EPP za vojsko

Dobra stara jugo armija, okosteneli mastodont, je prav na vsakem koraku rada napela svoje jeklene mišice in narodu pa i šire dokazovala, kako potentne granate skriva v svojih jedrih, njena varčna, skromna in ponižna slovenska vnukinja pa dobi za kaj takega le bore malo pravih priložnosti, zato ji ne smemo prav nič zameriti, če tistih par pograbi s toliko občutnejšo deško radostjo. Ena teh priložnosti je bila nedvomno prejšnji četrtek odprti in v nedeljo zaključeni mega sejem Sodobna vojska, mednarodni sejem znanja, tehnike in sredstev za obrambo, ki ga je naša soldateska v sodelovanju s sosednjimi državami priredila v Gornji Radgoni. Posebej žlahtno patino je prireditvi dajal pridih mondenosti, saj naj bi svoje bazuke poleg naših razstavili tudi jurišniki iz Avstrije, Italije in Madžarske, čeprav so se predstavniki sosedov potem povečini raje omejili na kako manjšo nevsiljivo stojnico, velika večina gromozanskega razstaviščnega prostora pa je bila tako prepuščena displeju nadmoči slovenskega vojaškega škornja.

Bilo je res gala. Naravnost imenitno so se v septembrskem soncu svetlikali zlato-beli tromboni častne pihalne garde, potentno so se v nebo bočili behemotski falusi prenekaterega udarnega tanka in vsake toliko je niti ne tako zelo visoko nad nami švistnila eskadrilja štirih pilatusov, vlivajoč čistega vina vsakomur, ki si ni bil na jasnem, kako mogočno je v resnici slovensko letalstvo. Šestnajst razstavnih prostorov s 14.500 kvadratnimi metri razstavnih površin, štiriinpetdeset različnih dobaviteljev komercialne vojaške opreme, od tega triinštirideset domačih in enajst iz tujine. Obisk je bil že prvi dan bistveno nad realnimi pričakovanji organizatorjev, številka naj bi se gibala nekje med osem in deset tisoč, samo za petek pa se je vnaprej napovedalo prek osemdeset avtobusov šolarjev iz vse Slovenije ter prek tisoč vojnih veteranov. Obrambnega ministra je bojda sicer zanimalo, zakaj povodnji obiskovalcev vendar ne zaračunavajo vstopnine, nakar naj bi mu odvrnili, da se veteranom in šolarjem tega tako ali tako ne spodobi početi, ostale pa so, ker gre pač za prvega v potencionalno tradicionalni seriji sejmov, sklenili počastiti kar tako.

Anton Grizold je bil nasploh najeminentnejši obraz četrtkove otvoritve. Prvi bajonet obrambnega ministrstva je prišel vsem zbranim zaupat, da živimo v svetu, ki se zelo intenzivno spreminja, nakar so posebej zanj prvič v tem tednu odigrali spektakularni vojaški triler, pravo malo holivudsko inscenacijo, po kateri si noben normalen človek ne more drugega, kot da se na vrat na nos vpiše v slovensko vojsko. Začelo se je s preletom helikopterja. Kot vemo iz primera Drniju nesojenega falcona, so državni frčoplani itak večnamenske naprave in kakor bi ubogi sokol poleg diplomatske tolšče na varno prepeljal tudi marsikaterega ponesrečenca, tako bell 412 ob vseh svojih ostalih militarističnih namembah pogumno vihti titansko malho vode in jo meče v zobe drugače neobvladljivim gozdnim požarom. Vreča drži naenkrat po osemsto litrov vode in se napolni v nekaj sekundah, vendar ta obremenitev helikopter porine na rob zmogljivosti in ga je takrat skrajno težavno pilotirati (za naše kadre v resnici mala malica), Slovenska vojska pa je to priložnost izkoristila, da se je pohvalila, kako je letos tako prek domovine pošpricala že prek 1,200.000 litrov H20-ja.

Hip zatem, ko je ob tla tlesknila zadnja kapljica, je na posebnem betonskem poligonu motor zagnal drzni mladi vrag, zastopnik sedemnajstega bataljona vojaške policije, in se zapeljal okoli dveh oranžno-belih poligonskih stožcev, nakar so ministra že gnali na naslednjo lokacijo. Lučaj stran sta namreč na vrelem pesku na trebuhu ležala dva mrtva ali vsaj skoraj mrtva soldata, ob katera je na kratki verigi pod vodničnim budnim očesom privohljal belgijski ovčar, na ukaz sedel zraven in si na ta račun prislužil gromek aplavz, nakar se je na sredo vadbišča sprehodil neki oblazinjeni zlikovec, ki sta ga vojaka tako neprijazno nadrla, da je potegnil pištolo, a ga je Runo v službi davkoplačevalcev podrl v trenutku, preden jo je lahko sprožil. Zatem je ponos osemnajstega bataljona za radiološko, kemično in biološko obrambo z belim curkom pošteno prešprical neki džip, medtem ko si je minister vidno ginjen ogledoval velikanske tuše v bližnjem skupinskem šotoru za dekontaminacijo. Tank 74. oklepno-mehaniziranega bataljona je v naslednjih desetih minutah bruhal dim in na nas nekaj malega meril s svojo pristnega zavidanja vredno cevjo, za konec pa se je mimo pripeljala še kolona oklepnih vozil, dobro, pripeljali sta se dve, a sta bili obličji obeh mitraljezcev na strehi tako granitni, da je kvaliteta vsekakor odtehtala kvantiteto.

Še dobro, da se je uradni program na tej točki tudi končal, da ne bi komu dejansko eksplodiral pacemaker, je pa tudi res, da se je lahko vsak nejeverni Tomaž o njegovi spektakularnosti prepričal še enkrat, pravzaprav še ničkolikokrat, saj so ga ponovili prav vsak dan sejma, in to dvakrat, tako dopoldne kot popoldne. Ostali čas, ko je bil obiskovalec prepuščen samemu sebi, je lahko radostno zaplaval po bazenu vojaške parafernalije, in brez nadaljnjega je imel kaj videti, recimo Alpinino novo linijo posebnih combat bootsov, ki bi znali poleg v dejanski zasijati tudi v taki bolj urbani džungli, pa Samson, slovenski in obenem v svetu najmodernejši traktor za odstranjevanje min, ob njem naravnost neverjetne mrcine za infrardeče in lasersko nadzorovanje terena, črne skrinjice in letalski džojstiki, kot noč črni gumijasti čolni za žepne invazije in snorklji za vodne komandose, medalje za uspešno udejstvovanje v mednarodnih mirovnih misijah in miniaturni modelčki avtomobilov organizacije Združenih narodov, nerjaveče menažke in letne slovesne mornariške uniforme, madžarski kanoni in avstrijske bazuke, italijanska tihožitja v snegu in hrvaški zippoti, moduli za terensko cvrenje in peko, miniaturna strelišča z elektronskim nadzorom zadetkov, računalniški simulatorji minometalca in ob tem, ee, ne vem sicer zakaj, kipi golih lulajočih dečkov za na vrt. Predvsem pa puške, puške, puške, ki jih je jel zaljubljeno grabiti prav vsak izmed moških udeležencev sejma, od Andreja Lovšina in Zmaga Jelinčiča do navadnih nedeljskih ostrostrelcev, ki so jim dlani kar samodejno uhajale proti naprednim samokresom, jih božale in ponosno zavihtele, jih vsaj za par trenutkov skušale narediti za svoje.

Po besedah načelnika generalštaba Ladislava Lipiča je imel sejem dva glavna namena: kot prvič naj bi razblinil zablode nekaterih, da se bo z ukinitvijo naborniškega sistema Slovenska vojska kar naenkrat odtujila navadnemu državljanu (“Ravno nasprotno!”), in kot drugič naj bi se potencialnim bodočim zaposlenim predstavila v kar najsijajnejši in najomamnejši luči. Glede slednjega je bil sejem nedvomno izreden uspeh, že če bi sešteli vse junce, ki so se povzpeli na kabine razstavljenih tankov in oklepnikov ter se glasno pretvarjali, da streljajo na namišljene tarče, kar se, kolikor se spomnim svojega nedavnega obiska v ljubljanski kasarni Franca Rozmana Staneta, v resnici sploh ne razlikuje veliko od tipičnega vsakdanjika profesionalnega slovenskega soldata. Brigadir Lipič je še namignil, da bi veljalo vložiti vsak možen napor v smer, po kateri bi postal sejem tradicionalne narave in bi lahko tako v idealnih razmerah postal celo ena izmed opaznejših gonilnih sil slovenskega gospodarstva.

Med vsemi štanti je bil poleg tistega, kjer je lahko nikoli usihajoča gruča neposredno streljala na tarče, med najbolj obiskanimi tisti, ki ga je postavil oddelek za rekrutacijo novih kadrov in kjer so poleg bivših zmagovalk za popevko Evrovizije rolali same kremenite slovenske sentiše tipa Napredujem, napredujem! ter Tu smo sami srečni ljudje! Ko me je kot potencialnega bodočega gušterja in branilca domovine zanimalo, kaj lahko moja država stori zame, niso imeli starejši očetovski gospodje v uniformah prav nobenih dvomov: “I, ponujamo vendar petletno pogodbo! Pa drugi steber pokojninskega zavarovanja in štiriindvajseturno nezgodno zavarovanje! Pa dodatno usposabljanje, nova poznanstva, dinamični delovni urnik in možnost potovanj! Garantiramo vam ekonomsko varnost - pri nas je plača brez vsakih dvomov vsakega petega, kar je dandanes izven našega sistema pogosto že pošteno vprašljivo.”

Oddelek za pridobivanje kadra je začel uradno delovati letos maja in pomeni enega izmed ukrepov v sklopu vratolomne profesionalizacije slovenske vojske. Njegovi predstavniki pravijo, da svoje delo pojmujejo kot dolgoročno rešitev problema nadomestitve kmalu povsem izumrlega slovenskega nabornika. “Mi smo en tak stalni EPP za vojsko.” Tudi v četrtek zanimanja za njihovo ponudbo ni manjkalo, s tem da so ga pričakovali še več: “Večino obiskovalcev v tem trenutku sicer še vedno najbolj fascinira vsa ta tehnika, ki je razstavljena po štantih okoli nas, ko pa bodo do konca napasli oči in se vsega naveličali, bodo z velikim zanimanjem pristopili tudi do nas. Gre za to, da je naša ponudba zares poštena. Na koncu koncev se od njih pričakuje predvsem to, da bodo uniformo nosili s ponosom na rami, domovino pa z ljubeznijo v srcu.”