izbrisani / Pravi problem sta Pahor in Bohinc

Drnovška pustimo tokrat ob strani - svojo žalostno vlogo pri nereševanju problema izbrisanih in pri opogumljanju nestrpnosti nasproti njim je že odigral, zlasti v letih 1994, 1999 in 2003. Na začetku tega zapisa se mu ni mogoče povsem izogniti predvsem zato, ker se na začetku najbolj sramotnega poglavja zgodbe o izbrisanih aprila lani "bleščijo" skupaj tri imena: Drnovšek, Pahor, Rop. Prav ti trije predsedniki so s svojim zgovornim molkom na razvpiti aprilski poziv Šterove "devetnajsterice", naj preprečijo izvrševanje 8. točke odločbe US, bistveno soodgovorni za vse, kar se glede izbrisanih v Sloveniji sramotnega dogaja odtlej. Vsak odgovoren državnik bi na tak javni poziv k nespoštovanju odločbe US moral reagirati skrajno odločno - naši trije junaki pa so svojim molkom povzročili vsaj dvojno nepopravljivo škodo: ksenofobno desnico so opogumili k vedno hujšemu javnemu spodbujanju nestrpnosti nasproti izbrisanim in hkrati še k nebrzdanim napadom na institucijo ustavnega sodišča, tako imenovano levoliberalno stran pa so s svojim kapitulantstvom dodobra zmedli in dezorientirali.

Ker so molčali ob pozivu "devetnajsterice", so, jasno, molčali tudi ob mojem nasprotnem pozivu k spoštovanju ustave, poslanem že 4. maja - toliko lažje, ker so ga ignorirali tudi mediji. V tem odprtem pismu nisem samo natančno pojasnil, v čem je protiustavnost poziva "devetnajsterice" - in (že 4. maja!) Bohincu "na krožniku ponudil" rešitev, ki jo je njegovih "deset doktorjev prava" znotraj t. i. tehničnega zakona našlo šele štiri mesece pozneje, ko bi 8. točka odločbe US morala biti že zdavnaj realizirana - ampak sem opozoril tudi na naslednje (naj bo to natisnjeno vsaj sedaj):

"Krmarji, ste zmožni zasukati krmilo v smer pravne države?"

Še mnogo resnejši preskus zrelosti Slovenije za vstop med evropske pravne države pa bo drugi del "popravnega izpita", ki ga je vladi in državnemu zboru odredilo ustavno sodišče - sprejetje novele ZUSDDD v šestih mesecih, s katero naj se natančneje uredijo pogoji za vračanje statusa tistim, ki so po izbrisu Slovenijo za krajši ali daljši čas zapustili. Prve reakcije MNZ in ministra Bohinca ponovno kažejo na njihovo zaprepaščujočo nesposobnost branja odločb US - če ne gre za kaj še hujšega. Njihova odgovornost pri tem je še toliko večja, ker so s svojimi diletantskimi razlagami glavni krivci za povsem zgrešeno razumevanje odločbe v širši javnosti in potem za primitivne napade nanjo.

Zato v tem odprtem pismu dodatno opozarjam vlado in državni zbor kot celoto še na naslednje (opomba: tu navajam le tri od skupaj šestih točk):

1. Če boste podlegli političnemu hujskanju zoper domnevne nasprotnike slovenske osamosvojitve, se zavedajte, kam boste Slovenijo s tem uvrstili: med nepravne države, kjer ti človeških pravic ne priznajo, če si vladajočim politično sumljiv. Torej za stoletje ali dve nazaj.

2. Iz odločbe US povsem jasno sledi, da je prizadetih, ki jim je (prav vsem!) status treba vrniti za nazaj, 18.305 ljudi - MNZ pa se spreneveda, da je prizadetih le 7310, ki jim je treba takoj izdati dopolnilne odločbe, in 4205 takih, za katere je potrebna še dopolnitev zakona. Prav neverjetno.

4. Da morajo vsi drugi prav tako dobiti vrnjeno stalno prebivališče od izbrisa do nove ureditve vprašanja, jasno izhaja ne le iz 1. točke izreka sedanje odločbe US, ampak tudi iz vseh odločb US leta 1999 o tej problematiki.

Kje smo - in kam plujemo? Krmarji, ste zmožni zasukati krmilo v smer pravne države?

Ne, Pahor suka krmilo prav v nasprotno smer!

Pahor je kot predsednik najbolj leve parlamentarne stranke na položaju predsednika državnega zbora gotovo v delikatnem položaju. Da s tega položaja ne favorizira in ne privilegira stališč svoje stranke, bi bilo vredno vse pohvale in priznanja - če ne bi postajalo vsak dan bolj jasno, da so stališča njegove stranke njemu tudi osebno precej tuja in da je včasih kar vesel, da mu jih na visokem položaju, kjer v žarometih javne pozornosti razkazuje politično nepismenemu delu državljanov všečno politično brezbarvnost, ni treba zagovarjati.

Omenjena Pahorjeva temeljna usmeritev - iskanje kompromisov za vsako ceno, torej pripravljenost za nenačelno odstopanje tudi od najbolj temeljnih političnih in celo ustavnih izhodišč - je prišla do (doslej) najhujše skrajnosti prav pri problemu izbrisanih. Medtem ko se je pri vprašanju Nata potrudil, da je k podpori za svoja politično brezbarvna (ali, recimo: ultracentristična) stališča pridobil celo večino vodstva svoje stranke, si je pri vprašanju izbrisanih dovolil ravno nasprotno. Namesto da bi o stališčih svoje stranke, ki mu niso všeč, vsaj molčal, se je od njih celo javno distanciral! In to prav v točki, kjer pravna država stoji ali pade: da človekovih pravic celo najhujšemu zločincu ni dovoljeno protipravno odvzeti - on pa se je kategorično zavzel za to, da se "oficirjem JLA, ki so kakorkoli sodelovali v agresiji na Slovenijo", te pravice odvzamejo oziroma z zakonom ne priznajo! Da jim je te pravice že dvakrat priznalo ustavno sodišče, ga pri tem očitno niti najmanj ne moti!

Po šoku, ki ga je povzročila ta njegova res škandalozna izjava, ter zgražanju na levi in navdušenju na desni strani politično-medijskega spektra je kritikom (tudi meni) prve dni po tem sicer v zadregi "obljubljal" nekakšno naknadno korekturo tega škandaloznega stališča, vendar iz vsega tega seveda ni bilo nič. Nasprotno, tudi predsilvestrska deseturna nova demonstracija ultradesničarskega spodbujanja nestrpnosti in napadov na temeljna načela pravne države v državnem zboru ga ni premaknila niti za milimeter - tudi nanjo je njegov odgovor še vedno samo prestrašeno moledovanje, naj bi vladna in opozicijska stran tu vendarle iskali skupni jezik! Skupni jezik med zagovorniki in nasprotniki spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države!!

Nehvaležnost opozicije za "usluge"

Da se je Pahorjeva "naravna" nagnjenost h kompromisarstvu po neverjetni blamaži z zamudo roka za vlogo ustavnemu sodišču (za kar nosi povsem osebno odgovornost - raje je poslušal slabe pravne "svetovalce" kot politične zaveznike, npr. Anderliča) samo še povečala, je psihološko sicer najbrž povsem razumljivo. Če si, čeprav nehote, "izdal" zaveznike, podzavestno iščeš razumevanje vsaj pri nasprotnikih, ki si jim nehote naredil uslugo. Toda cinizem opozicije je brezmejen - namesto da bi bili hvaležni za Pahorjevo nenamerno "darilo" in da bi ob tem modro molčali (ali se, recimo, škodoželjno muzali), mu gredo očitati tudi to napako in zahtevati njegovo odgovornost zanjo! Podobno je z Bohincem: tudi on gre opoziciji na roke in pripravi restriktiven "tehnični zakon", kot so zahtevali, potem pa jim ni dovolj, da mu ga zrušijo - ne, zraven bi radi zrušili še njega. Svetopisemsko inspiriran komentar vsega tega bi bil jasen: nehvaležnost je plačilo tega sveta.

Moj politični komentar bi bil morda malo drugačen. Da opozicija izrabi vsak povod za to, da skuša rušiti vladne ministre, je najbolj normalna stvar na tem (političnem) svetu. Da vladni minister in parlamentarni predsednik podpirata opozicijo pri spodkopavanju vladne kredibilnosti in celo pri spodkopavanju načel pravne države, pa za normalne države seveda ne bi bilo normalno početje - morda za kakšno tranzicijsko, kjer se tudi politikom še ni uspelo politično in civilizacijsko povsem jasno orientirati. Da take absurde v državi z levoliberalno vlado počneta minister in predsednik parlamenta iz vrst najbolj leve (!?) vladne stranke, pa je tudi za najbolj politično nerazvite tranzicijske države težko dojemljivo početje.

Z njimi omogočeno naraščanje novih nestrpnosti in sovraštev v družbi je sicer zelo nevarno - toda bodimo optimisti. Že se kažejo znaki, da se utegneta Janša in Peterle s tokratnim izrazito ksenofobnim zoperstavljanjem "domoljubnih čustev" nasproti temeljnim načelom pravne države pred zmernimi sredinskimi volilci prav tako opeči, kot sta se pred volitvami leta 2000 s prenapenjanjem izmišljene (potvorjene) "zmage večinskega volilnega sistema". Ljudje ekstremov pač ne marajo, tudi pretiranega tolčenja po domoljubnih prsih ne ter zapoznelega vzbujanja sovraštva proti resničnim in tudi zgolj namišljenim sovražnikom iz desetdnevne vojne pred 12 leti prav tako ne.

Če je res, kar je pokazal Tošev Politbarometer (50 % : 32 % v prid spoštovanja odločbe US o izbrisanih), potem je to seveda dobro znamenje. Toda ne pozabimo: odgovori na taka vprašanja so dostikrat bistveno odvisni od tega, kako je vprašanje zastavljeno. Če bi iste ljudi vprašali, ali so za to, da se pravice priznajo tudi tistim, ki so bili nasprotniki osamosvojitve Slovenije ali celo "agresorji" (pa bi jim pri tem, tako kot Janša in Peterle, zamolčali, da ne gre za kakšne nove pravice in "nagrajevanje agresorjev", ampak zgolj za vrnitev tistih pravic, ki so jim bile leta 1992 povsem nezakonito odvzete), bi bil pa rezultat morda enako močno ali še močneje v prid nespoštovanja odločbe US.

Kako do referenduma in potem?

Predvsem pa se motijo tisti, ki mislijo, da gornji rezultat Toševega Politbarometra že zagotavlja (ali vsaj obeta) tudi zmago pravne države na sedaj razpisanem referendumu o izbrisanih. O rezultatu seveda ne bodo odločali ne zagrizeni desničarji ne zagrizeni levičarji (pa še med slednjimi je nestrpnosti do drugačnih neverjetno veliko), ampak politično neopredeljena sredina (tudi njen oportunistični in klientelistični del), kamor verjetno sodi tudi zelo velik del volilcev LDS. LDS bo v takih razmerah na političnih volitvah (žal) še dolgo zmagovala, predolgo za politično zdravje same sebe in te družbe v celoti - toda na referendumih pa ti "njeni" volilci nikoli ne gredo za njo: ne pri volilnem sistemu, ne pri OBMP, ne pri nedeljskih nakupih, nikoli. Da bi šli tokrat na referendum reševat neki nesmiselni "tehnični zakon", za katerega je celo ustavno sodišče reklo, da je povsem nepotreben, bi bilo enako čudežu. In še navadni čudeži se prav redko dogajajo - zakaj naj bi se potem zgodil prav ta?

To, da bi ustavno sodišče sedaj ugodilo "pravno nepismeni" zahtevi vladne strani za razglasitev povsem "tehničnega" odloka o razpisu referenduma za protiustavnega, pa se seveda niti po čudežu ne more zgoditi. Vladna stran je svojo priložnost za prepoved protiustavnega referenduma skrajno neodgovorno zapravila - sedaj mora odgovornost za posledice pač nositi sama. In nevarnost izbruha ksenofobije v predreferendumski kampanji brzdati z drugimi sredstvi, ki so pač še na voljo v pravni državi - ne pa "jokati" na ustavnem sodišču, ki ima pri presoji odloka o razpisu referenduma povsem zvezane roke, saj v odloku samem ni prav nič protiustavnega.

Kako bosta brzdala spodbujanje nestrpnosti npr. proti nekdanjim oficirjem JLA recimo Pahor in Bohinc, ki sta ga z lastnimi izjavami sama spodbujala, je seveda nerazrešljiva uganka. Pardon, v zreli demokratični državi lahko razrešljiva: z odstopi ali odstavitvami takih kršilcev temeljnih ustavnih načel in politične kulture - samo tega filma pri nas žal ne bomo videli. No, in na tej točki končno pridemo tudi do Ropa. Ne zato, ker Bohinca (po vseh njegovih zavajanjih javnosti in poslancev) ni že zdavnaj odstavil - ena od največjih neumnosti naše, za Bučarja "nedotakljive" ustavne ureditve je namreč še vedno ta, da naš predsednik vlade tega sploh ne more. Če bi to poskusil, bi Bohinca (ob takem razlogu za odstavitev) gotovo podprla kompletna desnica pa še pol vladnih strank - in v parlamentu bi zmagal Bohinc, ne Rop. Ropu torej ni mogoče zameriti tega, da Bohinca ni odstavil, saj ga sploh ne more. Mogoče in treba mu je zameriti (glede izbrisanih) npr. aprilski molk in nadaljnje "tiho", čeprav morda nenamerno, opogumljanje Bohinca in opozicije, pa decembrsko podobno izjavo, kot je bila Pahorjeva. Možno, zame sprejemljivo opravičilo: predsednik vlade se mora operativno ukvarjati s tisoč drugimi pomembnimi stvarmi - Drnovšku in Pahorju zelo zamerim, da osebno odločb US o izbrisanih še danes ne poznata in ne razumeta, Ropu ne. Predvsem pa je Rop 9. oktobra na seji vlade "udaril po mizi" z zahtevo, da gre protiustavna diskriminacija oficirjev JLA ven iz "sistemskega" zakona o izbrisanih, kamor jo je le nekaj dni prej samovoljno vrinil Bohinc osebno (glej njegov takratni intervju v Delu). In potem je v naslednjih dneh vlada še v treh najpomembnejših točkah uskladila "Bohinčev" zakon z odločbo US (v kakšnih 15 preostalih pa še ne). In v zadnjem slavnostnem govoru se je Rop ponovno odločno zavzel za spoštovanje človekovih pravic in proti nestrpnosti.

Kje smo torej sedaj?

"Tehnični zakon" je šel ad acta - z referendumom ali brez. Bohinc bi moral začeti izdajati odločbe izbrisanim (s priznanjem statusa za nazaj) takoj - toda tu je prva točka, kjer bo moral Rop z dejanji pokazati, kje v resnici stoji. Bohinc namreč že izjavlja: "Če bo zakon zavrnjen, bomo začeli izdajati odločbe neposredno na podlagi odločbe US" (Večer, 31. 12.). Torej hoče spet zavlačevati, še za dva meseca. Le Rop mu lahko ukaže, naj jih začne izdajati takoj, kot to zahteva odločba US. Če tega ne bo storil, bo Rop neposredno soodgovoren za "hudo kršitev načel pravne države" (glej odločbo US).

Toda bistvo zadeve je pri "sistemskem" zakonu. Ločnica med spoštovanjem ustave in kvazi patriotično demagogijo je tam zelo preprosta in jasna: pri spoštovanju glavne (prve) točke aprilske odločbe US, iz katere jasno sledi, da je bila krivica (nezakoniti odvzem statusa) storjena prav vsem 18.305 izbrisanim in da jo je torej treba popraviti prav vsem. Brez ene same izjeme - pa če med njimi jutri morda najdemo še tako hudega in zakrknjenega zločinca. Če je kdo pozneje neupravičeno zapustil Slovenijo ali storil hujše kaznivo dejanje, je to (namreč v pravni državi!) lahko razlog le za to, da mu bo status vrnjen le do takrat, ne pa vse do danes kot vsem drugim. To pa je druga ključna točka, kjer se bo videlo, na kateri strani te pravno-kulturne in civilizacijske ločnice kdo stoji. Rop, Pahor, Drnovšek - in vsi drugi.