03 - Junaki leta

Varuh, ki ne bo ponovil mandata

Matjaž Hanžek je februarja 2001, ko je prevzel funkcijo varuha človekovih pravic, parlamentarcem obljubil, da bo "tečen". Tik pred izrečeno obljubo je vknjižil 73 poslanskih glasov, minimalno število pa je njegovemu imenovanju nasprotovalo. Takoj po glasovanju se je novi varuh človekovih pravic udeležil protestnega zborovanja proti ksenofobiji in proti nečloveškemu ravnanju z begunci. Parlamentarci pa ga danes ne dojemajo zgolj kot tečnobo. Vladajoča levica se ob njegovih intervencijah počuti vsaj nelagodno, opozicijska desnica pa je zaradi nekaterih Hanžkovih ocen še bolj živčna. Predsednik opozicijske NSi dr. Andrej Bajuk je od Hanžka z grmečim tonom zahteval, naj odstopi, Rudolf Petan iz SDS pa je zahteval, naj se opraviči. Hanžek je namreč referendum o izbrisanih primerjal s hipotetičnim referendumom v nacistični Nemčiji, na katerem bi glasovali o odvzemu državljanstva Židom. Ko gre za izbrisane, se zaradi Hanžkovih primerjav nelagodno počuti tudi levica. Zgodbe o izbrisanih namreč ni postavil le v kontekst "rešitve židovskega vprašanja". Primerjal jo je tudi s povojnimi poboji: po štiriletnih vojnih travmah so ljudi metali v jame, po štirinajstdnevni vojni pa travme niso tako hude, zato so ljudi samo izbrisali.

Pač, v prvih treh letih se ni zlil z vladajočim političnim razredom. Službenega mercedesa se je znebil. Kravat si ni kupil. Frizuro ima še vedno takšno, kot da bi se počesal s petardo. Matjaž Hanžek je menda edini državni funkcionar, ki se še spominja, kakšen je vonj solzivca. Ko se je glavnina sedanjega političnega razreda ob koncu osemdesetih let pripravljala na prevzem oblasti, je Hanžek hodil po prištinskih predmestjih in zbiral dokaze o policijski brutalnosti. In jih ob tem tudi sam dobil po nosu. Kot človek, ki je ob okupaciji Češkoslovaške zažgal sovjetsko zastavo (no, v resnici je bila partijska, a pustimo podrobnosti), ima dovolj moralnega kapitala, da kritizira tudi današnji t.i. svobodni svet. Tako se je, recimo, spotaknil ob dejstvo, da ameriški State Department vsako leto napiše poročilo o spoštovanju človekovih pravic v svetu - po Hanžkove mnenju Američani danes nimajo moralne pravice, da bi ocenjevali, kako se človekove pravice spoštuje drugod po svetu. In NATO? Hanžek je med predreferendumsko kampanjo izjavil, da je "vladna propaganda pod vsakim nivojem".

Če se je prvi varuh človekovih pravic Ivo Bizjak ukvarjal predvsem s postavitvijo same institucije, Hanžek politično elito spravlja v nelagoden položaj. Na dan človekovih pravic je pozval državno vodstvo, naj brezpogojno popravi krivice, storjene ob gradnji samostojne države, hkrati pa je najvišje voditelje pozval, naj izkažejo tudi večjo osebno zavzetost in naj jasno izrazijo svoja stališča.

Čez dva meseca bo Hanžek na polovici mandata, možnost, da bi leta 2007 v parlamentu zbral 60 glasov, kar bi mu zagotovilo ponovitev mandata, pa je znanstvena fantastika. Kar pomeni, da počne tisto, kar mora varuh početi. Dreza v oblast, ta pa mu to zameri.

Boštjan Penko

Uradnik, ki je naredil veliko neumnost

Ko je direktor vladnega urada za preprečevanje korupcije Boštjan Penko zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ovadil ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla, je ta pohitel z izjavo, da je "gospod Penko naredil veliko neumnost. On ni prisojen za to, da bi mene prijavljal kamorkoli." Ko je vlada poleti 2001 sklenila ustanoviti urad za preprečevanje korupcije, je opozicija menila, da je ta poteza hudo protislovna. Po mnenju opozicije naj bi bila namreč vladna administracija že po definiciji center korupcije, zato od vladnega organa nekako ne moremo pričakovati, da bi se lahko - v končni instanci - boril proti samemu sebi. Reakcija zunanjega ministra, ki je občinstvu sporočil, da direktor urada za preprečevanje korupcije ni pristojen, da bi njega prijavljal kamorkoli, kaže, da je bila napoved opozicije do neke mere točna. V vrhu vladne administracije res obstajajo osebe, ki menijo, da protikorupcijski urad ni prisojen za to, da bi njih, zaslužne za to državo, "prijavljal kamorkoli". Po drugi strani pa je opozicija, ko je direktor urada Penko ovadil ministra, tej potezi pripisovala povsem politično ozadje. Menda naj bi zunanjega ministra najprej diskvalificirali, da bi ga lahko nekoliko kasneje likvidirali. No, tožilstvu se odločitev direktorja urada ni zdela "velika neumnost", pač pa je to sklenilo, da bo ravnanje zunanjega ministra vendarle postavilo pod drobnogled. Šele preiskovalni sodnik je ocenil, da pri ustanavljanju diplomatske akademije ni bilo kaznivega dejanja.

Zunanji minister ni edini visoki državni funkcionar, ki je zaradi Penka škrtal z zobmi. Na Penka je bil hudo jezen tudi generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Direktor urada za preprečevanje korupcije je sicer neposredno podrejen predsedniku vlade, zato jeza generalnega sekretarja ni prinesla posledic. Moža pa sta vodila obsežno korespondenco.

Penko je soavtor priročnika za šolanje lovskih, službenih in lovskih psov, hkrati pa je soavtor spremnih besedil k novejšim izdajam zakona o kazenskem postopku ter kazenskega zakonika. S kazensko zakonodajo se je sredi devetdesetih let ukvarjal kot uradnik ministrstva za pravosodje. Sicer pa je na začetku devetdesetih kariero začel kot kazenski sodnik ljubljanskega sodišča, ob koncu devetdesetih (1999 - 2001) pa je bil ponovno imenovan na sodniško mesto.

Penko, sicer mojster shotokan karatera, je na mesto direktorja urada za preprečevanje korupcije prišel v obdobju, ko se je začel problem korupcije v očeh javnosti počasi prebijati na vrh prioritetnih list. Dejstvo, da je sodišče na zaporno kazen obsodilo visokega državnega funkcionarja, nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo, morda kaže, da se problema počasi lotevajo tudi vse veje oblasti.

Osman Đogić

Policijsko opravičilo in gradbeno dovoljenje

Leta 1921 je popis prebivalstva naštel 1.054.919 prebivalcev Slovenije, v tej množici pa je bilo 1.019.302 katolikov. Muslimanov je bilo 649. Popis prebivalstva, izveden leta 2002, pravi, da v Sloveniji živi 1.964.036 prebivalcev, med njimi je 1.135.626 katolikov ter 47.488 muslimanov. Povedano drugače: v 80 letih se je število prebivalstva skoraj podvojilo, število pripadnikov katoliške veroizpovedi pa se je povečalo le za dobrih enajst odstotkov. V tem obdobju se je število pripadnikov islamske veroizpovedi povečalo za 73-krat. Med zadnjim popisom prebivalstva je statistični urad ugotovil, da je islamska verska skupnost druga najštevilčnejša v Sloveniji. Popis prebivalstva je leta 1991 ugotavljal, da je muslimanov manj kot 30 tisoč, zadnjem štetje pa ugotavlja, da je muslimanov nekoliko več kot pravoslavcev.

V času, ko so muslimani postali druga najmočnejša verska skupnost v državi, sta se hkrati pripetili dve stvari. Prvič, Slovenija je dobila muftija, predstojnika islamske verske skupnosti. Osman Đogić je v Slovenijo prišel iz Avstralije, kjer je preživel slabo desetletje, in je lastnik bosanskega ter avstralskega potnega lista. Hkrati je na gladino dokončno priplavalo vprašanje, kakšen naj bi bil status muslimanov v Sloveniji. Bolj konkretno: ali bo v Ljubljani stala džamija?

Slovenski metropolit dr. Rode je slovensko politiko opozoril, da džamija za muslimane ni tisto, kar je cerkev za katolike. Džamija naj bi bila - tako dr. Rode - politični, kulturni, socialni in verski center. Džamija naj bi predstavljala neko drugo kulturo, "neko drugo svetovno silo".

Džamija naj torej ne bi bila zgolj molilnica, pač pa naj bi bila - če pri povzemanju stališča vrha slovenske RKC nekoliko pretiravamo - tudi sorodnica lansirne rampe za medcelinske rakete, morda laboratorij za varjenje orožja za množično uničevanje. No, oblastne strukture so že pred opozorilom slovenskega metropolita o "neki drugi svetovni sili" slutile, da z muslimankami in muslimani ni šale. Mladi kriminalist je tako pred dobrim letom zasačil soprogo muftija Đogića, kako se po ulici, pred blokom, v katerem živi, giblje brez potnega lista. In ker pri sebi ni imela potnega lista, jo je policist odvedel na policijsko postajo - četudi je njen soprog medtem potni list že prinesel. Mufti je o incidentu obvestil javnost. Domnevamo lahko, da je do incidenta prišlo zaradi muslimanske rute, ki jo je nosila muftijeva soproga. Policija se je morala opravičiti. To se ne zgodi ravno pogosto. In drugi uspeh? Ljubljanski mestni je po več desetletjih vendarle sklenil, da bi parcelo, ki stoji ob Cesti dveh cesarjev, lahko namenili izgradnji džamije. Prva formalna ovira za postavitev džamije v Ljubljani je torej odstranjena. Sicer pa je Ljubljana ena zelo zelo redkih evropskih prestolnic, ki nima džamije.

Dušan Lajovic

Časni konzul interneta

26. junija je Uradni list objavil, da je časni generalni konzul Slovenije v Wellingtonu, prestolnici Nove Zelandije, razrešen. Položaj častnega konzula je do tistega dne zasedal Dušan Lajovic, avstralski podjetnik slovenskega rodu. Aprila letos pa je častni konzul Lajovic poskrbel za enega večjih slovenskih internetnih hitov, saj je računalniški strežnik, postavljen na Tajskem, napolnil z dokumentacijo ministrstva za notranje zadeve, nastalo ob koncu osemdesetih let. Častni konzul je na internet postavil celotno centralno abecedno evidenco (CAE), torej nekakšen katalog, v katerem je nekdanja ljudska oblast zbirala osnovne podatke o državljanih. V centralni abecedni evidenci so bili shranjeni podatki o kaznivih dejanjih, večjih prekrških ter upravnih zadevah. V javnosti pa je največ pozornosti zbudil tisti del dokumentacije, ki naj bi govoril o sodelavcih in delavcih službe državne varnosti ter osebah, ki naj bi jih SDV nadzorovala. Če je v celotnem katalogu nastopalo okrog milijon oseb, so podatki, povezani s službo državne varnosti, zavzemali kakšno desetino podatkovne zbirke. Ta desetina pa je razdeljena na nadzorovane in na one, ki so bili uslužbenci SDV, ali pa so s službo tako ali drugače prihajali v stik. Problem pa je točno v tem - katalog CAE ob imenih navaja številke, številka pa naj bi povedala, ali gre za nadzorovano osebo, vir, sodelavca, "štipendista" ali kaj tretjega. Vendar podatkovna baza, razstavljena na internetu, ni imela pričakovanega učinka. Predvsem je senca dvoma padla na nekaj politikov, ki prihajajo iz t.i. pomladne hemisfere. Hkrati je podatkovna baza obremenila nekaj osebnosti iz cerkvenega občestva. Po tretji strani pa v podatkovni bazi nekaj imen ne nastopa.

Nekaj tednov po odstavitvi s položaja častnega konzula je Dušan Lajovic objavil avtobiografsko knjigo, ki jo je opremil še z izborom iz podatkovne baze udba.net. Kriterij izbora pa ni povsem jasen. V Lajovčevi knjigi tako nastopa več kot 10 tisoč oseb, menda uslužbencev in sodelavcev SDV. Vendar na tiskanem seznamu manjka znatno število operativcev SDV, ki so uradovali sredi osemdesetih let. Imena teh operativcev so več kot znana; so razvpita. Na seznamu jih pa ni.

Dr. Dimitrij Rupel

Lovec na orožje za množično uničevanje

Zunanji minister dr. Rupel je edini član sedanje vlade, ki je sedel v vladnem kabinetu že leta 1990. Zato se zdi, da je vladni veteran. Vendar ni minister z najdaljšim stažem. V resnici njegov ministrski status sploh ni zelo dolg. Minister je bil od volitev leta 1990 do konca leta 1992, drugič je ministrsko funkcijo za nekaj mesecev prevzel na začetku leta 2000, tretjič pa ob koncu leta 2000. Precej daljši staž v vladnem kabinetu ima minister za informacijsko družbo dr. Pavle Gantar. Pa tudi predsednik vlade Tone Rop ima daljšo ministrsko kilometrino. Minister Rupel pa je gotovo tista osebnost iz vlade, ki dviguje največ prahu. Dve strateški odločitvi tega leta sta neposredno povezani z likom in delom ministra Rupla. Na referendumu o vstopu v EU je "za" glasovalo devet desetin glasujočih. Na referendumu o vstopu v Nato sta dve tretjini glasujočih podprli vstop v zavezništvo. Minister Rupel je še danes prepričan, da je Slovenija vstopnico v Nato dobila tudi zato, ker je vodja slovenske diplomacije februarja letos pristopil k t.i. vilenski izjavi. Gre za dokument, ki po eni strani ugotavlja, da je ameriški državni sekretar Powell varnostnemu svetu predstavil prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje, po drugi strani pa je izjava ponovila pripravljenost, da članice vilenske skupine sodelujejo pri razorožitvi Sadamovega režima. Podatek, da bi imela Slovenija, če zunanji minister ne bi pristopil k vilenski deklaraciji, težave z vstopanjem v Nato, pa samo zavezništvo postavlja v čudno luč. Če je bil namreč pristop k izjavi, ki vsebuje hudo laž, pogoj za vstop v zavezništvo, potem kakšnega posebnega razloga za hrepenenje po vstopu v to organizacijo ni. In vilenska deklaracija je laž vsebovala: "dokazi", da ima Irak orožje za množično uničevanje, nikakor niso bili prepričljivi.

Dr. Dušan Keber

Človek, ki je Slovenijo nagnil na levo?

Zdravstvena reforma, ki jo je predstavil minister za zdravje, je ena redkih reform zadnjega desetletja, ki imajo spodobno socialno dimenzijo. Da bi to socialno dimenzijo razumeli, moramo najprej opisati potegavščino, značilno za sedanji zdravstveni sistem. Če želi pacient priti do osnovne zdravstvene storitve, mora biti zavarovan dvakrat. Najprej mora plačevati blagajni obveznega zavarovanja. Hkrati pa mora plačevati v blagajno prostovoljnega zavarovanja. Znesek, ki ga posameznik plača "obvezni blagajni", predstavlja določen odstotek dohodka. Znesek, ki ga posameznik plač v "prostovoljno blagajno", pa je fiksen. Tisto, čemur rečemo "dodatno prostovoljno zdravstveno zavarovanje", je v resnici obvezno. Če si "dodatno prostovoljno" zavarovan, ne dobiš nobene dodatne zdravstvene storitve. Ta potegavščina je socialno nepravična. Tako revež kot bogataš namreč za "dodatno prostovoljno" zavarovanje plačujeta enako vsoto. Hkrati zaradi te potegavščine plačniki zdravstvenih prispevkov plačujemo dve upravni strukturi: plačujemo uslužbence državnega Zavoda za zdravstveno zavarovanje ter uslužbence zasebnih zavarovalnic.

Če bo Kebrova reforma uresničena, bo prispevna stopnja za obvezno zavarovanje dvignjena, iz te blagajne pa bodo plačane osnove zdravstvene storitve. Do osnovne zdravstvene storitve bi pacient prišel potem, ko plača eni blagajni.

In zakaj je ta finančni hokus-pokus tako težko izvesti? Zaradi enostavnega razloga: zdravstvena reforma predvideva, da se bo nekaj deset milijard SIT zdravstvena denarja pretakalo po drugih kanalih. Več denarja se bo pretakalo skozi blagajno državnega zavoda za zdravstveno zavarovanje, zasebne zavarovalnice pa ne bodo imele avtomatično zagotovljenih klientov. Zasebne zavarovalnice bodo morale kliente pridobiti. Sicer bodo ostale brez dela in brez denarja.

V zadnjem času smo lahko slišali nekaj ocen, da se Slovenija nagiba na levo. Če pojme "levica" in "desnica" jemljemo resno, je napovedana Kebrova zdravstvena reforma edini empirični dokaz, da v Sloveniji prihaja tudi do nihanj proti levici.

Marko Pogorevc

Policijski direktor, ki so ga tri leta odstavljali

Že od nastanka sedanje vladajoče koalicije po "dobro obveščenih krogih" potujejo novice o skorajšnji odstavitvi šefa policije Marka Pogorevca. Po drugi strani je Pogorevc že lastnik državnega rekorda. Noben policijski šef v obdobju nove države ni v pisarni zdržal toliko časa kot on. Generalni direktor policijske uprave Borut Likar je bil v pisarni med letoma 1998 in 1999. Njegov naslednik Andrej Podvršič je uradoval leta 1999 in 2000, potem pa je opisarno predal Pogorevcu. Tudi predhodniki so pisarno šefa zasedali krajši čas: šef uniformirane policije Pavle Čelik, denimo, je policijo vodil med letoma 1990 in 1992. Peter Solar in Lojze Kuralt sta na položaju šefa uniformirane policije opravljala med letoma 1993 in 1994 oz. 1994 in 1997. Tudi šefi kriminalistične policije so se menjavali na tri leta. Glede na to, da Pogorevc skrbno vzdržuje imidž policijskega šefa, ki ni na isti politični linijo kot notranji minister, je rok Pogorevčevega trajanja toliko bolj pomenljiv. Kaže namreč, da premore znatno količino politične in medijske spretnosti. Ob tem se človek težko znebi občutka, da zna Pogorevc vešče režirati tudi dogodke. Recimo: zadnji dve leti je Pogorevčevo poklicno biografijo kvaril podatek, da policija ni zgrabila napadalcev na novinarja Mira Petka, čeprav je šef policije zelo hitro izjavil, da policisti storilcem dihajo za ovratnik. Policija je osumljence zgrabila 16. septembra. Dan kasneje je tisk objavil razpis za novega šefa policije. "Naloga je opravljena," je ob tem poročal direktor Pogorevc. Na razpis za policijskega šefa pa se ni prijavil.