kriminal / Lažnivci so skoraj brez možnosti

Kako sploh poteka šolanje poligrafistov? Zgolj pri policiji?

Sama sem končala študij psihologije in mislim, da je to zelo dobra podlaga. Tudi v tujini so številni uveljavljeni avtorji po osnovni izobrazbi psihologi. Med delom v kriminalistični službi sem šla na enoletno šolanje v hrvaško poligrafsko šolo s kolegom Juratovcem. Po zagrebškem šolanju pa nekajkrat v ZDA, tudi na Poligrafski inštitut obrambnega ministrstva, ki je v ZDA vodilna izobraževalna in raziskovalna institucija za poligrafsko metodo. V ZDA je sistem dodatnega šolanja in specialističnega usposabljanja izdelan in jasen. Tam je mogoče opraviti predpisane preizkuse in pridobiti potrdilo o specialni usposobljenosti, to pa je v psihofiziološkem preiskovanju verodostojnosti izjav s poligrafom najvišji certifikat, ki obstaja. Že samo za včlanitev v Ameriško zvezo poligrafskih preiskovalcev je treba izpolniti nekaj pogojev. Od polnopravnega članstva pa vsakega pridruženega člana loči nekaj deset ur dodatnega izobraževanja in obsežen preizkus znanja.

Zakaj podeljujejo certifikate ravno v ZDA? So tamkajšnje šole najboljše? Se poligrafija tam največ uporablja?

Uporablja se zelo veliko in na različnih področjih. Sicer je težko soditi, vendar je uporaba poligrafske metode v tujini izjemno razširjena v smislu preverjanja zavajanja. V Izraelu je psihofiziološko preiskovanje verodostojnosti izjav s poligrafom izjemno razvito v policiji, vojski, obveščevalnih službah in tudi v zasebni sferi. ZDA veliko vlagajo v raziskovanje - po objavljenih rezultatih izstopata Univerza Utah in Poligrafski inštitut ministrstva za obrambo. Tam spremljajo nove metode in možnosti odkrivanja zavajanja, preskušajo uporabo novih tehnologij, kot so spreminjanje temperature kože na obrazu med zavajanjem ali natančne meritve spreminjanja zenice in še nekatere druge. Te so v vsakdanjem življenju, pri preverjanju izjav osumljencev ali pri kadrovanju, verjetno manj uporabne, ker je tehnologija za zdaj še predraga. Hkrati pa na inštitutu preverjajo in razvijajo nove testne formate in tehnike znotraj uveljavljene poligrafske metode.

Kaj se pravzaprav sploh meri s poligrafom? Kaj pravzaprav izda lažnivce?

Inštrument zgolj zapisuje psihofiziološke odzive, ki jih povzročimo z dražljaji - vprašanji. Ta so pretežno na besedni ali slikovni ravni. Testi so različni. Znotraj metode poznamo več preizkušenih tehnik. Tehnologija je usmerjena k zaznavanju čim manjših sprememb v psihofizioloških odzivih. Poligrafska metoda je sestavljena iz pogovora pred uporabo testov, uporabe testov z beleženjem psihofizioloških odzivov, prve ocene poligramov, pogovora zatem in priprave mnenja ob temeljiti analizi in vrednotenju - tudi numeričnem - zabeleženih odzivov. Pri uporabi poligrafske metode na primer pri preiskovanju kaznivega dejanja se poligrafski preiskovalec seznani z vso razpoložljivo dokumentacijo, dobro je, če gre na kraj dogodka, pri umoru se lahko pogovori z obducentom. Skratka, zbira vse relevantne informacije, nato pa se pripravi na izvedbo poligrafske metode. Izvedba poligrafske metode v druge namene terja nekoliko drugačno pripravo - na primer temeljit študij podatkov, ki so pomembni za sestavo testov. V vsakem primeru je priprava predpisana in glede na namen določena. Poligrafsko metodo sestavlja vse, kar se dogaja v poligrafskem laboratoriju. Najprej je treba ugotoviti, ali je stranka pripravljena sodelovati prostovoljno ali ima morda kakšne medicinske kontraindikacije, ki bi lahko vplivale na izide. Poligrafska metoda se ne izvaja pri ljudeh s hujšimi motnjami kardiovaskularnega sistema, s hujšimi boleznimi dihal, hujšimi hormonskimi motnjami, pri nosečnicah, pri odvisnikih v stanju krize ali intoksikacije, epileptikih, pa tudi pri otrocih, mlajših od 12 let, in navadno pri ljudeh, starejših od 65 let. Ljudje morajo biti duševno zdravi, brez akutnih bolečin, naspani, siti, v kolikor toliko dobri psihofizični kondiciji. Treba je preveriti tudi, kakšen jezik oseba uporablja v smislu narečnih posebnosti, ali razume vprašanja in nanje smiselno odgovarja. Vsa vprašanja je treba razjasniti pred poligrafskim testiranjem, da ne pride do učinka presenečenja.

Človeku, ki naj bi bil testiran, se torej pokažejo vsa vprašanja, na katera naj bi odgovarjal?

Povpraša se. Napove se, na katere reči bo treba odgovarjati. Skupaj s stranko se preverijo namen, morebitni pomisleki, predsodki, nato pa se predstavi vsebina vprašanj. Vrstni red ni pomemben, pomembno je razumevanje. Ali stranka razume pomen, besede, ali kakšna beseda sproži močne asociacije in kakšne so te asociacije ... Nekateri z omejenim besediščem ne razumejo posameznih izrazov in je vnaprej pripravljene teste treba prilagoditi. Človeku se razloži, da se bodo spremljali njegovo dihanje, krvni pritisk, srčni utrip in elektrodermalna aktivnost ... Treba pa je poudariti, da poligrafski inštrument ne meri odzivov, ki so posledica delovanja vegetativnega živčevja, temveč jih zgolj zapisuje. Gre za hitrost in globino dihanja, spremembe v krvnem pritisku, v srčnem utripu in za elektrodermalno aktivnost kože. Poligrafski preiskovalec sicer spremlja število srčnih utripov na minuto in mora nehati, če bi se število povečalo nad določeno mejo. Tedaj bi šlo očitno za stanje hudega stresa. Vsak test je treba najmanj trikrat ponoviti. Na začetku se naredi prilagoditveni stimulativni test. Namenjen je temu, da testiranec vidi, kakšna je procedura, kako izpraševalec sprašuje, kako se odgovarja. Vsak posameznik ima sebi lasten zapis. Gre za tako imenovano individualno stereotipijo psihofizioloških odzivov. Pri prilagoditvenem testu oseba izbere recimo številko in potem po navodilu odgovarja - usmerjeno torej zavaja pri izbrani številki in se tega zaveda. To sproži neki odziv in vzorec, ki se zapiše, se pokaže in pojasni testiranemu človeku. Ta vzorec je kasneje tudi merilo, čeprav je tu odziv precej manj intenziven, saj je kontekst prilagoditvenega testa za sam izid psihofiziološke preiskave verodostojnosti izjav neogrožujoč. Testirana oseba vidi, da zadeva deluje. Pri ljudeh, ki so prišli z namenom zavajati, se zmanjša upanje, da bo nastala napaka, in njihovi odzivi se praviloma okrepijo. Poligrafsko testiranje pa je sicer lahko kadarkoli prekinjeno po presoji poligrafskega preiskovalca ali na morebitno željo testiranega.

Poligrafska metoda se ne uporablja zgolj v kriminalistiki, ampak menda celo za kadrovanje?

Pri poligrafski metodi ne gre samo za uporabo pri preiskovanju kaznivih dejanj. Uporaba poligrafske metode se širi. V ZDA imajo sistem spremljanja pogojno obsojenih ali pogojno izpuščenih, ki so bili obsojeni zaradi spolnih zlorab. Gre za evalviran sistem spremljanja, v katerega obsojeni zlorabljevalci prostovoljno vstopajo, uporaba poligrafske metode pa je del multidisciplinarne obravnave. Periodično jih pokličejo in uporabijo poligrafsko metodo, saj na noben drug način ne morejo zanesljivo ugotoviti, ali še vedno zalezujejo in nadlegujejo otroke oziroma se vdajajo takšnim spolnim fantazijam. Terapevti delujejo skupaj s poligrafskimi preiskovalci. Psihoterapevti namreč ne morejo preseči mehanizmov zanikanja, ki so predvsem pri zlorabljevalcih lahko zelo močni. Poligrafska metoda pa pokaže, ali se ti držijo pravil ali ne. Poligraf se uporablja tudi pri kadrovanju. O tem je bil govor pred približno dvema letoma, ko so pri nas v državnem zboru sprejemali zakon o tajnih podatkih. S poligrafsko metodo naj bi preverjali lojalnost ljudi, ki imajo dostop do najzaupnejših podatkov. Poligrafska metoda se uporablja tudi v obveščevalnih in kontraobveščevalnih službah. Strnjeno rečeno se poligrafska metoda uporablja povsod, kjer je pomembno poznavanje resnice in prepoznavanje zavajanja.

Kaj pa uporaba novih tehnologij pri poligrafiranju? Kaj se recimo uporablja sedaj?

Poligrafski inštrument je sestavljen iz več modulov in senzorjev, ki se nastavijo na testirano osebo - na primer dihalna cev se pripne okoli prsnega koša, manšeta za ugotavljanje krvnega pritiska okrog nadlahti, naprstnik za zapisovanje srčnega utripa na prst, za spremljanje elektrodermalne aktivnosti pa imamo objemke za prste ali ploščice za dlan. To je vse. V laboratorijih, kjer preučujejo povezanost zavajanja in različnih psihofizioloških funkcij, pa s kamerami spremljajo temperaturo kože, širjenje zenic ... Metoda je neagresivna in v telesno integriteto ne sme poseči tako, da bi povzročala več kot le morebitno nelagodje zaradi navodila, naj se testiranec ne premika. Človek se mora pri testih počutiti čim bolj mirno, če je testov več, lahko vmes tudi počiva. Bolečina lahko povzroči različne odzive. Če recimo koga boli glava, zob ali pa ima ženska menstrualne bolečine, se to pozna pri testiranju in to je treba prej preveriti, saj bi lahko pomenilo napačno diagnozo.

Večina poligrafov, vsaj tistih, ki jih kažejo v medijih, je analogna. Toda digitalni zapisi in računalniške obdelave bi bili morda še natančnejši?

Seveda obstajajo tudi računalniški poligrafi. Inštrument sam ni dejavnik zanesljivosti. Če je konvencionalni inštrument primerno vzdrževan in kalibriran, je zanesljiv. Enako je pri računalniškem poligrafu. Senzorji so enaki in gre le za računalniško pretvorbo. Tako imenovana poligrafska industrija gre predvsem v smeri izboljšave inštrumentov, ki so v rabi. Nekateri preiskovalci imajo rajši računalniške poligrafe, ker jih je lažje uporabljati na terenu.

Poligrafi veljajo za zelo zanesljivo sredstvo. Toda vseeno so zaradi človeškega dejavnika najbrž možne napake?

Za večjo zanesljivost je zelo pomembno delo v paru. To prakso uporabljajo v številnih državah. En preiskovalec sprašuje in dela z inštrumentom, drugi je dejavno navzoč v pogovoru pred testom. Potem neodvisno pregledata zapise in povesta svoje ugotovitve. Če se kje ne ujemata, pogledata še enkrat, kaj je koga navedlo na tak ali drugačen sklep. Kdo bo vodil pogovor, pa je odvisno od več dejavnikov. Eden od dejavnikov je recimo, s kom testirana oseba naveže boljši stik.

Poligrafska metoda naj bi bila več kot 90-odstotno zanesljiva. Kaj to pomeni v primerjavi s preostalimi analizami?

Pred leti sta Light in Schwartz analizirala uporabnost in zanesljivost tradicionalnih forenzičnih preiskav in poligrafske metode na primerih že preiskanih kaznivih dejanj. Preučila sta več kot tisoč opravljenih preiskav. Primerjala sta uporabnost in učinkovitost posameznih metod ter uporabnost in učinkovitost vseh metod skupaj s poligrafsko metodo. Jasno je, da daktiloskopija (prstni odtisi) ni povsod uporabna, nemogoče je povsod najti biološke sledi. Nekje se opravlja balistična preiskava, drugje grafološka analiza, pregled listinske dokumentacije, analiza vlaken, spet drugje so prisotni očividci. Nobena izmed naštetih forenzičnih preiskav ni vselej možna. Poligrafska metoda se je pokazala za najširše uporabno med vsemi. Primerjava zanesljivosti uporabljenih metod je pokazala, da je psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav s poligrafom 95-odstotno zanesljiva, če ne štejemo nedoločenih mnenj. Vendar so v minulih letih razvili številne procedure, ki zmanjšujejo možnost nedoločenega mnenja. V vsakem primeru ima poligrafski preiskovalec možnost dati tudi nedoločeno mnenje in upoštevanje nedoločenih mnenj postavi zanesljivost poligrafske metode k 90 odstotkom. Težava metode ni v nezanesljivosti, čeravno ima omejitve. Težava je lahko v nepravilni izvedbi ali uporabi neustreznih, nepreverjenih testnih formatov. Seveda so za izvedbo poligrafske metode predpisani strokovni standardi, tehnike znotraj same metode pa dajejo različne rezultate. Sama dajem vseskozi prednost tehniki prikritih informacij. V minulih dvajsetih letih se je tehnika primerjave polj pokazala za zanesljivejšo od tehnike kontrolnih vprašanj. Ko govorimo o zanesljivosti poligrafske metode, se moramo zavedati njenih omejitev. Za to pa je treba najprej dodobra poznati posamezne tehnike in zakonitosti te psihofiziološke preiskave. Poenostavljeni sklepi praviloma povedo več o tistem, ki jih izreče, kot o psihofiziološki preiskavi verodostojnosti izjav s poligrafom.

Če je poligrafija tako zanesljiva, zakaj je potemtakem ne uporabljajo kot relevanten dejavnik v sodstvu? Navsezadnje sodišča upoštevajo grafologijo, daktiloskopijo, očividce ...

Uporaba poligrafske metode je za zdaj sodno relevantna v Izraelu, na Japonskem pod določenimi pogoji, v večjem delu ameriških zveznih držav, pri čemer so pogoji vnaprej določeni. Od časa do časa javnost spremlja uporabo poligrafske metode v kakšnem odmevnem primeru. Pred leti je Washington razburjalo izginotje neke pripravnice, kar so povezovali tudi z njenim delodajalcem. Poligrafska metoda je bila deležna velike pozornosti, saj je bila uporabljena za preverjanje verodostojnosti izjav tega politika. Takrat so uporabili poligrafsko metodo in pridobili tudi dodatna mnenja o poligramih, stroka pa je jasno argumentirala, zakaj je bilo za testiranega politika ugotovljeno, da ne zavaja, in kje so morebitne pomanjkljivosti in omejitve te diagnoze. Poligrafska metoda je pogosto uporabljena, kadar niso uporabne druge metode. Kadar so na voljo materialni dokazi in poznamo materialno resnico, navadno ni potrebe po kakšni drugi resnici. Pa čeprav je poligrafska metoda zelo ekonomična, ker z njo zmanjšamo krog potencialno povezanih z nekim dogodkom in izločimo tiste, ki najverjetneje v dogodek niso bili vpleteni. Zgodilo se je, da kriminalisti niso našli nobenih uporabnih sledi, s poligrafsko metodo pa je bil potrjen najverjetnejši osumljenec, in ko so se kriminalistični tehniki ponovno lotili iskanja sledi, so jih našli. Storilec je bil obsojen na podlagi "materialne resnice". Vendar se pogosto šele po tem, ko ni "materialne resnice", začne razprava, ali je poligrafska metoda res zanesljiva in kolikšna je ta zanesljivost.