Na noge, krajani!

Ko sem zakoračil v Veliko dvorano novomeškega Kulturnega centra Janeza Trdine, sta se na blago osvetljenem odru ravno objemala starejša gospoda, medtem ko je žepni parterski amfiteatrček ob spremljavi klavirske glasbe v temi nemo strmel v velik napis KAKO LAHKO ZAŠČITIMO DRŽAVLJANE PRED ROMI?, ki so ga predvajali na še bolj žepnem kinoplatnu sredi sobane. Napisu je sledil krajši videospot, v katerem sta očaka po imenu Anton Volf in Franc Koušca kameri zaupala, kako nevzdržno je na ožji rodni grudi sobivati s predstavniki ciganske rase, še posebej pretresljivo se je glasila izpoved prvega. "Sem vaščan ..., ampak mi ta kraj ne da živlejna," nam je s tresočim se glasom položila na srce njegova videoreplika. Ker Romi radi sežigajo kable in baker, on pa je hud astmatik, se v svoji lastni hiši počuti kot zapornik.

Da je v krajevnih skupnostih okrog Novega mesta nekaj resno narobe, je prejšnji teden pričala že javna izjava predsednika KS Bučna vas Matjaža Kumerja, ki je svaril pred odpiranjem mej ob vstopu v EU, ko bodo Slovenijo preplavili Romi in bo "nastal pravi Las Vegas", podpredsednik Roman Košale pa je pribil, da v vsej vasi ni ene same hiše, kjer ne bi kdo zbolel za rakom, kar je posledica nevarnih plinov, ki se sproščajo ob romskih kresih. Za dokaz, da prireditev bogato transcendira ozke okvire zgolj še ene lokalne nergaške fešte, sta poleg kopice drugih visokih občinskih funkcionarjev iz vseh režnjev očetnjave poskrbela poslanca državnega zbora, ki sta sedela skupaj in se ves čas drezala in hihitala kot pobalina med najprijetnejšo uro tehnične vzgoje v svojem življenju. Kdo drug bi lahko tako razpravo odprl bolje in učinkoviteje kot Janez Drobnič, tudi sam z dolenjskega konca in po lastnih besedah poznavalec romske problematike.

Šolan govornik iz NSi je malce požongliral z bleščečimi analitičnimi izrazi, kot sta na primer odvisnostne tendence in posledična sprememba osebnosti, nasploh pa se je, kot vedno, zavzel za integracijo in odgovornost, pa sploh ne zgolj odgovornost države, temveč tudi (če ne celo predvsem) pripadnikov romskega ljudstva, ki jim Ljubljana želi graditi cela naselja, oni pa ne bi zraven nič prispevali. "Vse, kar je podarjeno, kar je dano zastonj, je malo vredno. To vemo vsi." Po mnenju gospoda Drobniča je romsko prebivalstvo zapadlo v "slabšo civilizacijsko obliko obnašanja", pomagati pa bi mu bilo treba s kombinacijo dela in učenja, pri čemer bi učenje izhajalo iz samega dela, učenci pa bi se morali najprej naučiti "obvladovanja časa, urnika in dela", saj sami izjemno slabo razpolagajo s sredstvi in prostim časom, sčasoma pa bi lekcijo lahko razširili na to, "kako obvladovati življenje v moderni družbi". Edina realna druga možnosti bi potem ostali "posebni rezervati", kar pa bi pomenilo samo nadaljnje konflikte, saj "spraviti neko nacijo v geto, to pomeni predvsem več kriminala, to preprosto ne bo šlo".

Zmago plemeniti Jelinčič se je ob tej priložnosti spomnil, kako se je prav med obiskom Novega mesta pred davnimi leti zavzel za prosto nošnjo orožja za vsakega državljana, "kar pa seveda niti približno ne pomeni, da lahko Cigani streljajo po dolgem in počez". Prvak SNS, ki je pripravljen za nagovor svojega pregovorno racionalnega in razgledanega fragmenta volilnega telesa očitno dejansko reči karkoli, je požel svoj prvi in niti približno zadnji burni aplavz tega večera, kar mu je seveda še dodatno podmazalo jezično mišico: po njegovem je zgodovinsko dejstvo, da so Cigani (izgovorjeno z bombastičnim prezirom, nikoli Romi, enkrat samkrat ni rekel Romi) v ta kraj prišli leta 1954 skupaj s kasarnami jugoarmije, torej potemtakem niso avtohtoni, kot trdi "butasta slovenska vlada", ki jim danes na vsakem koraku popušča in podeljuje posebne pravice: "Cigani so danes vredni več kot katerikoli pošten delavec, Slovenec!"

Toliko, kot jim popušča naša vlada, se jim ne popušča prav nikjer drugje na svetu, prav zato je SNS na temo Ciganov pripravila poseben zakon, ki v bistvu sestoji zgolj iz dveh členov:

1) vsi smo enakopravni,

2) Cigani nimajo nobenih posebnih pravic.

Za tisto, o čemer je govoril Janez Drobnič, bi bilo po Jelinčičevem mnenju vsem prizadevanjem navkljub potrebnih najmanj dvesto let, če pa bo šlo še naprej tako, kot gre danes, bodo čez dvesto let v novomeškem občinskem svetu sedeli sami Cigani in morda dva Slovenca, oba seveda brez kakršnihkoli posebnih pravic. "Ni res, da so Cigani brezposelni. Nočejo delati!" Kar pa se tiče kriminala, je to nekaj najbolj groznega, glavni krivec pa je slovenska policija: ko so se ondan iz Žabjeka spet razlegali rafali iz kalašnikovk, so volilci nacionalne stranke, drugače navdušeni radioamaterji, prestregli pogovore posameznih patrulj, ki si preprosto niso upale na prizorišče in so se panično dogovarjale, kaj naj zdaj sploh storijo. Hja, pred časom se je tudi vanj, v plemenitega, zaletel Cigan z neregistriranim avtom, pa se mu ni vse do danes zgodilo nič, absolutno nič! "Cigani načrtno povzročajo prometne nesreče in hodijo potem v zdravstveni dom po opornice - ki jih plačujemo mi -, da dobijo odškodnino. V lastni domovini Sloveniji se bojimo nekih prišlekov, ki ne spoštujejo naših zakonov in imajo celo velike privilegije!"

Med večjim delom tega žvižganja vroče pare preračunljivega sovraštva je skušala peščica romskih slušateljev v zgornjem desnem kotičku dvorane ostro polemizirati z govornikom, vendar brez haska, vse skupaj pa je doseglo vrhunec, ko je plemeniti zahteval, naj jih policija odstrani iz dvorane, saj mu vendar grozijo, da mu bodo nekaj odrezali, čeprav so mu v resnici zgolj glasno sporočali, da bi ga bilo treba obmetavati z jajci. Romski udeleženci razprave so vse druge govornike poslušali tiho in dostojanstveno, saj ni bila njihova mržnja niti približno tako očitna kot pri prvaku SNS, čeprav je bilo tudi v sklopu njihovih prispevkov izrečenega marsikaj skrb zbujajočega. Velik del odmerjenega časa je pripadel županom z najrazličnejših koncev države, ki naj bi se v svojem peskovniku ubadali z identičnimi ali vsaj podobnimi tegobami zaradi bližine Romov.

Mlajši med njimi so se na veliko razgovorili o popolni odsotnosti komunikacije med zakonodajalcem in občinskimi instancami, pa tudi med temi in konkretnimi Romi, prav vsi so bili veliki zagovorniki "socializacije Roma", dasiravno so se pri tem mnogi med župani tako ali drugače pridušali. "Prve hiše, ki so jim jih zgradili, so razbili. Lastnine ne poznajo, torej ne smejo nobene hiše več dobiti zastonj!" je izjavil Janko Bukovec, župan Semiča, in dodal, da je kar petindevetdeset odstotkov romske populacije brez službe: "Torej - kot smo včasih rekli na kmetih - gojimo kačo na prsih! Kdor se navadi, da samo dobiva in kar še dobiva in dobiva, zanj ni nobene rešitve! Danes ne poznam Roma, ki bi kupil eno obleko, ene čevlje!" Župan Škocjana Anton Zupet je v ponazoritev svoje strpnosti do teh vprašanj najprej navedel prisrčno malo anekdoto, kako je imel v otroštvu sošolca Jožeta, ki je živel na gmajni in je bil malce drugačne polti, ampak sta potem pri pouku včasih skupaj sedela in je bil v bistvu čisto v redu fant, danes pa imajo v šoli "debelo prek štirideset Romov", tako da "problemi kar vrejo na dan", temeljni disociacijski moment pa naj bi bil jezik: "Romi se bodo začeli v širšo skupnost vključevati takrat, ko bodo znali govoriti slovensko tako dobro kot Zmago plemeniti Jelinčič!" Aplavz je bil oglušujoč, nekateri avtohtoni pravičniki so od navdušenja dobesedno vriskali. No, ampak da ne bi gospoda župana kdo kaj narobe razumel, treba je sodelovati, treba je integrirati, treba je "graditi na drobcih odsevov neke kulture", ki jo v Romih še najdemo, čeprav: "Kako zaposliti Roma, to vprašajmo ... Roma. Predvsem pa moramo vsi delati!"

Dušan Mežnarič je v Trebnjem že tri leta občinski koordinator za romska vprašanja, kar je strašansko stresna in na trenutke celo globoko mučna pozicija, saj te Romi zaradi tega vzamejo za svojega človeka, z njimi si preprosto prisiljen komunicirati, in čeprav jim dopoveduješ, da nimaš toliko časa zanje, silijo vate in ti grozijo. Hkrati pa je v teh treh letih uvidel, da vsi le niso tako grozni, kot jih opisuje gospod Jelinčič, saj se nekateri vseeno želijo civilizirati - eden si je recimo kupil hišo v mestu, sam, s svojim denarjem, vendar je bil deležen strašnega pritiska občanov; ti so na zidove njegove hiše risali kljukaste križe in mu pretili s smrtjo, tako da se je moral vrniti v romsko naselje. Res je sicer, da Romi streljajo ob rojstvih, kradejo, brskajo po smeteh in se grdo obnašajo do mater in očetov, a si mnogi vseeno želijo delati, v občini imajo recimo celo romskega samostojnega podjetnika, pri katerem je zaposlenih pet Romov! "Čutim se bolj ogroženega kot v času desetdnevne vojne!" je za njim potožil Miro Škufca, podpredsednik krajevne skupnosti Šmihel. "Zaradi streljanja se moramo neposredni sosedje skrivati po lastnih hišah!" Predsednik KS Birčna vas Alojz Muhič je predlagal celo ustanovitev nekakšne skupne fronte dolenjskih županov, ki bi lahko potem malce trše in enotneje nastopila proti tistim Romom, ki ne želijo sodelovati: "Pogosto se vprašam: zakaj pa na Gorenjskem nimajo Romov? So tam župani složnejši ali so razmere toliko manj prijetne, da se jim bolj splača ostati na Dolenjskem?"

Tako rekoč vsi govorniki so kot prvega krivca za vse omenjene težave označili državo, katere ministrstva zadevo nesramno ignorirajo, in res se ni tudi tokrat nobenemu izmed njih na okroglo mizo ljubilo poslati enega samega predstavnika, prišel je le Stane Baluh iz vladnega urada za narodnosti, ki je povedal, da se z Romi ogromno in kakovostno dela. Uradni del razprave sta končala predstavnika novomeških nakupovalnih centrov, ki sta povedala, da je bilo včasih število kraj pri njih zanemarljivo, danes pa se posnetki nadzorniških videokamer v posameznih prodajnih objektih gledajo kot "tkule taka mal bolj švoh ameriška kriminalka", saj dve do tri skupine tako imenovanih "kritičnih Romov" prodajalke tepejo, pljuvajo in jim grozijo z orožjem, škoda pa ne sega v stotisoče, temveč v milijone.

V času, odmerjenem za vprašanja publike, sta se Anton Volf in Franc Koušca z velikega platna prevedla tudi za govorniški oder, slednji je zarohnel nad naravnost bajno socialno podporo, ki jo dobiva recimo petčlanska romska družina. Enega od občanov je zanimalo, kako se bo glede tega vprašanja aktivirala cerkev, "ki se rine povsod v politiko, kaj pa bo storila z našimi ubogimi Romi". S posebno slastjo je publika izžvižgala svojega komandirja policijske postaje Aleksandra Rešeta in se mu krohotala naravnost v obraz, ko je prišel res malce okorno ovreč očitke plemenitega.

Romi, ki so se udeležili srečanja, so bili po njem zelo žalostni in so vse skupaj označili za katastrofo. Po njihovem naj bi se bili vsi drugi govorniki vsaj nominalno trudili, da ne bi govorili prevelikih neresnic, posebej pa jih je prizadel nastop plemenitega, ki so ga ob glavnem izhodu bolj bojeviti med njimi potem spraševali, ali ima dovolj jajc, da pride obiskat njihovo naselje (na kar je odvrnil, da ee, ima, ima, naj mu kar pošljejo vabilo v parlament). Kar se tiče obtožb, za nekatere priznavajo, da so resnične, veliko pa je tudi pretiravanja: kuri se samo v nekaterih obdobjih, velik del streljanja naj ne bi bilo streljanje, ampak petarde, ki jih otroci pokajo v steklenicah, v trgovinah pa da v resnici krade samo skupina, vezana na enega samega organizatorja, ki je prav zdaj v priporu, tako da imajo nakupovalni centri mir. "Zaradi dveh ali treh skupin nas vseh sedemsto mečejo v isti koš! In to vsi ti šolani ljudje, ki bi se morali zelo dobro zavedati, da nas je veliko tudi takih, ki želimo delati in graditi, s svojim znanjem in s svojimi sredstvi, oni pa vzamejo dejanja posameznikov in imajo idealen izgovor, da nas sovražijo vse!"