasij z zaposlenimi sama odstopila, ji je Lipič odobril nakup novega prenosnega telefona znamke Panasonic GD 87 z barvnim zaslonom in vgrajenim fotoaparatom, ki je fondacijo stal nič manj kot 98.000 tolarjev, čeprav bi v Mobitelovi akciji Barve pomladi za pol manj denarja zlahka kupili prav tako uporaben prenosni telefon. Zaposleni bi se s takšnim nakupom še nekako strinjali, če bi bil telefon res na razpolago vsem, toda od dne, ko je bil kupljen, ga je po njihovih trditvah uporabljala le še Leskovškova. Tudi telefonski računi Leskovškove so bili gromozanski. V maju je namreč naredila za 79.565 tolarjev stroškov, medtem ko so celotni stroški za stacionarni telefon fondacije v povprečju znašali 60.000 tolarjev mesečno, pa čeprav je bila telefonska linija med tednom vsak dan odprta po 10 ur, v tem času pa so prejeli tudi po deset klicev uporabnikov.

Zaposleni so te pripetljaje gledali s skepso, a bi verjetno ostali tiho, če se decembra lani upravni odbor ne bi odločil še za tri drzne poteze. Najprej je sprejel sklep o zaposlitvi Leskovškove za dve uri na dan in za plačo 190.000 tolarjev bruto. Do takrat je funkcijo direktorice namreč opravljala volontersko, plačo pa si je služila s skrajšanim delovnim časom (šest ur dnevno) na Inštitutu za varovanje zdravja RS. Njena zaposlitev je bila sporna zato, ker direktorska plača ni bila predvidena v letnem planu AFR in zanjo tudi bilo kritja iz proračunskih sredstev. Ministrstvo za delo sicer fondaciji mesečno nakazuje denar za zaposlene, vendar le za tri strokovne delavce, ne pa tudi za menedžment. Na isti decembrski seji je upravni odbor sprejel še dva pomembna sklepa, in sicer sklep, da se za polni delovni čas zaposli tajnica, čeprav je bilo tajniškega dela po zatrjevanju našega vira komaj za polovični delovni čas, in pa najpomembnejši sklep, po katerem se je Leskovškovi v prvi polovici tega leta izplačala nagrada v višini trikrat po 750.000 tolarjev bruto ali skupaj 2,1 milijona tolarjev bruto. Lipič trdi, da si je to nagrado zaslužila zaradi večletnega brezplačnega dela, vendar pa pozabi povedati, da je Leskovškova samo lani z avtorskimi honorarji na AFR zaslužila dober milijon tolarjev in da torej v resnici ni delala povsem volontersko. Ravno obratno. Z avtorskimi honorarji je v celotnem letu zaslužila skoraj toliko denarja, kot so ga zaslužili tisti strokovni delavci, ki so morali delati osem ur dnevno. Prav tako trhel je Lipičev argument, češ da se nagrada ni izplačala iz namenskih sredstev proračuna, ampak iz sredstev donacij. Ta računica se preprosto ne izide, saj so letošnje donacije znašale pol manj kot denarna nagrada za Leskovškovo. Po logičnem sklepu je bilo torej nagrado mogoče izplačati le, če se je poseglo v namenska proračunska sredstva.

Racionalizacija na račun stroke

Zaradi razmetavanja z denarjem se je AFR že februarja znašla v finančni krizi. V blagajni je zmanjkal denar za plače strokovnih delavcev, s tem pa je bilo pod vprašaj postavljeno tudi izvajanje programov. Leskovškova je težavo skušala rešiti tako, da je v začetku aprila na ljubljansko županjo Danico Simšič naslovila prošnjo za odobritev predujma v višini treh milijonov tolarjev iz proračunskih rezervacij občine. Simšičeva je po osebnem pogovoru z Leskovškovo predujem sicer odobrila, in to kljub negativnemu mnenju občinskega oddelka za zdravstvo in socialno varstvo, ki je presodilo, da takšna izjema ni upravičena. Če je namreč na redna proračunska sredstva zaradi zamude pri sprejemanju proračuna moralo čakati ostalih 130 nevladnih organizacij, ni razloga, da ne bi mogla počakati tudi Aids Fondacija Robert. Ker prvi predujem ni rešil težav, je Leskovškova v naslednjem mesecu znova zaprosila za predujem MOL, vendar je bila tokrat prošnja zavrnjena. Težave je rešila tako, da je pri SKB banki najela posojilo v višini dveh milijonov tolarjev.

Kljub tej finančni injekciji pa se položaj ni izboljšal. "Odhodki so bistveno presegali prihodke, zato je bilo treba razmisliti o racionalizaciji delovne sile. To so nam svetovali tudi na ministrstvu za delo in na občini," pravi Lipič. Celoten kolektiv se je takšni racionalizaciji uprl. Prepričani so bili namreč, da potrebe po zmanjševanju delovne sile ne bi bilo, če bi vodstvo denar uporabljalo kot skrben gospodar, ne pa da ga je trošilo za zaposlovanje in izplačilo nagrade Leskovškovi, za financiranje njene predvolilne volilne kampanje in za posojilo Lipiču. Ker je Lipič ostal neomajen, je delavcem prekipelo. Bili so siti enoletnih opozoril na nepravilnosti in 31. julija so celotno vodstvo fondacije prijavili policiji zaradi suma nezakonitega poslovanja. Že čez nekaj dni je sledil pričakovani povračilni udarec. Lipič je nemudoma čez prag pognal nekdanjega honorarnega sodelavca, ki je skrbel za popoldanski program svetovanja po telefonu, nato pa je dal odpoved še trem redno zaposlenim delavcem. Očital jim je, da so leni in nekooperativni, da bi samo popivali, da imajo nespoštljiv in omalovažujoč odnos do vodstva in da so bojkotirali vse njegove odločitve glede racionalizacije. "Vse moje pobude o varčevanju so zavračali, tudi to, da bi iglomate polnili med delovnim časom, s čimer bi na mesec prihranili 70.000 tolarjev za potne stroške." Odpuščene delavce je nato prijavil policiji še zaradi uničenja intelektualne lastnine, saj naj bi pred zapustitvijo delovnih prostorov fondacije iz računalnikov izbrisali popolnoma vse datoteke, uničili pa naj bi tudi internetno povezavo. Odpuščeni delavci, ki za zdaj želijo ostati anonimni, priznajo, da so datoteke izbrisali, a trdijo, da so za tako drastičen ukrep imeli tehtne razloge: "Vsi zapiski na računalnikih so bili naše intelektualno delo, zato ne želimo, da bi se s podatki okoriščali tisti, ki bodo prišli za nami." Sicer pa podatkov tako ali tako niso uničili, ampak so jih prekopirali na diskete, ker računajo, da jih bodo že v kratkem potrebovali. Pogovarjajo se namreč o možnosti, da bi znova ustanovili društva Stigma.

Ker je zaradi kadrovske čistke ogroženo izvajanje projektov, je ministrstvo za delo pretekli teden po kriznem sestanku z vodstvom AFR in odpuščenimi delavci sprejelo sklep, da se začasno do konca avgusta zamrzne finančni dotok. To pa pomeni, da je fondacija ostala brez 1,8 milijona tolarjev, ki jih ministrstvo mesečno namenja za izvajanje projektov Stigma in Aids. Hkrati je ministrstvo že napovedalo izredni finančni nadzor, ki naj bi ga na fondaciji opravili v začetku septembra. Prihodnost je negotova, saj se lahko zgodi, da bodo dotok sredstev zamrznili tudi ostali financerji. To pa bi lahko pomenilo konec fondacije. A čeprav so zadeve resne, Lipič ostaja optimist: "Ni mi žal, da sem jih odpustil. Enostavno ni bilo drugega izhoda, ker niso bili pripravljeni na noben kompromis. Na zavod za zaposlovanje sem že poslal vloge za tri nove sodelavce, tako da bom ekipo dopolnil najpozneje v dveh tednih in projekti se bodo lahko odvijali nemoteno."