vrednote / Išče se nova etika

Čista resnica je, da sem bil, ko sem vstopil v dvorano, kjer je pod pokroviteljstvo predsednika republike tekla debata o vrednotah, rahlo zlovoljen. Na vhodu me je namreč ustavil stražnik in mi naložil, naj grem na drugo stran Gregorčičeve ulice, do vratarske hiške, v kateri je rentgen. In potem je rentgen preskeniral mojo torbico in žepe. To me je zjezilo. Zakaj se varnostnemu osebju dozdeva, da novinarji predstavljam večjo grožnjo od ostalih, ki so prišli na debato o vrednotah? Stvari, ki sem jih slišal na debati pri predsedniku, so me namreč utrdile v prepričanju, da se je debate udeležilo kar nekaj modelov, ki predstavljajo precej večjo hipotetično varnostno grožnjo od moje torbice.

Po uvodničarjih, ki izhajajo iz akademskih vrst, so namreč besedo dobili politiki. Predsednik vlade Anton Rop je udeležence spravljal v hipotetično nevarnost z deset minut trajajočo razpravo, s katero je sporočal da je vladna politika v resnici ena sama implementacija najbolj plemenitih vrednot v vsakodnevno življenje. Recimo: vlada vrednoto solidarnosti tako rekoč non stop prevaja v prakso. Uf. Tole je pa nevarno sprenevedanje.

Ampak predsednik državnega zbora Borut Pahor je pa - objektivno vzeto - hipotetično najbolj nevaren. Čeprav se tega najbrž ne zaveda. Uvodoma je citiral samega sebe: Cilj debate o prihodnosti Slovenije naj bo ta, da bi bila Slovenija čez 15 let ena najbolj razvitih držav Evropske unije. V tej luči je potrebno razmišljati tudi o vrednotah. Skratka: katere vrednote nam bodo pomagale doseči zastavljeni cilj.

Četudi predsednik državnega zbora iz rokava ni stresel kataloga vrednot, ki bodo vrtoglavo pospešile naš razvoj, si velja ogledati, kakšna izbira je na voljo. Katere vrednote so v zgodovini pospeševale razvoj nacij? Sociološki klasik Max Weber je pred natanko enim stoletjem ugotavljal, da je zahoda Evropa izjemen razvoj doživela zahvaljujoč protestantski etiki. Etika trdega dela in odrekanja razkošju je omogočila bujen razvoj kapitalističnega gospodarstva. Ali torej Pahor sugerira, da bi veljalo naše katoliške fundamente zamenjati s protestantskimi? Morda pa bi lahko inspiracijo črpali v kakšnem drugem zgodovinskem obdobju. V socializmu, denimo. Po zmagi revolucije so časopisi orjaško pozornost namenjali udarnikom. Ti udarniki niso bili le junaki gospodarske rasti in splošnega razvoja, pač pa tudi glasniki nove etike. Dnevni tisk je tako poročal, da je Alija Sirotanović, največji udarnik med udarniki, po enem od udarniških rekordov za nagrado dobil tedenski dopust, ki naj bi ga preživel v Opatiji. Alija je res šel v Opatijo, vendar mu notranji glas ni dal miru. Dopust je prekinil, ker cilji plana še niso bili realizirani. In se je predčasno vrnil k novim udarniškim zmagam. Ali torej Pahor sugerira, naj se, da bi pospešili naš razvoj, odrečemo tednu oddiha v Kvarnerju? Udarniška etika je strahovito pospešila razvoj SRFJ: v komaj dveh petletkah smo dosegli toliko, kolikor so druge države dosegle v celem desetletju!

Katere druge vrednote bi še lahko pospešile našo gospodarsko rast? Če se je premier bahal s tem, da vlada grozno promovira vrednoto solidarnosti, se velja vprašati, kakšen bi bil vpliv eksperimenta, ko bi vrednoto solidarnosti povsem zbrisali iz kataloga. Brutalna likvidacija solidarnosti bi na razvoj vplivala pozitivno. Le stranski produkti tega turbo pospešenega razvoja bi bili neprijetni. Da, seveda, obstaja še nekaj vrednot, ki pozitivno vplivajo na bliskovit razvoj. Če se, recimo, odločimo za popolno likvidacijo okoljevarstvenih vrednot, bomo s tem privarčevali pri obratovalnih stroških. Razliko pa lahko usmerimo v pumpanje indeksov razvitosti.

Ampak menda Pahor tega ne želi. Seveda ne. On je za trajnostni razvoj, solidarnost in socialno državo. Same plemenite reči. Hkrati pa bi rad ob pomoči vrednot napumpal indekse razvitosti in čez 15 let državo postavil v sam evropski vrh. Hej, zakaj varnostno osebje na rentgen ni napotilo predsednika parlamenta ali predsednika vlade? Ambicija, da bi ob pomoči vrednot grozovito pospeševali razvoj države, predstavlja večje hipotetično tveganje kot pa moja torbica, polna beležk, papirčkov in kulijev. Da se razumemo: sploh se ne bi pritoževal, če bi politik govoril, da bo za pospeševanje razvoja uporabil te ali one pravne mehanizme, te ali one davčne prijeme, te ali one proračunske poteze. Operacije, med katero bi politik občestvu transplantirali vrednote, ki bodo pozitivno vplivale na našo rast, pa ne bi bil rad deležen.

Ob dosežku parlamentarnega predsednika so napori ostalih razpravljavcev ostali bledi. Približal se mu je le prof. dr. Janez Juhant iz ljubljanske teološke fakultete. No, to, da Pahor išče vrednote, ki bodo pospešile naš razvoj, ga ni vrglo iz tira. "Bistvo vseh (...) problemov je v vzdrževanju moči vzporedne, tajne oblasti, zaradi katere se vzorci totalitarnosti in njena metodika podaljšujejo," je poudaril. "Ti vzorci namreč kljub formalni demokraciji podaljšujejo laž, prevaro, nespoštovanje lastnine, arogantnost oblastnikov itd. (...) Glavni problem (je) v tem, da je naša celotna družba pod nadzorom udbe, ki jo simbolizira Zdenko Roter in njegovi sodelavci v Centru za raziskavo javnega mnenja, ki je serviser za nadaljevanje preoblikovane vladavine iz preteklosti. To je tudi glavni vzrok korupcije in drugih anomalij v tej družbi," je poudaril dr. Juhant. Dr. Zdenko Roter je epicenter zarote. Z-Roter. ZaRotar.

Res je, kar nekoliko poduhovljen sem bil, ko sem zapustil prizorišče diskusije o vrednotah. Zvečer pa sem pohajkoval po naši mali ulici. In sta se iz mraka prikazala dva policista, napravljena v robotske obleke. Nosila sta čeladi, ščitnike, XXL velike pendreke in kup drugih pripomočkov, uporabnih za zagotavljanje javnega reda in miru. Nekaj minut prej so na našo ulico prikolovratili obritoglavi fantje. Nekoliko so se žalostili zaradi izida nogometne tekme, kakšne posebne štale pa niso zakuhali. Ko sta bila policista kakšnih 20 metrov od obritoglavcev, sta se pognala v zavidljivo hiter galop. Še preden so fantje ugotovili, da pripadnika sil reda grmita nad njih, je policist enega od fantov že kresnil z vzgojno palico in ga zbil po tleh. Ne, obritoglavi mladenič sploh še ni imel časa, da bi kakorkoli protestiral. Saj ne, da bi čutil kakšne posebne simpatije do obritoglavcev. Sploh ne. Ampak človek se definitivno ni upiral, pa ga je robotizirani policist že zbalinal po tleh. In poduhovljenost, ki me je doletela na predsedniškem posvetu o vrednotah, je v hipu izpuhtela.

Medtem ko na sestanku pri predsedniku teolog preganja duhove udbe, ko predsednik parlamenta išče vrednote, ki bodo pospešile naš razvoj, predsednik vlade je pa z implementacijo plemenitih vrednot v prakso nad-zadovoljen, na ulici vrednote živijo nekoliko svojeglavo življenje.

Dr. Tine Hribar je kot uvodničar spotoma nekoliko provociral, češ da je "pravo v končni instanci pendrek". Ravno v tem je problem. V vsakdanjem življenju je pravo še vedno pendrek. Pa ne bi smel biti. Pravo sme le izjemoma postati pendrek. Načeloma je pa pravo na svetu za to, da ščiti šibkejšega pred močnejšim. Pravo namreč predstavlja najnižji skupni imenovalec vrednot, ki obstajajo v nekem občestvu. Ustava pa našteva tele vrednote: demokracijo, pravno in socialno državo, človekove pravice, svobodo, varovanje okolja, svobodo veroizpovedi, enakopravnost veroizpovedi. In tako naprej. In ko oblastni organi besedičijo o vrednotah, jim ne bi smeli dati veliko manevrskega prostora. V prvi polovici ustave je naštetih kakšnih 50 vrednot. To je manevrski prostor, znotraj katerega se lahko gibljejo oblastni organi. In ena od v ustavi zapisanih vrednost pravi, da noben državni organ nima pravice vihteti pendreka, če nima res zelo zelo utemeljenega razloga. (Zelo zelo utemeljen razlog je, recimo, če se državljan do državnega organa vede nasilno).

In ravno o tej točki, vrednoti skrajno restriktivne uporabe pendreka, sem one srede slišal zelo malo. Premalo.