Verouk in pouk o verstvih v Evropi

Evropa ima v javnih šolah pouk o verstvih urejen različno. V nekaterih državah nad njim bdijo lokalne cerkve, v drugih pa državna zakonodaja prepoveduje vstop cerkve v šolski prostor. Vloga religije v javnih šolah je odvisna predvsem od razmerja med državo in religijo. V tistih državah, kjer ni "nevidnega zidu", je povezanost seveda večja kot v drugih. Ker je v slovenski ustavi zapisana ločitev države od verskih skupnosti, se lahko Slovenija pri šolski ureditvi primerja le z državami, ki imajo podobne ustavne določbe, ne pa z državami, ki so konfesionalne ali pa ki poznajo model državne cerkve. Po ustavni ločitvi države in cerkve je Slovenija zelo podobna Franciji. Zanimivo je, da so države nekdanjega vzhodnega bloka v veliki meri uvedle verouk v šole. Kot da bi želeli zapolniti ideološko praznino, ki je nastala s slovesom totalitarne države.

Države z obliko konfesionalnega verskega pouka

V to skupino spadajo države, v katerih se v javnih šolah izvaja konfesionalni pouk različnih religij. Nekatere izmed spodnjih držav imajo s Svetim sedežem podpisane konkordate, ponekod obstajajo državne cerkve, v nekaterih izmed njih pa je obveznost konfesionalnega verskega pouka zajamčena z ustavo. Naštetih je le nekaj evropskih držav, podobno ureditev verouka v javnem šolstvu pa imajo tudi: Madžarska, Romunija, Grčija, Hrvaška, Slovaška, BiH, Bolgarija, Ciper, Češka ...

Avstrija

Leta 1930 je z meddržavno pogodbo med Svetim sedežem in Avstrijo v javnih osnovnih in srednjih šolah verouk postal obvezen predmet. Zanj finančno skrbi država, poučujejo pa ga lahko tudi laični teologi, vendar je izbira učiteljev odvisna od volje škofov. Če se v gimnazijah od predmeta odjavi več kot dve tretjini učencev, se verouk ne izvaja, namesto njega se uvaja predmet etika, ki na nekonfesionalen način poučuje zgodovino in vrednote različnih religij. Verouk je ob določenem številu učencev zagotovljen tudi za druge veroizpovedi. Učni načrt verouka določijo različne cerkve same, ministrstvo za izobraževanje pa pri izbiri šolskih vsebin nima odločujoče vloge.

Portugalska

Do sredine sedemdesetih let je Portugalska v javnih šolah morala zagotoviti učenje katoliškega nauka in morale. Kljub novi ustavi, v kateri je zapisana eksplicitna ločitev cerkve od države, pa se stvari bistveno niso spremenile. Portugalsko ustavno sodišče je v t. i. "paradoksalni odločbi" razsodilo, da mora država v javnih šolah dopustiti učenje religije, da je to obvezen šolski predmet, da ga poučujejo učitelji, da poučevanje poteka med šolskim poukom in da študijske pripomočke in učbenike pripravlja cerkev. Po odločbi, ki je bila sprejeta z enim glasom prednosti, je konfesionalni pouk religije v državni šoli namreč možen, saj se religija poučuje v šoli, ne poučuje pa je šola (država) sama. Verouk lahko v javnih šolah z določenimi omejitvami poučujejo tudi druge veroizpovedi.

Finska

Verouk je na Finskem, kjer imajo državno cerkev, del kurikuluma, vsi učenci javnih šol imajo pravico do obiskovanja pouka o verstvih glede na svojo lastno veroizpoved, tisti, ki niso verni, pa lahko obiskujejo pouk o etiki in filozofiji. Učni načrt pripravlja luteranska cerkev, skupaj z državo.

Nemčija

V javnih šolah je verouk obvezen predmet, plačuje in nadzira ga država, njegova vsebina pa je odvisna od posameznih cerkva. Kadar je v šoli več kot šest (ali osem) pripadnikov neke veroizpovedi, mora šola sama poskrbeti za religiozno izobraževanje. V praksi je največ težav s pripadniki islama, saj učiteljev za to veroizpoved primanjkuje. V nemških deželah Bremen in Brandenburg v javnih šolah ni konfesionalnega pouka religije, v večini drugih dežel pa lahko učenci namesto obveznega konfesionalnega predmeta izberejo drug šolski predmet iz sorodnih vsebin (etika, filozofija ...).

Belgija

Belgija je ena izmed držav, kjer je obveznost konfesionalnega pouka v šoli zajamčena z ustavo. V državi, kjer člani RKC predstavljajo kakšni dve tretjini populacije, v katoliške šole hodi več kot polovica šoloobveznih otrok, odstotek pa je še bistveno višji v flamskem delu. V javnih šolah lahko učenci izbirajo med obiskovanjem verouka ene izmed priznanih religij in poslušanjem predmeta iz nereligiozne etike. Vendar izbira med enim in drugim ni obvezna, belgijsko ustavno sodišče je sredi osemdesetih namreč presodilo, da nihče ne more biti prisiljen v obiskovanje teh predmetov, če se ima za nekonfesionalnega in če zagovarja ideje, ki so lahko poimenovane kot "svobodno mišljenje". Zaradi te odločitve je vse več učencev javnih šol opuščalo obiskovanje veroučnih ur, ne samo zaradi moralne ali filozofske dileme, ampak tudi zaradi indiference.

Španija

Še nedavno je bil katoliški verouk eden izmed izbirnih predmetov na vseh šolah do univerze, plačevala ga je država, pri izbiri učiteljev pa je sodelovala tudi katoliška cerkev. Verouk se je tudi ocenjeval. Ostale veroizpovedi so morale lastni verski pouk financirati same. Že tako prokatoliški sistem pa se je pred kratkim spremenil. Aznarjeva vlada je sprejela zakon, po katerem morajo vsi učenci vsako leto obiskovati katoliški verouk, ki ga učijo predstavniki katoliške cerkve in ki širi katoliške dogme. Učenci lahko izberejo tudi sekularni pouk o svetovnih religijah, katerega vsebina pa je po mnenju kritikov zelo podobna katoliškemu verouku. Med drugim vsebuje poglavja, kot so "molitev", "verska drža", "resnica in vera" itd. Sekularna različica se v nasprotju s katoliško ne ocenjuje. Zaradi novega zakona so ostro protestirali učiteljski sindikati, starševske organizacije in opozicijske stranke.

Irska

Zaradi zgodovinskih dejstev je Irska ena izmed evropskih držav, kjer je delež pripadnikov katoliške veroizpovedi najvišji. Razen nekaterih izjem imajo vse osnovne šole na Irskem konfesionalno naravo, s pomočjo ministrstva za šolstvo pa jih sicer lahko ustanovi kakršnakoli skupina (religiozna ali ne), če zagotovi 15 % kapitala za gradnjo in financiranje šole. Podobno je urejeno pri srednjih šolah, kjer šole zagotavlja verouk, ki ga nadzira vodstvo posamezne, a v veliki večini primerov le katoliške cerkve. Alternativni predmet za verouk ne obstaja.

Italija

V javnih šolah je velika razlika med veroukom katoliške veroizpovedi in drugih verstev. Verouk za katolike financira država, učitelje in veroučno literaturo potrjujejo tudi škofi, financiranje poučevanja verouka šestih drugih religij pa si morajo urediti cerkve same; ostala verska prepričanja v javnih šolah niso prisotna. "Nekatoliška šesterica" ima pravico do izvajanja verouka, če takšno željo izrazi svet staršev posamezne šole, vendar je v praksi teh primerov zelo malo. Obiskovanje verouka sicer ni obvezno, učenci lahko med prostim časom obiskujejo kakšen drugi predmet, lahko pa so tudi prosti. Izobraževanje učiteljev verouka je pod nadzorom katoliške cerkve.

Poljska

Država je leta 1990 sprejela pobudo poljske škofovske konference in v javne šole uvedla verouk, tri leta pozneje je bil podpisan tudi konkordat s Svetim sedežem. Po poljski šolski zakonodaji je v javnih šolah verouk obvezen predmet, učenci pa se lahko namesto njega odločijo za etiko, vendar to možnost zaradi finančnih težav omogoča le malo šol. V večini primerov verouk učijo predstavniki katoliške cerkve, ki tudi določa učni program. Starši lahko zaprosijo za poučevanje druge veroizpovedi, a ti primeri so zelo redki.

Grčija

V državi z državno religijo je vsebina verouka v javnih osnovnih in srednjih šolah skladna z dogmami grške pravoslavne cerkve. Učitelje plačuje država, zaradi načel religiozne svobode pa otrokom druge veroizpovedi teh ur ni treba obiskovati. Vsaka veroizpoved lahko v Grčiji ustanovi svojo šolo.

Države brez konfesionalnega verskega pouka

Različna izvedba pouka o verstvih, ki je lahko nekonfesionalna ali interkonfesionalna, je značilna tako za nekatere države, ki imajo v ustavi zapisano ločitev države od cerkve, kot za nekatere države, ki poznajo državne cerkve. V javnih šolah teh držav verski pouk ni pod nadzorom neke določene religiozne skupnosti, učitelji pa so navadno laiki. Takšno ureditev poleg spodnjih držav poznajo tudi nekateri švicarski kantoni, Črna gora, Makedonija, Islandija, zunaj Evrope pa recimo ZDA.

Danska

Danska, ki ima državno protestantsko cerkev, v javnih šolah ne pozna klasičnega konfesionalnega pouka o religijah. Znanje o religijah je del kurikuluma, v zadnjih dveh razredih osnovnošolskega izobraževanja pa lahko otroci, ki se pripravljajo za protestansko izvedbo katoliške birme, obiskujejo lokalno župnijo. Tistim, ki si tega ne želijo, ni treba obiskovati šolskega predmeta o religijah. Učitelj za poučevanje religije v javnih šolah ne potrebuje privolitve nacionalne cerkve.

Francija

Sekularna Francija ima poseben zakon, ki ureja ločitev države od cerkve. Učenci nižjih osnovnih šol sicer lahko obiskujejo verouk, vendar zunaj šolskega prostora in ob tistih urah, ko ni pouka. Malo drugače je na višji stopnji, v kolegijih, licejih in na drugih srednjih šolah, kjer se verouk lahko poučuje v šolah, a izven šolskega urnika. V nobenem primeru pa verouk ni vključen v pouk, ki ga izvajajo javne šole, religiozno izobraževanje je prisotno le v zasebnih konfesionalnih šolah. Na pobudi nekdanjega šolskega ministra Jacka Langa je francoski filozof Regis Debray napisal poročilo o pouku o religijah v javnih šolah. Debray se je zavzel za pouk o religioznih dejstvih, ki pa nikakor ni vračanje verouka v šole. Seznanjanje o religijah naj bi potekalo na nekonfesionalen način, v okviru že obstoječih rednih učnih predmetov. V francoskih pokrajinah Alzacija in Lorena ne velja zakon o ločitvi države in cerkve, vprašanje verouka urejata na podlagi konkordatov.

Nizozemska

V javnih šolah konfesionalnega pouka o religijah ni, znanja o religijah pa so vključena v druge osnovnošolske predmete. V srednji šoli so vključene tudi vsebine iz poznavanja verskih knjig, religiozne zgodovine itd. Vsaka cerkev lahko ustanovi zasebno šolo in tudi postavi svoja merila za zaposlovanje učiteljev in izbiro učencev. V nizozemski ustavi je sicer zapisano, da mora javno izobraževanje spoštovati vsako religijo in prepričanje.

Velika Britanija

V šolah, ki jih v Angliji ustanovi država, obstaja religiozno izobraževanje, ki pa je že od daljnega leta 1870 nekonfesionalno. Učni načrt ne sme vsebovati katekizma ali formulacij, ki bi bile značilne za kakršnokoli veroizpoved. Načrt določa štiri članski odbor, v katerem so poleg anglikanske cerkve in predstavnikov drugih veroizpovedi tudi starši in lokalne šolske oblasti. Je reden šolski predmet, poučujejo pa ga lahko tudi osebno nereligiozni učitelji. Ureditev v Walesu in na Škotskem je podobna, v slednji je konfesionalni pouk le v šolah, ki jih je ustanovila rimskokatoliška cerkev.

Švedska

Z uveljavitvijo načela verske svobode je pouk o religijah v javnih šolah izgubil naziv "krščanski verski pouk". Sedaj je njegov namen posredovati osnovna znanja o svetovnonazorskih vprašanjih, etiki, znanja pa naj bi bila prikazana z vidika različnih veroizpovedi in življenjskih nazorov. Vsebino in učitelje izbira država in ne cerkev. Dokler je bil verski pouk še luteranski, so lahko starši drugih veroizpovedi svoje otroke odjavili, takšna ureditev pa je ostala tudi pozneje. Zato otroci pripadnikov nekaterih veroizpovedi (predvsem večinsko luteranske) obiskujejo zgolj verouk v okviru lastne verske skupnosti.

Slovenija

V osnovnih šolah lahko otroci obiskujejo izbirni predmet verstva in etika, ki naj ne bi posegel v pravice verskih skupnosti, s svojo vsebino pa naj bi pomagal učencem pri premišljenem odnosu do verskih vprašanj. Predmet je religiozno nevtralen, vsako leto pa si ga izbere več učencev. Verouk, ki ga v župniščih in drugje vodijo verske skupnosti, ni del pouka v javnih šolah. Ministrstvo za šolstvo v več kot 20 šolah dovoli izvajanje verouka zunaj časa rednega pouka.