Privatizacija železa

Prodaja ravenske Sistemske tehnike Viatorju & Vektorju si vsekakor zasluži bistveno večjo pozornost, kot si je je želela državna komisija za nadzor in vodenje prodaje družb Slovenskih železarn, ki jo vodi Iztok Kremser, čeprav je sicer precej podobna prejšnjemu dogajanju v sklopu privatizacije Slovenskih železarn. V sanacijo železarn je država po podatkih ministrstva za gospodarstvo doslej vložila 350 milijonov evrov. Prvo akcijo privatizacije Slovenskih železarn je opravila naveza Matic Tasič-Boris Šuštar, torej naveza uprave holdinga Slovenskih železarn in ministrstva za gospodarstvo. Z značilnim pristopom motnosti, nepreglednosti in nejasnosti sta tekli privatizacija in prodaja Tovila. Zdaj, s prodajo Sistemske tehnike Viatorju & Vektorju, privatizacija doživlja enega svojih vrhuncev.

Ekipa iz afere SIB

V začetku avgusta, torej ko je večina nadzornih in radovednih "mehanizmov" že odšla na zasluženi dopust, je država nenadoma sklenila, da prodajo največjih železarskih družb (jeseniškega Acronija ter ravenskih Metala in Nožev) za nedoločen čas zamrzne. Pri tem je javnosti poslala še skromno obvestilce, da je svoj 80-odstotni delež ravenske Sistemske tehnike prodala družbi Viator & Vektor. Ker ima Sistemska tehnika, znana predvsem po namenski proizvodnji orožja in oklepnih vozil, z državo (predvsem z obrambnim ministrstvom) sklenjene milijardne posle, je bilo toliko bolj presenetljivo, da je v lasti ljubljanskega podjetja pod vodstvom Zdenka Pavčka pristala za borih 460 milijonov tolarjev. V zgodbi se pojavlja tudi veliko ljudi, tako ali drugače povezanih z afero SIB. V podjetju Viator & Vektor, ki sicer zelo uspešno posluje, sta našla zaposlitev dva najtesnejša sodelavca nekdanje ljubljanske županje Vike Potočnik, ki je kot mestna svetnica LDS članica nadzornega sveta družbe Viator & Vektor, in sicer sta oba dobila direktorska položaja. Nekdanji vodja Vikinega kabineta Samo Lozej, ki je parafiral naročilo za škodljivi mestni nakup, je postal direktor sektorja storitve, nekdanji podžupan, ZLSD-jevec Anton Colarič, pa je postal direktor Veletržnice, skupnega podjetja Viatorja & Vektorja in Mestne občine Ljubljana. Vodstvo Viatorja & Vektorja je kakršnokoli sodelovanje razvpite mestne ekipe pri nakupu Sistemske tehnike po temeljitem premisleku nazadnje sicer odločno zanikalo. Bolečega spomina na banko SIB pa to ni omililo, k čemur je prispevalo predvsem to, da je cenitev Sistemske tehnike opravilo prav podjetje ITEO Abeceda, torej podjetje, ki je na podlagi svojih revizij banko SIB predstavljalo tako rekoč kot "suho zlato", zaradi česar je Energetika po ugotovitvi dejanskega katastrofalnega stanja zoper njega vložila odškodninsko tožbo. Predsednica nadzornega sveta Energetike, nesrečnega kupca banke SIB, pa je Nevenka Hrovatin, ki je tudi članica nadzornega sveta Slovenskih železarn, torej do avgustovske prodaje "matere" Sistemske tehnike.

A posel ni sumljiv le zaradi znancev iz afere SIB, resne dvome zbuja tudi to, da država, ministrstvo za gospodarstvo in Slovenske železarne celo vrsto javnih podatkov iz povsem nerazumljivih razlogov skrivajo pod oznako "zaupno". Znana je le kupnina, ta pa je po mnenju predsednika SKEI Ravne Janeza Klančnika prenizka. Ključen podatek, kolikšna je dejanska vrednost Sistemske tehnike (oziroma na koliko jo je ocenilo podjetje ITEO Abeceda), država skriva kot najbolj varovano skrivnost. In to čeprav je bila Sistemska tehnika v stoodstotni lasti matere, družbe Slovenske železarne, ki je v večinski lasti Republike Slovenije (RS 70,1 odstotka, SRD 13 odstotkov in drugi). Prav tako skriva podatek, koliko je podjetje ITEO Abeceda s cenitvijo zaslužilo. "Razkrivanje teh podatkov izpodbija pogajalska izhodišča prodajalca, lahko pa povzroči tudi škodo sami družbi," so (dober mesec po prodaji Sistemske tehnike!) pojasnili v Slovenskih železarnah.

Tudi nekateri podatki o prejemkih vodilnih očitno niso za oči in ušesa javnosti. Višino bruto plače Tiborja Šimonke, predsednika uprave Slovenskih železarn, so po tem, ko smo podatek že maja prvi objavili v Mladini, sicer razkrili oziroma bolje rečeno kar prepisali. Naj spomnimo, Šimonka je aprila prejel 1.626.459 tolarjev bruto plače, kar ga uvršča v vrh najbolje plačanih direktorjev podjetij v večinski lasti države. V Slovenskih železarnah pa niso hoteli razkriti morebitnih drugih prejemkov predsednika uprave (nagrade, udeležba pri dobičku), niti bruto plače drugih dveh članov uprave Slovenskih železarn, torej Igorja Umeka in Vasilija Prešerna. Prav za slednjega, sicer tudi glavnega direktorja Acronija Jesenic (kjer naj bi konec prihodnjega leta delalo 140 delavcev manj), bi bil podatek o skupnih prejemkih lahko zelo zanimiv.

Dragoceno podjetje

Sistemska tehnika je nastala novembra lani pri reorganizaciji in uvedbi prisilne poravnave matične družbe STO Ravne (na prodajo čakajo še Kovani valji, Stroji in Oprema). Ima milijardo tolarjev osnovnega kapitala in proizvaja sestavne dele za orožje ter izdeluje in vzdržuje oklepna vozila, poleg tega pa proizvaja še metalurške linije in opremo, izdelke za energetska podjetja in dele za avtomobilsko industrijo, železnice, črpalke in ventile. Podjetje posluje pozitivno in naj bi do konca leta ustvarilo okrog 70 milijonov čistega dobička. Družbi Viator & Vektor je ob radodarni pomoči države vsekakor padla sekira v med. Sistemska tehnika ima zagotovljenih tudi kar nekaj lepih "vojaških" poslov, med drugim je pred kratkim od države dobila 4-milijardno naročilo za dobavo bojnih vozil v Luko Koper, poleg tega je z ministrstvom za obrambo sklenila posel za izdelavo 36 vojaških vozil valuk, vreden kar 9 milijard tolarjev.

Sicer pa je začetek konca ravenskega podjetja povezan tudi z ameriškimi interesi. Pred letom so morali na Ravnah zadržati že narejene topovske cevi v vrednosti 2,5 milijona dolarjev, ki so bile namenjene prodaji v Sirijo. Te cevi še vedno čakajo v podjetju. Da se Američani zanimajo za Sistemsko tehniko, je bilo mogoče sklepati tudi po obisku ameriškega veleposlanika Johnnyja Younga na Ravnah jeseni 2002, torej nekaj mesecev pred prodajo orožarskega podjetja ljubljanski družbi. Da si je ameriški veleposlanik z zanimanjem ogledal proizvodnjo, je potrdil tudi direktor Sistemske tehnike Jože Studenčnik. Na vprašanje, kako so na Ravnah zadovoljni s prodajo podjetja Viatorju & Vektorju, pa je odgovoril le: "Če sta zadovoljna oba, prodajalec in kupec, potem mi k temu verjetno nimamo več kaj dodati."

Vsekakor je bilo ameriško zanimanje dokončno potrjeno s podpisom sporazuma med Viatorjem & Vektorjem in podjetjem Steyr-Daimler-Puch Spezialfarhrzeung. Avstrijsko podjetje, ki naj bi v kratkem pridobilo 29-odstotni delež Sistemske tehnike (tudi to, za kakšno ceno, je skrivnost), prevzema ameriška orožarska multinacionalka General Dynamics. Ta si očitno prizadeva pridobiti nadzor nad oborožitveno industrijo v tem delu Evrope. Pri tem je več kot nenavadno, da je bil omenjeni prenos deleža na Steyer predviden že v pogodbi o nakupu, zato je še manj jasno, zakaj država deleža ni prej že sama prodala Avstrijcem.

Koncept privatizacije

Sumljiva prodaja Sistemske tehnike je seveda le eden od "podvigov", povezanih s privatizacijo Slovenskih železarn, ki je bila že doslej deležna različnih kritik. Omeniti velja le dva glavna različna pogleda: prvi, uradni, zagovarja razbijanje na mini družbe in prodajo po delih, drugi (zagovarja ga predvsem ravenska Civilna iniciativa na čelu z Jožetom Žuncem) pa prodajo v svežnju, s katero bi država po njihovem lahko iztržila bistveno več. Kdo ima prav, je po podatkih o kupninah od prodaj "razbitih" družb, ki so jih v Slovenskih železarnah pripravljeni razkriti, težko reči.

Zamrznitev prodaje jedrnih družb bi bila lahko za državo odlična priložnost, da preveri izpolnitev teh obljub in na tej podlagi premisli tudi o primernosti koncepta privatizacije. Vsekakor se je je razveselilo vsaj 22 zaposlenih v krovni družbi, saj to pomeni, da bodo plače lahko vlekli še dolga leta. Likvidacija holdinga Slovenske železarne je namreč predvidena šele po prodaji vseh odvisnih družb. Zato pa so zaradi zamrznitve hudo nezadovoljni sindikati in Družba pooblaščenka, ki kot solastnica Slovenskih železarn zastopa lastniške pravice okrog 5800 sedanjih in nekdanjih delavcev. Ti so delnice večinoma dobili za neizplačane plače. Posledica zamrznitve prodaje Acronija, Nožev in Metala bo, da delavci vsaj še dve leti ne bodo mogli razpolagati z 20-odstotnim deležem, ki jim pripada. A kljub vsemu je bolje, da te družbe niso bile prodane, kot da bi bile za tako sramotno ceno, kot so bile Sistemska tehnika in druge železarske družbe, so k zamrznitvi prodaje jedrnih družb pripomnili sicer izredno molčeči Korošci.

Podatki o kupninah: vir Slovenske železarne.