Sovražna brezbrižnost

Glavni razlog za moj odstop je dejstvo, da se vse, kar je institucionalno predvideno v ustavni ureditvi zato, da omogoči integracijo avtohtonih narodnih skupnosti v družbo, vrti v prazno. Pravzaprav smo soočeni z razpadom manjšinske zaščite v Sloveniji. Se pravi, da neki sistem, ki predpostavlja predvsem mehanizme solidarnosti pri reševanju manjšinskih vprašanj, ne obstaja več. Komisija za narodnosti in vse druge ustanove, ki skrbijo za zaščito manjšin, že dlje časa delujejo v praznini. Od vlade zaman čakamo na odgovore na zastavljena vprašanja. Vlada popolnoma ignorira vprašanje drastičnega padca števila pripadnikov obeh avtohtonih manjšin, ki ga je zaznal predlanski popis prebivalstva. Tu ne gre več zgolj za nevednost, temveč za sovražno brezbrižnost. Skratka, ves sistem solidarnosti je porušen.

Kaj pravzaprav ta solidarnost pomeni?

Solidarnost pomeni, da obstaja družbena in pravna domena o tem, da sta manjšini sestavni del države v vseh njenih vidikih. Zato sploh obstajata tako imenovana posebna sedeža, ki na eni strani omogočata prepoznavanje manjšin, vsaj v času volitev, po drugi strani pa ta dvojna volilna pravica in posebni sedež pomenita, da s tem narodna skupnost prevzame nase tudi odgovornost za odločitve najširšega pomena in s tem je narodni skupnosti omogočena integracija v vsakdanje dogajanje. Če ta sistem naleti na odpor, glede na njegov obstoj, pomeni, da je situacija kritična. Kot je znano, je bilo v zadnjih letih že veliko poskusov, da bi ta sistem prek ustavnega sodišča odpravili, izbrisali, ukinili ... Mimogrede, ustavno sodišče je potrebovalo več kot tri leta, da je ugotovilo, da je to, kar je zapisano v ustavi, res zapisano v njej.

V presoji na ustavnem sodišču je bil v zadnjih 12 letih praktično že vsak člen ustave, zakon ali občinski odlok, ki je tako ali drugače povezan s pravicami manjšin. Pobude za presojo ustavnosti so v glavnem prihajale iz Slovenske Istre.

To je res. S prekmurskega konca je prišla le ena pobuda, ki so jo vložili zaradi obveznega dvojezičnega šolstva.

Ali to pomeni, da je več predsodkov do italijanske narodne skupnosti kot do madžarske?

Občutek imam, da so predsodki do vseh manjšin, živečih v Sloveniji, vsak dan bolj prisotni, pa ne samo do obeh avtohtonih manjšin, temveč do vseh manjšin. Do Italijanov pa nasploh. Do Italije, do njene zgodovine ... K oblikovanju negativnega vzdušja prispevajo predvsem politiki, tu in tam pa jim pri tem pomagajo tudi javna občila.

Ustavno sodišče je vsaj doslej zmeraj razsodilo v korist manjšine.

Ta igra ima lahko uničujoč učinek. Če čakaš na odgovor US skoraj štiri leta in če to zadevo sprejme v presojo, pomeni, da ima vsa sprejeta manjšinska zakonodaja pravzaprav neko čudno pravno podlago. Poleg tega so vse pravice, ki čakajo na presojo na US, nenehno pod vprašajem oziroma se določene aktivnosti manjšin ves ta čas ne morejo izvajati. Nenehno čakanje in presojanje manjšinske zakonodaje sta zagotovo opozorilo, da stvari ne delujejo tako, kot bi morale. To ustvarja med pripadniki manjšine nenehno negotovost in ne glede na to, da je končna razsodba v korist manjšine, je škoda že narejena.

Kaj je največji problem italijanske manjšine v Sloveniji?

Najizrazitejši je seveda ta, da manjšina kot taka v okolju, v katerem živi, ni sprejeta glede na svojo zgodovino in vlogo, ki ju ima. Zdi se mi, da smo se ponovno vrnili v petdeseta leta v konceptualno pojmovanje zgodbe. Manjšina je videna kot nekaj, kar pomeni grožnjo za večino.

Menda je ena izmed raziskav pokazala, da pri večinskem prebivalstvu obstaja celo kompleks zaradi dejstva, ker so romansko govoreči prebivalci zasedli to območje že pred prihodom Slovanov.

Ta je seveda prisoten. Vendar je to sindrom človeka, ki je vdrl v tujo prazno hišo in mora celo za nagrado spati v njej. Zanimivo je morda to, da ko se v Sloveniji govori o nestrpnosti do avtohtonih manjšin, se navadno pozablja na to, da so pripadniki tako ene kot druge narodnosti na ozemlju, kjer živijo, doma, saj nestrpnost do njiju navadno pripisujejo ksenofobiji, ne pa šovinizmu. Ksenofobija je namreč nestrpnost do tujcev.

Vaši kolegi poslanci se z vašim odstopom z mesta predsednika komisije v glavnem ne strinjajo. Njihovi komentarji so si bili bolj ali manj podobni, češ kaj še hočete, saj imamo manjšinsko zakonodaja urejeno na zavidljivo visoki ravni, kolegi iz desnega bloka pa so raven zaščite primerjali z ravnijo zaščite slovenske manjšine v Italiji in na Koroškem. Zakaj naše zaščite nikoli ne primerjajo s Slovenci v Porabju?

V Sloveniji je kar nekaj stvari, ki ne funkcionirajo. Malokdo ve, da so Slovenci med obema vojnama reševali manjšinska vprašanja enako kot ostali evropski narodi. Takrat je tako rekoč celotna inteligenca madžarske narodnosti zapustila Prekmurje, ostalo manjšino pa so pri delitvi nekdanje grofovske zemlje popolnoma diskriminirali in ponižali, saj so njenim pripadnikom dodelili kos zemlje le takrat, ko so se izrekli za pripadnike večinskega naroda. Zaradi materialnih težav so se Madžari odrekali svoji narodni identiteti. Zaradi velikega osipa vpisa otrok v madžarske šole in pomanjkanja učiteljev je takratna oblast naredila vse, da je leta 1938 zaprla madžarske šole. Hkrati pa so primorske Slovence, ki so bežali pred italijanskim fašizmom, naseljevali na strnjen poselitveni prostor madžarske narodnosti. Povejte mi vsaj eno državo, ki v tistem času ni bila fašistična. Vprašati se moramo, zakaj so bili fašisti samo nekateri oziroma zakaj so krivice počeli samo drugi narodi? Argument, da Slovenija takrat še ni bila država ali pa da Slovencev ni najmanj 100 milijonov, je smešen. Sam kot Italijan zelo dobro vem, kaj je pomenil fašizem, kot tudi dobro vem, kaj je pomenil antifašizem, saj prihajam iz partizanske družine. Kljub vsemu pa pripadniki italijanske narodnosti v Sloveniji vsi po vrsti veljamo za potomce tistih, ki so pobijali talce in vozili ljudi v koncentracijska taborišča. Hočem povedati le to. V slovenski ustavi je zapisano, da je ta država v lasti Slovencev. Je sicer država vseh državljank in državljanov, vendar ustava temelji na pravici do samoodločbe slovenskega naroda.

Pri pravicah manjšin gre predvsem za človekove pravice, ki so ne glede na to, da jih zagotavlja ustava, kršene. Kdaj bodo po vašem mnenju to opazili tudi v EU?

Mene osebno v tem kontekstu Evropa ne zanima. Mene zanima predvsem to, kako bo na očitne kršitve človekovih pravic reagirala Slovenija, ki je odgovorna za vse, kar se v njej dogaja.

Slovenski manjšini v Italiji in na Koroškem se vedno, ko se znajdejo v stiski oziroma ko so jima evidentno kršene človekove pravice, zatečeta po pomoč v matično državo. Ste morda tudi sami kdaj razmišljal, da bi storil enako?

Meni kaj takega še na kraj pameti ne pade. Morda bi se za kaj takega odločil šele takrat, ko bi doma izčrpali vsa pravna sredstva, ki jih imamo na voljo. Pa še v tem primeru se ne bi obrnil na Italijo, temveč na evropsko sodišče za človekove pravice.

Sloveniji tudi Evropa priznava, da ima na ravni ustave zgledno urejene manjšinske pravice, celo nad evropskimi standardi. Ali je razkorak med zapisanim in izvanjanjem slednjega res tako velik?

Težava ni v vidni dvojezičnosti, ne nazadnje boš v občinski upravi celo našel človeka, ki spoštuje zakon. Težava je v tem, da v tej družbi obstaja velik odpor do tega.

Pa vendar, če poslušamo lokalne politike, umetnike, intelektualce ... ti v svojih javnih nastopih vedno opevajo sožitje, predvsem pa vse bogastvo, ki ga multikulturnost nudi.

Na žalost to ni tako. Enako je tudi drugod, vendar v Slovenski Istri tega nočejo priznati in na žalost se s tem nihče noče ukvarjati.

Pravite, da lahko govorimo o stereotipu, o predsodku do Italijanov v Sloveniji?

Kulture imajo vse enako dostojanstvo. Zgodovina je pač pripeljala do tega, da je danes dominantna kultura v teh krajih slovenska. Normalno je, da vsak zase misli, da je najbolj kulturen oziroma da je boljši od drugega. Žal pa smo prišli do tega, da se v tem okolju, v katerem naj bi se kulture prepletale in živele v sožitju, slovenska kultura obnaša superiorno. Mnogi mi bodo očitali, da pretiravam, vendar pripadniki manjšine danes to tako občutimo. Logika, ki je tu prevladala, je pač taka: Mi smo tu doma, država je naša in mi odločamo o vsem.

Imate morda pri tem v mislih prevode Primorske univerze (Universita della "Primorska”) ali vse pogostejše poslovenjanje imen starih Koprčanov?

Problem zgodbe z napačnimi prevodi ne tiči v Kopru. Sicer ne vem, kakšna paranoja je to. A kljub vsem kanalom, ki jih uporablja parlament, zato da je informiran, in teh je veliko, je nekdo pomislil tudi na to, da odlok o ustanovitvi univerze na Primorskem, zapisan pravilno tudi v italijanskem prevodu, ki se glasi Universita dell Littorale, v parlamentu ne bo izglasovan oziroma da bo zakon padel zaradi doslednega upoštevanja zajamčenih pravic manjšine. Podobne stvari se dogajajo tudi madžarski manjšini. Mojo pozornost je pritegnil primer, ko so hoteli zaščititi geografsko poreklo vin iz Lendavskih goric. Tam je šla zgodba še veliko dlje. Ko je manjšina predlagala dvojezično zaščito geografskega porekla, so nekateri v DZ menili, da želi manjšina s tem odcepiti Prekmurje od Slovenije. In takih primerov je še in še. Če ni to država, ki živi v paranoji, kaj je potem to paranoja?

Je za to krivo neznanje ali nestrpnost v DZ?

Sam ne vem, kako ima lahko nekdo, ki ga zmoti z ustavo zajamčena dvojezičnost, pozitiven odnos do avtohtonih manjšin, kaj šele do ostalih. To ne gre skupaj. To si seveda lahko privoščijo zaradi oblikovanega javnega mnenja. Če se piše zgodovina na retroaktiven način, če na eni strani gojiš kolektivno krivdo tistih z druge strani, lahko samo ugibam, kakšna je psiha človeka, ki to počne. Na srečo je človeštvo že vse to dalo skozi.

Na inštitutu za narodnostna vprašanja so prišli do podobnih ugotovitev kot vi. Kljub inštitutu, pravnim službam parlamenta in vlade ter dveh poslancev iz vrst manjšine parlament še vedno sprejema zakone in amandmaje, za katere se na koncu ugotovi, da so v nasprotju z ustavo. Nazadnje se je to zgodilo z zakonom o javni upravi.

Tudi to se zgodi. Vlada je namreč predlagala amandma k 4. členu zakona, ki je bil tudi sprejet in je porušil možno uporabo jezikov. Amandma namreč pravi, da uprava na dvojezičnem področju posluje dvojezično, le če pripadnik narodnosti uporablja jezik manjšine. Vlada je predlagala ta amandma, kljub temu da 13. člen ustave pravi, da sta na narodnostno mešanem področju dva uradna jezika. Amandma je sicer bil na dnevnem redu komisije za narodnosti, vendar sta, ko smo prišli do njega, predstavnika MNZ zapustila sejo. Glede na to, da o tako pomembnem vprašanju nismo mogli komunicirati s predstavniki vlade, smo sejo prekinili in amandma je ostal tak, kot je. Danes čaka na ustavno presojo, saj je po mojem mnenju v nasprotju z ustavo. Namreč, če želiš, da se javna uprava s teboj pogovarja v italijanščini ali madžarščini, moraš izpolnjevati dva pogoja, in sicer da si pripadnik manjšine in da govoriš jezik manjšine. Ker pa vsi vedo, da vsi pripadniki manjšine govorijo tudi slovensko, bi to lahko tudi zapisali v amandma in zraven še dodali, da zato ni potrebno, da uprava posluje v jeziku manjšine. Učinek bi bil enak.

Rezultati zadnjega popisa prebivalstva so pokazali, da se je število Italijanov v Sloveniji zmanjšalo skoraj za četrtino. Da se bo to zgodilo, so mnogi opozarjali takoj po letu 1991, ki je bilo vsaj z vidika popisa za število Italijanov izjemno, saj ste takrat zabeležili celo rast - povprečna starost manjšincev je namreč zelo nad povprečjem.

Manjšina postane statistično stara v trenutku, ko se mladi ne izrekajo več za njene pripadnike. Ne izrekajo pa se iz preprostega vzroka, ker država vzpostavi vse dejavnike, ki delujejo v smeri, da odstranijo mlade. Seveda, ko to narediš, ugotoviš, da je manjšina stara, iz česar sledi ugotovitev, da se za starostnike ni treba truditi kaj preveč. To je ugotovitev države. Pri nas asimilacijo komentirajo z besedami, da se slednja dogaja vsem manjšinam na svetu. Pa tudi argument, da so pri nas manjšine boljše zaščitene kot drugod, pri tej stvari ne vzdrži. Ne nazadnje, vprašajmo se, ali ima katera politična stranka v Sloveniji tako opredelitev, ali morda obstaja vsaj eden politični veljak, ki bi si upal reči, da je drastičen padec števila pripadnikov manjšin v Sloveniji problem, s katerim se moramo soočiti. Tega si pač nihče ne upa reči, ker je javno mnenje tako, da se lahko ukvarjajo le z manjšinami, ki živijo čez mejo. Najlažje je reči, saj imajo predstavnika v parlamentu, naj se on ukvarja s svojimi. Skratka, zgodilo se nam je to, da se kar 47 odstotkov tistih, ki so se leta 91 opredelili za Italijane, na zadnjem popisu ni hotelo več, se pa je 24 % teh tokrat opredelilo, da so Slovenci. In to kategorija ljudi, starih od 18 do 40 let. Kljub spremembi narodnosti so se pretežno vsi izrekli, da je kljub vsemu njihov materni jezik italijanski.

Leta 91 je slovenska država obljubljala, da se bo položaj manjšine še izboljšal, in mimogrede, takrat so raziskave kazale, da se je s tem strinjalo kar 64 odstotkov prebivalstva.

Slovenija je manjšinsko zakonodajo podedovala še iz SFRJ. Znano je, da je nekdanja SFRJ poskrbela za popolno zaščito vseh tistih manjšin, ki je niso ogrožale, oziroma jih je zaščitila šele tedaj, ko se te že skoraj izginile. Je Slovenija prevzela takšne manire, ki jih danes preizkuša z izbrisanimi?

Izbrisani so posebej perverzna zgodba, saj kot trdijo nekateri, slednji niso hoteli biti slovenski državljani. Kot kaže, so hoteli biti tujci v Sloveniji, pa še ta status jim je bil odvzet, ne da bi jih o tem predhodno kdo obvestil.