onkologija / Zgrešene prioritete

Pred kratkim so na Evropski konferenci o rakavih boleznih v Koebenhavnu predstavili raziskavo Eurocare o preživetju bolnikov z rakom v prvih petih letih po odkritju bolezni. Za Slovenijo je bila raziskava porazna. Po uspešnosti zdravljenja raka smo na repu lestvice. Prehitele so nas namreč prav vse zahodnoevropske države. V Avstriji na primer prvih pet let po diagnozi raka preživi 47,5 odstotka moških in 57,9 odstotka ženskih bolnic, pri nas pa preživi le 31,2 odstotka moških in 47 odstotka žensk. Slabše od nas so se uvrstile le vzhodnoevropske države, na primer Poljska in Češka. Vzrokov za višjo umrljivost v Sloveniji je več. Ljudje zaradi slabše osveščenosti prepozno poiščejo zdravniško pomoč. Vsako leto na primer kar 20 ljudi umre zaradi kožnega raka, čeprav ga je mogoče videti s prostim očesom. Drug pomemben razlog je lahko pomanjkljivo znanje splošnih zdravnikov, ki včasih prepozno posumijo na raka. Znano je na primer, da je bolečina za prsnico prvi znak za raka na požiralniku. Splošni zdravnik to bolečino lahko zamenja za posledico pomanjkanja krvi v srčni mišici. Bolnika sicer pošlje na EKG, a ker pregled ne pokaže nobenih težav s srcem, se zdravnik ne odloči za nadaljnje preiskave. Medtem pa se rak nezadržno širi in v pičlih 13 mesecih je bolnik lahko že v zadnjem stadiju.

Velik del krivde za visoko smrtnost pa je treba iskati še nekje - v pomanjkanju najsodobnejše opreme. Onkološki inštitut v Ljubljani, osrednja ustanova za zdravljenje rakavih obolenj v državi, ima trenutno šest obsevalnih naprav, od tega pa sta dve tako stari, da bi ju morali nujno zamenjati. A ker denarja ni, investicije v opremo stojijo. Še hujše. Tudi ko neko novo aparaturo po srečnem naključju dobijo zastonj, je ne uporabljajo. Pred letošnjim poletjem jim je Mercator v okviru humanitarne akcije podaril nov aparat za brahiradioterapijo oziroma za obsevanje ginekoloških rakov in rakov obsečnice. Vendar Onkološki inštitut aparata GammaMed Plus, vrednega kar 84 milijonov tolarjev, še zdaj ne uporablja, ampak ga ima zapakiranega na hodniku stavbe A. Zakaj? Ker tudi po skoraj pol leta še vedno nimajo adaptiranega prostora, kamor bi aparat lahko namestili.

Dodaten problem je, da celo tistih naprav, ki jih v Sloveniji imamo, ne znamo dovolj strokovno uporabljati. Čeprav je v državi na voljo kar 30 mamografov za zgodnje odkrivanje raka na dojki, imamo glede na ostale evropske države prav pri tej vrsti raka izredno slabo petletno preživetje. Kako je to mogoče? Eden od razlog je tudi preslaba usposobljenost zdravnikov za odčitavanje mamografskih slik. V Nemčiji so rentgenologi vsake tri leta dolžni opraviti poseben izpit, na katerem morajo pravilno oceniti 200 mamografskih slik za 50 bolnic. Kdor tega zelo zahtevnega izpita ne opravi, izgubi licenco. Tako na situ ostajajo samo najboljši. Pri nas tovrstne kontrole ni, zato zgodnja diagnostika pri raku na dojki kljub zavidljivemu številu mamografskih aparatov šepa.

Še najbolj sramotno pa je, da v celotni državi ne premoremo niti ene same naprave Ciklotron za pozitronsko emisijsko tomografijo, ki pripomore k zgodnjemu odkrivanju bolezni in zamejitvi raka. Gre za najmodernejšo slikovno diagnostično napravo, ki kjer koli v telesu lahko odkrije že minimalna žarišča raka. V Nemčiji imajo takšno napravo na vsakih 800.000 prebivalcev. V sosednji Avstriji imajo vsaj štiri takšne naprave, in to celo v tako majhnem mestu, kot je Celovec. Ljubljanski Onkološki inštitut pa nima niti ene. Z zgodnejšim odkrivanjem raka bi rešili več življenj, prihranili pa tudi precej denarja za drago zdravljenje. Znano je namreč, da zdravljenje enega samega bolnika s citostatiki stane skoraj dva milijona tolarjev. Res je sicer, da je Ciklotron s PET/SCAN-kamero izredno draga naprava, saj stane približno tri milijone evrov. Toda Slovenija je imela pred časom idealno priložnost, da bi Mednarodna agencija za atomsko energijo IAE sofinacirala projekt s plačilom več kot enega milijona dolarjev. V času, ko je ministrstvo za zdravje vodil dr. Andrej Bručan, je bila z IAE že podpisana pogodba o sodelovanju, pri kateri so bili udeleženi še Onkološki inštitut, Inštitut Jožef Stefan in Klinika za nuklearno medicino KC. Ker pa slovenska stran svojega deleža sredstev ni prispevala, je posel propadel. Zaradi skrajno neresnega pristopa slovenske strani se po mnenju nekaterih zdravnikov Onkološkega inštituta lahko zgodi, da bomo kot država izgubili vso kredibilnost pri IAE, s tem pa si bomo vnaprej zaprli vsa vrata za kakršno koli nadaljnjo finančno pomoč pri nakupu medicinske opreme.

Medtem ko onkologi čakajo, da se bodo končno lahko preselili v prostore novega inštituta in da bodo dobili tudi nekaj najnujnejše sodobne opreme, pa se po drugi strani denar v zdravstvu meče čez okno. In pri tem ne mislimo samo na sporni nakup 38 operacijskih miz za Klinični center. Podobno kot vodstvo KC je zapravljivo tudi ministrstvo za zdravje. Pred kratkim je bilo mogoče zaslediti podatek, da na ministrstvu že nekaj časa poteka bistveni del zdravstvene reforme - projekt razvoja upravljanja sistema zdravstvenega varstva. Za projekt, vreden 13,6 milijona evrov, je Slovenija pri Svetovni banki najela 9 milijonov evrov posojila. Pri tem pa v oči bode podatek, da je bilo pri projektu v treh letih, kolikor poteka, samo za svetovanje porabljenih kar 3,9 milijona evrov. Največ tega denarja, 1,3 milijona evrov, je ministrstvo za zdravje izplačalo avstralski svetovalni firmi Health Insurance Commission. Velikanske vsote denarja je ministrstvo izplačalo tudi drugim tujim podjetjem. Tako je na primer nemškemu podjetju Epos izplačalo 750.000 evrov, nemškemu podjetju GVG 131.000 evrov, ameriškemu podjetju Certrex Group Ltd. 305.000 evrov ... Med svetovalci je tudi več domačih podjetij. Največ je doslej zaslužilo podjetje IPMIT, saj mu je ministrstvo za podporo projektni pisarni plačalo kar 912.000 evrov. Glede na višino izplačanega zneska je na drugem mestu podjetje Infonet, ki je dobilo 470.000 evrov, sledijo pa LCI informacijski inženiring s 110.000 evri, podjetje Pristop, d. o. o., z 82.000 evri in podjetje CIT Maribor s 75.000 evri. Gromozanski zneski za svetovanje so še posebej zanimivi, če jih primerjamo s spornimi mizami. Celoten posel z mizami bo Klinični center v desetih letih stal 2,9 milijona evrov, ministrstvo pa je samo za svetovanje pri zdravstveni reformi doslej porabilo kar 3,9 milijona evrov! Za ta denar bi lahko kupili ne le 38, ampak 51 operacijskih miz. Ali pa bi denar porabili za nakup aparata za zgodnje odkrivanje raka.