koprupcija / Rupel ni kriv

Izvenobravnavni senat ljubljanskega okrožnega sodišča je ugotovil, da ni podan utemeljen sum, da bi dr. Dimitrij Rupel, zunanji minister, storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. Senat je namreč ocenil, da ni dokazov o direktnem naklepu, da bi osumljenec hotel drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. In ker po mnenju senata na osnovi listin, ki so v spisu, suma ni mogoče utemeljiti, je senat zahtevo za uvedbo preiskave, ki jo je vložilo tožilstvo, zavrnil. Torej procesa proti zunanjemu ministru ne bo?

Najprej iz kazenskega zakonika prepišimo, kako je definirano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. Takole gre: "Uradna oseba, ki z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic (...) se kaznuje ..."

Zunanji minister gotovo je uradna oseba. Kot uradna oseba ima med drugim nalogo, da skrbi za izobraževanje diplomatov. To, da mora skrbeti za izobraževanje diplomatov, mu nalaga zakon. Če ne bi skrbel za izobraževanje diplomatov, bi opustil dolžno ravnanje. Ob tem, ko je zunanji minister skrbel za izobraževanje diplomatov, je potegnil nekaj potez. Najprej je prekinil nekaj let staro pogodbo o izobraževanju diplomatov, ki naj bi ga izvajala Fakulteta za družbene vede. Ministrstvo s storitvami FDV menda ni bilo zadovoljno. Do te točke ni nobenega problema.

V naslednjem koraku pa je minister podpisal sporazum o sodelovanju s predstavnikom Pravne fakultete in diplomatske akademije (PFDA). Ta sporazum med drugim določa, da MZZ zagotavlja materialne pogoje za izvajanje programa podiplomskega magistrskega študijskega programa Diplomacija. S podpisom sporazuma je torej zunanji minister podpisal nekakšen bianko ček. Aneks k sporazumu določa, da materialna zagonska sredstva za leto 2003 znašajo 8 milijonov SIT.

Ali obljubljenih 8 milijonov SIT predstavlja premoženjsko korist? Ker je PFDA zasebna izobraževalna institucija (v ustanavljanju), bi imela od teh osmih milijonov gotovo določeno premoženjsko korist. Ob tem trčimo na naslednje vprašaje: ali bi bila ta premoženjska korist tudi protipravna? Prvič, obljubljenih 8 milijonov ni drobiž. Zaradi zaveze, da bo MZZ zagotavljalo materialne pogoje delovanja, obljubljenih 8 milijonov predstavlja šele prvo v nizu premoženjskih koristi. Hkrati pa v Sloveniji zadnja leta veljajo relativno stroga in jasna pravila, če vlada naroča dobrine in storitve. Državna administracija je dolžna izvajalce storitev iskati z javnimi naročili. Celo če želi državna administracija uslužbencem zagotoviti jezikovno izobraževanje, je danes dolžna objaviti razpis, s katerim išče najbolj ugodnega ponudnika.

Kako bi izgledalo pravno korektno iskanje izvajalca študijskega programa Diplomacija? Ker ne gre ceneno storitev, bi moralo ministrstvom najprej objaviti razpis. To se zdi edino logično, saj bi danes študij diplomacije lahko ponudilo več izobraževalnih institucij. Ob FDV bi lahko program za podiplomski študij diplomacije sestavili, denimo, na pravni fakulteti. Specialna ekonomska znanja bi lahko ponujala ekonomska fakulteta. Interes bi morda pokazala tudi mariborska univerza ali Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije. PFDA zagotovo ni edina visokošolska institucija v Sloveniji, ki bi lahko ponudila program študija diplomacije. Ker ni edina, bi bil razpis nujen, saj tako zahteva zakonodaja. Šele razpis bi zagotovil konkurenco, ki bi prinesla tudi kvaliteto. Nenazadnje: PFDA še danes nima vseh papirjev, ki bi sploh omogočali poslovanje te institucije.

Ponovimo: minister je po eni strani PFDA namenil 8 milijonov premoženjske koristi, po drugi strani pa bi PFDA to premoženjsko korist pridobila na pravno korekten način le v primeru, da bi zmagala na razpisu. Sum, da bi bila premoženjska korist pridobljena protipravno, če bi bil denar nakazan, torej ostaja.

Še tretje vprašanje: ali je imel zunanji minister tudi namen, da bi diplomatski akademiji pridobil protipravno premoženjsko korist? Po eni strani je imel minister dolžnost, da zagotovi izobraževanje diplomatov. Vendar ob izpolnjevanju te dolžnosti ni ravnal v duhu drugih predpisov, ki zahtevajo, da se naročilo odda ob pomoči razpisa. Minister nedvomno mora vedeti, da lahko posel odda le prek razpisa. Tudi ko gre za izobraževanje, brez razpisov ne gre več. Izobraževanje postaja biznis. Ponovimo: ali je minister imen namen, da zasebni diplomatski akademiji pridobi protipravno premoženjsko korist? Na vprašanje o naklepu z gotovostjo ne moremo odgovoriti. Pač, ministru ne vidimo v glavo. Obstaja pa nekaj indicev, ki kažejo, da vprašanje o naklepu ni nesmiselno. Prvič, minister je tudi sam izrazil pripravljenost, da bi poučeval na PFDA. Drugič, minister ustanovitelje PFDA pozna iz drugih kontekstov. Ustanovitelji PFDA so njegovi dobri kolegi. Tretjič, ministrstvo izvajalcev izobraževanja ni iskalo z razpisom. Podatka, da bi bil minister zaveden ali da bi bil v zmoti, kar bi izključevalo naklep, nimamo. Če ni vedel, da je ob oddaji posla potreben razpis, ga nepoznavanje zakonov ne odvezuje odgovornosti.

Če torej obstajajo indici, da je vprašanje o naklepu smiselno, bi morala na ta vprašanja odgovoriti preiskava. In tožilec je od sodišča zahteval ravno to - uvedbo preiskave. Senat treh sodnikov pa se z uvedbo preiskave ni strinjal. Pravni teoretik, ki ne želi biti imenovan, opozarja, da je smisel preiskave ravno v tem: preiskava je tisto orodje v kazenskem postopku, ki naj bi pomagalo odgovoriti na vprašanje, ali je naklep obstajal ali ne.

Razlogov, zakaj se je senat odločil, kakor se je, je lahko več. Možno je, da je bil spis pripravljen malomarno. Možno je, da se sodišče ni hotelo žogati z delom, ki bi ga predhodno moralo opraviti tožilstvo. Enostavno pojasnilo, da naklepa ni bilo, pa se zdi preveč lahkotno. Zakaj lahkotno? Ker ima odločitev senata pedagoški učinek. Kakšen signal je odletel med ljudi, ko je senat v zadevi "diplomatska akademija" sklenil, da zavrne zahtevo za uvedbo preiskave? Ker se tega, kaj je dopustno in kaj ni, učimo tudi iz konkretnih primerov, ne pa le iz abstraktnih pravnih norm, se velja vprašati, kaj nas nauči zgoraj opisani primer. Česa se lahko nauči, denimo, direktor sektorja za nabavo municije v generalštabu Slovenske vojske, ki ima med drugim dolžnost, da nabavlja strelivo? Iz zadeve "diplomatska akademija" se lahko nauči tega, da ni nič narobe, če svojim dobrim znancem brez razpisa obljubi zagonski denar za postavitev delavnice za izdelavo municije, čeprav v okolici že obstaja nekaj tovarn, ki izdelujejo strelivo. Ob tem pa se direktor sektorja za nabavo municije za nameček dogovori, da bo morda nekoč v delavnici, ki jih je zagotovil posel, tudi sam služboval.

Česa se lahko nauči uslužbenec, zadolžen za nabavo policijskih čolnov? Nauči se lahko tega, da ni nič narobe, če čoln brez razpisa naroči pri kolegih, hkrati pa se s tovarno čolnov zmeni, da bo nekoč v tej isti tovarni v čolne vgrajeval propelerje.

In potem bi prišel mimo preiskovalni sodnik in bi vprašal: "Ali ste imeli namen komu pridobiti protipravno premoženjsko korist?"

"Ne, kje pa. Kako sploh lahko pomislite na kaj takega!" bi odgovoril vodja nabave.

"Oh, še dobro. Potem pa problema ni in je zadeva zaprta. Tega ne bomo preiskovali. Pa oprostite, da smo vas nadlegovali."