Politični procesi / Nekaznovanje ksenofobov, kaznovanje oporečnikov

Lanska zima si je ravno brusila zobe, ko je Slovenija buhtela od referendumske kampanje. Vladni agitpropovci so v slogu demokratičnega dialoga razdeljevali denar za proevropske in pronatovske argumente, tisti pa, ki so vstopu pod dežniki mednarodnega povezovanja zaradi različnih razlogov nasprotovali, pa so od države dobili bistveno manj denarja. Pomanjkanje finančnih sredstev nasprotnikov vladnih ciljev ni ustavilo, njihove akcije, predvsem tiste, ki so opozarjale, da priključitev Natu ni ravno izraz mirovniške politike, so bile zelo opazne. Zaradi vladnega enoumja so jih mediji z veseljem prikazali in kakšen vladni Nato pospeševalec je obupano potarnal, da ni pravično, ker imajo te "marginalizirane, osamljene, radikalne skupinice" tolikšno medijsko moč.

Eden izmed takšnih dogodkov je bila "mehka teroristična akcija", ki jo je nad Dražgošami izvedel Aleš Žumer. Ko je 12. januarja tamkaj potekala osrednja slovesnost v spomin junaškega boja Cankarjevega bataljona, je z vrha Dražgoške gore poletel jadralni padalec. Ko je premier Rop ravno govoril o aktualnem političnem trenutku, zbrani partizani in pohodniki pa mu pazljivo prisluhnil, se je iz meglic pokazalo belo-zeleno padalo, za njim pa se je vlekel na rjuhi napisan zapis. "Nato = kljukasti križ". Padalec je zaokrožil nad slavnostnim prostorom, pristal pa je nekaj metrov stran, da ne bi zmotil prireditve in da ne bi ogrožal varnosti gledalcev. "Kljukasti križ ima v glavah ljudi še zmeraj negativen predznak in ta znak sem povezal z Natom. Morda se ljudje zgražajo nad tem, ko pa bomo v Natu, bodo to razumeli," je pozneje razlagal Žumer. Padalca so popisali policisti in zdelo se je, da je zgodba o padalskem političnem protestu končana. A ni bilo tako. Aleš Žumer je bil konec novembra obsojen na denarno kazen 50.000 SIT. Sodnica za prekrške je bila mnenja, da je obtoženec "motil shod in oviral prireditev", za težko delo policistov in sodišča pa naj bi Žumer plačal še 6000 SIT za stroške postopka. Zaradi spusta na Dražgoše je bil tako protinatovski aktivist kaznovan za 56.000 SIT.

Svoboda govora

Aleš Žumer se je na odločitev sodnika seveda pritožil. V ugovoru na odločbo je tako zapisal, da je "temeljna neresnica" ugotovitev, da naj bi njegovo dejanje povzročilo prekinitev prireditve. Slovenski premier svojega govora namreč ni prekinil, program prireditve je pred in med njegovim poletom ter po njem potekal tekoče; morda samo drži, da je let nad Dražgošami kakšen par oči odvlekel od Ropovega obličja, vendar to ne pomeni, da je bila prireditev prekinjena. V odločbi preiskovalne sodnice je po Žumerjevem mnenju tudi "več kot očitno enostransko opisana reakcija udeležencev prireditve". Sodnica je namreč v odločbi zapisala, da so se udeleženci prireditve nad poletom in vsebino napisa zgražali, Žumer pa pravi, da naj bi mu skupina petdesetih ljudi celo zaploskala, po poletu pa naj bi k njemu pristopilo več oseb in mu čestitalo za storjeno dejanje. "Nasprotna čustva je meni osebno zaupal samo en borec, ki ga je zmoti kljukasti križ, ni pa videl napisa Nato in ni razumel konteksta," je še zapisano v Žumerjevi pritožbi. Sodnica je svojo odločitev sprejela na podlagi prijave dveh policistov. V njihovem opisu prekrška je eksplicitno zapisano, "da so udeleženci prireditve začeli gledati v zrak in se javno zgražati nad početjem letalca. Za nekaj časa je bila prireditev s tem prekinjena in tudi motena". Policista sta zraven dodala tudi (kot da bi bilo to za domnevni prekršek zelo pomembno), da je ravno takrat govoril predsednik vlade.

Odločba o prekršku in ugovor Žumerja si torej popolnoma nasprotujeta, a zgodba o letu nad Dražgošami nima dveh empiričnih resnic. Kameri Pop TV in RTV Slovenije, ki sta vseskozi snemala dogajanje, kakšnega velikega premora, razen tistih retoričnih, med Ropovim govorom nista zaznali. Prireditev torej ni bila prekinjena, pa tudi Žumerjev polet ni bistveno zmotil poteka prireditve. Zakaj sta torej policista zapisala drugače, kot sta zabeležili kameri? Morda sta bila površna, morda sta se zmotila, morda pa sta zapisala le tisto, kar je bilo povšeči slovenskemu političnemu vodstvu. Kadar govori predsednik vlade, je seveda popolnima neprimerno, neolikano, celo protidržavno, da visoko nad njegovo glavo kroži napis s kljukastim križem. In to še posebno takrat, kadar je kljukasti križ povezan z domnevno najpomembnejšim strateškim ciljem, ki so si ga skoraj soglasno zadali vsi slovenski politiki. Prijava policistov, ki ni ravno pošten odraz vsega dogajanja, je lahko tako politično motivirana, podobno, kakor je bil politično motiviran Žumrov skok. A z bistveno razliko. Izražanje političnih stališč na neki prireditvi, in to na način, ki bistveno ne poseže v njen potek, je nekaj popolnoma drugega kot policijska prijava, ki izkrivlja sliko dogodka.

Obrnjena slika

Vendar na drugem koncu Slovenije svobodo govora razumejo popolnoma drugače. Na Koroškem so se na začetku decembra pojavili plakati, ki pozivajo k očiščenju Slovenije. Zgodba je znana, nekomu so bili v napoto izbrisani, v napoto pa mu je bil tudi "islamski harem pri nas". Ker je vsebina plakata sovražna, poziva pa tudi k uporu in očiščenju države, so policisti takoj začeli zbirati obvestila. Vendar je policija preiskavo kmalu ustavila. Iz slovenjgraške policijske uprave so sporočili, "da je policija o primeru zbrala vsa obvestila in jih posredovala dežurnemu državnemu tožilcu, ki je ugotovil, da v tej zadevi ne obstajajo elementi nobenega kaznivega dejanja. Tako smo preiskavo ustavili". Okrožno tožilstvo v Slovenj Gradcu deloma potrjuje navedbe policije, (tožilec je usmerjal pregon), "v zvezi z odkrivanjem prekrška tožilec s strani policije ni dobil povratne informacije in v tej smeri tožilec zato ni dal dodatnih navodil". Policija torej pravi, da jih je zaustavil tožilec, tožilec pa se zagovarja, da je odgovornost na strani policije. Kakorkoli že, preiskava je bila ustavljena, plakati t. i. Odbora za čistejšo Slovenijo naj torej ne bi zbujali narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Poziv k čistejši Sloveniji torej ni zrel za presojo pred 300. členom kazenskega zakonika, niti ni v nasprotju s 63. členom ustave, niti ni v nasprotju s številnimi konvencijami o varstvu človekovih pravic, ki jih je sprejela Slovenija. Besede o očiščenju Slovenije, besede o srbskih izbrisanih in besede o haremu niso nič posebnega. Kar je popolnoma nerazumno.

Pozabavajmo se malo s pravno teorijo. Že omenjeni 300. člen kazenskega zakonika v prvem odstavku sankcionira tista dejanja, ki "izzivajo ali razpihujejo narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost ali širijo ideje o večvrednost ene rase nad drugo". Izzivanje pomeni povzročitev nekega sovraštva, sovraštvo pa pomeni stanje, kjer obstaja pripravljenost, da se pripadniki narodov, ras ali ver spopadejo ali pa si povzročajo neprijetnosti. Tako vsaj piše v komentarju h kazenskem zakoniku. Podobno je s slovensko ustavo. Njen 63. člen prepoveduje spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. Svoboda izražanja je torej ustavno omejena svoboščina, omejena z ustavno vrednostjo enakopravnosti in človekovim dostojanstvom. Svoboda do izražanje stališč je omejena s človekovimi pravicami drugega. Na koroških plakatih je več besednih zvez, ki so protipravna. "Srbski izbrisani" so očiten primer spodbujanja narodnega sovraštva, podobno kot je "islamski harem", kot sopomenka za ljubljansko džamijo, očiten primer verske nestrpnosti. Iz dejstva, da so se plakati pojavili v okolju, kjer živijo ljudje, katere je prizadel nezakonit izbris, in da so bili nalepljeni v času, ko je ljubljanski mestni svet razpravljal o gradnji islamskega verskega centra, je tudi razvidno, da plakati ne izražajo zgolj legitimnega političnega stališča, ampak da spodbujajo k neenakopravnosti in nestrpnosti. Da pozivajo k uporu, k očiščenju Slovenije. Direkten naklep zbujanja sovraštva pa je seveda očiten. Zanimivo je, da so plakate obsodili tako tisti, ki zbirajo podpise za odvzem državljanstva, kot tudi nekateri politiki, ki niso ravno naklonjeni izbrisanim. Gromovniški Miha Brejc je v intervjuju za Demokracijo recimo dejal, "da metode ulice vodijo na Balkan, ne v Evropo".

Dvojna merila

Na Koroškem se je torej zgodilo nekaj popolnoma drugega kot na Gorenjskem. Če so v Dražgošah kaznovali posameznika, ki je izražal legitimno politično stališče, pa so v Slovenj Gradcu spregledali plakate, ki so spodbujali ljudi k narodnostnemu in verskemu sovraštvu. Sicer drži, da slovenska pravna praksa pri obravnavanju različnih oblik nestrpnosti ni ravno široka, tožilci se niso zganili niti pri Rugljevem razumevanju homoseksualnosti niti pri Jelinčiču in njegovih deportacijah izbrisanih - eden izmed redkih pravih primerov je bila preiskava zoper plakate, ki so se julija 1999 pojavili Prekmurju in ki so pozivali k prebujanju Madžarov -, to pa ne pomeni, da zbujanje različnih nestrpnosti ni kaznivo dejanje. Če ne drugače, je Slovenija sprejela mednarodno konvencijo za odpravo vseh oblik rasne diskriminacije, ki določa, da morajo države odpravljati predsodke, ki vodijo k diskriminaciji, da morajo pospeševati vzajemno razumevanje, strpnost in prijateljstvo med narodi in etničnimi skupinami. Slovenija mora na podlagi 4. člena te konvencije preganjati dejanja, ki spodbujajo nestrpnost, večvrednost, diskriminacijo na podlagi kakršnegakoli etničnega izvora. Ker so sprejete mednarodne pogodbe del notranjega prava, bi lahko Slovenija vsaj na podlagi te konvencije, če je že spregledala lasten kazenski zakonik in ustavo, preganjala dejanja, kakršno je bilo recimo lepljenje plakatov na Koroškem.

A pojavlja se zlobna domneva, še posebno zaradi dejstva, da je bil pred kratkim obsojen (!) Tomi Sluga, ker naj bi z nočnim elektronskim sporočilom ogrozil varnost ameriškega predsednika Busha. Država v nekaterih primerih, ki so skladna z njenimi političnimi cilji, uporablja drugačna merila kot v tistih, ki imajo drugačno politično vsebino. Preiskovalna sodnica je tako kaznovala dražgoškega padalca, kaznovan je bil tudi posameznik, ki se je hecal po elektronski pošti, a hkrati se je preiskava zoper neznanega storilce, ki je nalepil očitno nestrpne plakate, končala, še preden se je sploh začela. Kot da bi nekdo toleriral tista dejanja, ki so bolj skladna s prevladujočo politično klimo, tista, ki pa ji nasprotujejo, pa so obravnavana na politično motiviran način. Zdi se, da svoboda govora velja le do tedaj, dokler ne rečeš preveč.