direktna demokracija / Referendumi, ne hvala

Tuji diplomati, akreditirani v Sloveniji, se čudijo, kakšno stanje duha je prekrilo deželo, ki je še pred nekaj meseci veljala za neproblematično. Slovenski pogajalci, ki so lani uspešno končali pogajanja z EU, so v zadregi. Naporni pogovori z Brusljem so sicer končani, po drugi strani pa je jasno, da bi bili ti pogovori danes mnogo težji. Če bi se pogajanja začela danes, bi morali še pred začetkom pogovorov o posameznih poglavjih pojasnjevati osnovne reči: kaj se dogaja s spoštovanjem človekovih pravic; kaj je s stanjem duha; kaj se dogaja z razumevanjem načel pravne države? Ali dežela res postaja nekoliko mračnjaška? In medtem, ko so diplomati, akreditirani v Ljubljani, ugibali, ali na Slovenijo pada mrak, se je prebudil celo sam predsednik republike dr. Drnovšek. "Dobro jutro," mu lahko voščimo. V novoletni poslanici je zapisal, kako nas je "pretresla ugotovitev, da se tudi pri nas lahko obudi nestrpnost". Nekaj dni po novem letu se je lotil gašenja. Kaj storiti z referendumom o izbrisanih, je vprašal neimenovane pravne strokovnjake. Ti so mu odgovorili, da bi veljalo referendum nekako abortirati, ker ne bo imel nobenega pravnega učinka. Po drugi strani pa bi imel politične posledice. Poglobili bi se notranje-politični konflikti. Nestrpnost, ki jo je opazil pretreseni predsednik republike, bi se snela z verige. In, joj joj, zmanjšal bi se zunanjepolitični ugled države.

No, ustavno sodišče je tik pred tem, ko so začela teči referendumska opravila, potegnilo na ročno zavoro in sklenilo, da si vzame dva tedna časa za premislek, ali je odlok o razpisu referenduma ustavno dopusten ali ni. V dveh tednih pa bi se morda našla še kakšna druga znosna rešitev. Predsednik republike, vlada in parlament so tako dobili še nekaj dodatni dni, da ustavijo proces drsenja v ustavno krizo. Po drugi strani pa je medtem, ko se je predsednik republike pripravljal na gašenje požara, ki se tiče 18.305 izbrisanih, butnilo na drugem koncu. Z neskončno lahkotnostjo se je začel kuhati nov referendum. Ta referendum bi bil povezan s pravicami muslimanov. Džamija, da ali ne? Če ustavna določba, ki pravi, da so verske skupnosti enakopravne, še velja, bo referendum o džamiji problematičen. Nekako nespodobno bi bilo, če bi islamski verski skupnosti odrekali pravico do postavitve džamije, hkrati pa so rimskokatoliška, evangeličanska in protestantska skupnost svoje cerkve že postavile. Zadnji popis prebivalstva pravi, da je islamska veroizpoved z dobrimi 47 tisoč pripadniki druga najbolj številčna veroizpoved v Sloveniji.

Mimogrede, referendumski dogodki imajo zanimivo notranjo logiko. Referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki se je pripetil leta 2001, se je ukvarjal s pravico, ki bi jo izkoristilo letno vsega nekaj žensk. Pet, morda deset. Referendum o izbrisanih se tiče pravnega statusa 18.305 oseb (če pa smo natančni, se "tehnični zakon" v resnici tiče kakšne četrtine te cifre). Z veliko lahkotnostjo napovedani referendum o džamiji se tiče skoraj 50-tisoč članske islamske skupnosti. In ker gre v zakonodajno proceduro zakon o registrirani partnerski skupnosti, s katerim bi uredili pravni status homoseksualnih partnerskih skupnosti, lahko uganemo, da bo to naslednji poligon, na katerem bi trenirali referendumsko glasovanje. In na katerem bi trenirali poseganje v pravice manjšin, ki so menda ustavno zajamčene.

Če naj bi pravo ščitilo šibkejše, bi morala pravna stroka že leta 2001 iznajdi način, da bi pred ustavnim sodiščem problematizirali referendum, na katerem bi večina odločala o pravici neznatne manjšine. Ob koncu lanskega leta je pravna stroka že vedela za recept, kako bi lahko pred ustavnim sodiščem izpodbijali ustavnost referendumskega odločanja o izbrisanih, a je vodstvo parlamenta sramotno zamudilo predpisani rok. Bi ljubljanska mestna oblast na ustavno sodišče znala nasloviti vprašanje, ali je referendum o pravici muslimanov ustavno dopusten?

Podpisi

Teden dni po nastopu leta 2004 se je duh iz novoletne poslanice predsednika republike, v kateri je občinstvo pozval, naj se zamisli, se ustavi, ne prepusti negativnim čustvom in sovražnosti, že razkadil. Pred ljubljansko upravno enoto pa je stala improvizirana stojnica. "Ja, ja, proti mošeji, ja. Proti mošeji na Barju zbiramo podpise," je rekla svetlolasa gospa, ki je stala na Mačkovi ulici, ob vhodu v upravno enoto. Bil je mraz, njo pa je grela misel na nov referendum. Iniciatorji referednuma nameravajo zbrati 11 tisoč podpisov. "A boste podpisal? A ste iz Ljubljane?" je spraševala. "Podpis velja, če ste doma do Dolgega mostu. A Brezovica? Ne, to pa ne." Nič ni kazalo, da gospo skrbijo gabariti islamskega centra, ki naj bi bil nekoč postavljen na Cesti dveh cesarjev. Tudi plakat, ob katerem je stala, ni govoril, da bi bili problematični tehnični detajli, dimenzije ali lokacija. Pobudniki referenduma namreč po eni strani oznanjajo, da ne nasprotujejo islamski skupnosti. Prav tako bi islamski skupnosti priznali pravico, si postavi deset malih molilnic. Po drugi strani pa je sporočilo, zapisano na spletni strani pobudnikov referenduma, nedvoumno: "Mošeja, ne hvala!"

Spotoma: popis prebivalstva ugotavlja, da v Ljubljani živi 104.219 katolikov, 14.687 pravoslavcev in 13.286 muslimanov. Ljubljanskemu katoliškemu občestvu so na voljo trije ducati cerkva. Pravoslavno občestvo ima na voljo eno cerkev. Muslimansko občestvo pa se drenja v molilnici, postavljeni v stanovanjski hiši.

Al Kaida prihaja

Če Lista za čisto pitno vodo, ki zbira podpise za referendum, islamski skupnosti v zameno za versko-kulturni center "ponuja" deset molilnic, je stališče ljubljanskega odbora SLS še bistveno trše. SLS, stranka, ki je leta 2002 na ljubljanskih volitvah vknjižila slabe 4 odstotke glasov namreč meni, da bi morali projekt izgradnje džamije nemudoma ustavili. Vidni član SLS dr. Andrej Umek je javnost seznanil s stališčem, da bi moral biti projekt izgradnje džamije ustavljen vse do popolne zmage nad islamskih fundamentalizmom in terorizmom. "Z izgradnjo džamije bi Ljubljana vede ali nevede širila infrastrukturo Al Kaide in drugih terorističnih organizacij," je povedal dr. Umek, sicer pomemben faktor tudi v državni politiki. Misel, da bi hkrati z džamijo dobili tudi slovensko celico Al Kaide, je namreč izrekel mož, ki ga je leta 1996 dr. Drnovšek postavil za ministra za znanost, leta 2000 je v vladi dr. Bajuka vodil ministrstvo za okolje in prostor, leta 1994 pa so ga krščanski demokrati nominirali za ministra za zunanje zadeve, a se mandatar za to ponudbo ni ogrel (tedanji poslanec dr. Dimitrij Rupel pa je kadrovsko ponudbo krščanskih demokratov komentiral z mislijo: "To je bomba! Če bi me močno bičali, bi ga morda podprl.").

Dr. Andrej Umek ni zgolj pomemben politični dejavnik. Dr. Umek je tudi razumnik. V knjižnici ameriškega Illinois Institute of Technology lahko naročite doktorat, ki ga je dr. Umek napisal leta 1973 (Dynamic responses of building foundation to incident elastic waves). Sredi devetdesetih je bil prorektor mariborske univerze. Kot strankarski funkcionar pa je bil krajši čas predsednik izvenparlamentarne Narodno demokratske stranke, po priključitvi NDS h krščanski demokraciji pa je bil podpredsednik SKD. Trenutno je član izvršilnega odbora SLS. Šolani mož z ugledno akademsko in politično kariero torej trdi, da bi izgradnja verskega objekta k nam pripeljala teroristične organizacije. In dr. Umek s svojim stališčem ni osamljen. Njegov strankarski kolega Jožef Jeraj - v prvi Drnovškovi vladi je bil nekaj mesecev minister za trgovino - pravi, da bi izgradnja džamije v tem trenutku predstavlja nesprejemljivo povečano tveganje za veliko večino prebivalcev prestolnice, Slovenije in Evrope. Tudi Jožef Jeraj je ugleden meščan prestolnice. Leta 1990 je bil podpredsednik ljubljanskega izvršnega sveta, na razglasu, ki je bil objavljen ob lokalnih volitvah, pa je pisalo, da je "diplomat v pokoju". Sredi devetdesetih je namreč kot slovenski generalni konzul služboval v Celovcu. Upokojeni diplomat torej trdi, da bi verski objekt, postavljen v Ljubljani, predstavljal varnostno tveganje za celo Evropo.

Ob trditvah predstavnikov ljubljanske SLS se zastavlja kar nekaj vprašanj. Prvič, zakaj bi Al Kaida, če bi res pripotovala v Slovenijo, za svojo infrastrukturo potrebovala ravno džamijo? Zakaj ne bi za infrastrukturno bazo uporabila navadnega stanovanja, hiše, kleti, podstrešja ali morda učilnice letalske šole? Drugič, zakaj bi islamski center v Sloveniji predstavljal varnostno tveganje za celo Evropo, če pa prestolnice v okoliških državah islamske centre že imajo? V prestolnici sosednje Avstrije, v kateri je kot generalni konzul služboval tudi Jožef Jeraj, je bil islamski center zgrajen sredi sedemdesetih let.

Napovedi dr. Umka, da bi džamija pritegnila Al Kaido, pa nam vseeno niso dale miru. Na Slovensko obveščevalno varnostno agencijo smo naslovili vprašanje, ali ta "razpolaga s podatkom oz. ali se strinja z napovedjo, da bi se z izgradnjo džamije v Ljubljani izgradila tudi infrastruktura Al Kaide?"

Sova je prek vladnega urada za informiranje poslala sledeč odgovor: "Slovenska obveščevalno-varnostna agencija kot osrednja tovrstna institucija v Republiki Sloveniji opravlja svoje naloge v skladu z Zakonom o SOVI. V tem okviru je pristojna za pridobivanje podatkov iz tujine ali v povezavi z njo tudi s področja mednarodnega terorizma in drugih nadnacionalnih groženj. O svojih ugotovitvah redno obvešča pristojne organe v republiki. Agencija pri svojem delu v prvi vrsti upošteva načelo zakonitosti, zato ne sega na področja, ki so zunaj njenih pristojnosti. V tem primeru gre za dogodek oz. izjavo, ki je agencija ne more komentirati."

Religija, opij ljudstva

Od kod katastrofična ocena, da bi hkrati z džamijo zgradili tudi infrastrukturno bazo teroriste? Glede na to, da so Američani zadnji dve leti intenzivno izvažali logiko izrednih razmer, je do določene mere razumljivo, če je nekaj te logike pripotovalo tudi v Slovenijo. Vendar velja takoj dodati, da je ameriška politika v javnih nastopih strogo nasprotovala enačenju islama in terorizma.

Da pa se je logika izrednih razmer dobro prijela, je nekaj malega prispeval tudi ljubljanski nadškof dr. Rode. Pred dobrim letom je slovensko javnost na POP tv nagovoril z opozorilom, da "džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane. Džamija - v islamskem pojmovanju - je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo." Pač, dr. Umek je nekoliko nadgradil teorijo nadškofa dr. Rodeta, da je džamija center neke druge svetovne sile. Džamija je center, infrastruktura tuje sile, ki se imenuje Al Kaida. Namige dr. Rodeta je dr. Umek opremil z imeni.

Trditev, da bi džamija v Slovenijo pripeljala teroriste, ni edina katastrofična napoved, ki onemogoča normalno diskusijo. Ljubljanska SLS pravi tudi tole: "Teroristične organizacije se v veliki meri financirajo s preprodajo drog, zato bi izgradnja džamije nesporno povečala trgovanje z drogami." Do zdaj je nekako veljalo, da droga k nam pride s kamioni, ki jih vozijo kleni fantje slovenske krvi iz gorenjske heroinske naveze. Zdaj pa nam ljubljanska SLS sporoča, da mamila pridejo skupaj z džamijo in teroristi.

Mimogrede: od kar je Afganistan prešel pod nadzor t.i. mednarodne skupnosti in odkar je Al Kaida v Afganistanu menda razbita, se je proizvodnja heroina v tej deželi podeseterila.