izbrisani / Zgodba Zorana iz omare

Zoran Vojinović se je leta 1974 rodil v Ljubljani. Tu je bil tudi stalno prijavljen. Ves čas je živel na istem naslovu, v Dečkovi ulici, tudi tedaj, ko sta se njegova oče in mati razšla. Leta 1991 je mati na upravni enoti zase in za sina zaprosila za državljanstvo. Zoran uradnih zadev takrat še ni mogel urejati sam, ker s komaj šestnajstimi leti še ni bil polnoleten. Ko je njegova mati oddala vlogo za državljanstvo, je uradnici rekla, da želi enako vlogo oddati tudi za sina. Ker je bila mati, ki ima končane samo tri razrede osnovne šole, nepismena, ji je vlogo izpolnila uradnica. Vprašala jo je, kje je Zoran rojen. Zahtevala je tudi izpisek iz matične knjige. Kopijo izpiska iz matične knjige rojenih je priložila k materini prošnji in dejala, da je "vse v redu", saj bo Zoran dobil državljanstvo "avtomatično, po materi", ker je mladoleten in stalno prijavljen v Sloveniji.

Maja 1992 je mati dobila slovensko državljanstvo, Zoran pa ne. Šele čez čas je izvedel, da je bil tri mesece pred tem že "izbrisan" iz registra stalnega prebivalstva Slovenije. Ko sta na občini spraševala, kaj se dogaja z odločbo o Zoranovem državljanstvom, so jima odgovarjali, da morata "malo počakati". Da nekaj resnično ni v redu, je Zoran uradno izvedel šele leta 1994, ko se je zaradi izgube osebne izkaznice oglasil na občini. "Uradnica za računalnikom mi je povedala, da v Sloveniji nimam več stalnega prebivališča in da sem bil 26. februarja 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva," se spominja.

Zoran je trdil, da to ni mogoče, vendar je bilo prepričevanje zaman. Ostal je brez vseh veljavnih dokumentov. Čeprav leta 1991 ni dobil državljanstva, do katerega je bil upravičen, vse skupaj ne bi bilo tako hudo, če bi postal stalno prijavljen tujec v Sloveniji. Tako pa je čez noč ostal brez vsega. "Na ulico si skoraj nisem več upal, bal pa sem se vsakega poštarja, ker sem mislil, da so prišli policisti. Pri pisanju prošenj so mi zelo veliko pomagali samo v Helsinškem monitorju Slovenije," se spominja Zoran Vojinović.

Uradniki so ga prepričevali, da mora za ureditev statusa najprej odpotovati iz Slovenije in se vrniti s tujim potnim listom. Tudi to se je izkazalo za neizvedljivo. Ker je bil rojen v Sloveniji in je tu resnično živel, mu v nobeni drugi republiki nekdanje Jugoslavije niso hoteli izdati potnega lista. "Na občini v Ljubljani pa so mi rekli, naj se pazim, kajti če me dobi policija, me bodo poslali v dom za odstranjevanje tujcev in nato iz države."

Da bi si pridobil vsaj kakšen dokument, je moral uporabiti zvijačo. Prek znanca, ki je delal na eni od srbskih občin, je končno dobil potni list, izdan na svoje ime, čeprav ni bil državljan ZR Jugoslavije. Slovenski uradniki so bili zadovoljni. Ko jih je na podlagi tega dokumenta prosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, so mu takoj dali vizum, vendar samo za "eno smer" - vizum za "odhod" iz Slovenije.

Zoran kljub temu ni odšel iz države. Ostal je tukaj, vendar v obupnem položaju. Izgubil je zdravstveno in socialno zavarovanje in možnost, da nadaljuje šolanje ali se zaposli. "Zdravil sem se doma, sam, z aspirini in s čaji. Včasih sem prišel do vrat kakšnega zdravnika, pa so me opozorili, da so pregledi zelo dragi. K zobozdravniku nisem mogel enajst let," se spominja Zoran. Leta 1994 si je samo za nekaj mesecev uredil status na podlagi delovnega dovoljenja. Preživljal se je z mamino pokojnino in živel v maminem socialnem, kasneje neprofitnem stanovanju. Delal je lahko samo "na črno", vendar je bilo to povezano z velikimi tveganji. "Delal sem največ v gradbeništvu. Plačevali so me 'na roke', okoli tristo tolarjev na uro, pogosto pa denarja niti nisem dobil. Delal sem v nemogočih razmerah, tudi na višinah, in nihče me ni vprašal, ali imam kakšne kvalifikacije za to. Obljubljali so mi, da me bodo zaposlili, a s tem nikoli ni bilo nič. Zmeraj so trdili, da jim na zavodu za zaposlovanje ne dajo dovoljenja za zaposlitev tujca. V vsem tem času mi skupaj ni uspelo delati več kakort dve leti. Vzdrževala me je mamica," se spominja Zoran.

Ko je na občini zahteval potrdilo o stalnem prebivališču, so mu ga izdali z več napakami. Na prvem potrdilu je na primer pisalo, da je bil v Ljubljani prijavljen z dvajsetletno zamudo, torej od leta "1994 do 1975", čeprav v Sloveniji nikoli ni odjavil stalnega prebivališča. "Rad imam to deželo in hočem ostati tukaj. Celo če ne bi dobil državljanstva, bi želel živeti tukaj. Ampak ne gre mi v glavo, zakaj toliko odlašajo s sprejetjem zakonov, ki bi popravili storjene krivice. Zdaj bi o naših pravicah radi odločali na referendumu. Kako to, ko pa nas tudi izbrisali niso na referendumu," se sprašuje.

Kljub temu se Zoran lahko šteje med srečneže. Zelo malo je namreč manjkalo, pa bi bil za vselej izgnan iz Slovenije. Mnogi od izbrisanih, ki jih je policija v enajstih letih še "pravočasno našla", so danes že zunaj meja naše države. Svojih izgubljenih pravic najverjetneje nikoli ne bodo zahtevali nazaj. Vendar je imel Zoran, podobno kot v pravljici o volku in sedmih kozličkih, neverjetno srečo. "Leta 1996, pred prvim papeževim obiskom, so naše naselje v Tomačevem z vseh strani obkolili policisti. Imeli so racijo. Iskali so ljudi brez urejenih papirjev. Veliko so jih odpeljali v maricah, predvsem Romov. Vstopali so v barake in stanovanja. Kakšnih dovoljenj za preiskavo nam niso pokazali. Vendar pa me niso dobili, ker sem se v maminem stanovanju na Tomačevski cesti še pravočasno skril v omaro. Videl sem jih, kako z belimi gumijastimi rokavicami na rokah preiskujejo stanovanje, a me niso našli. Če bi me, me danes ne bi bilo več v Sloveniji," pravi Zoran Vojinović.