izbrisani / Od farse do groteske

To, kar je v zadevi "izbrisani" minister dr. Rado Bohinc počel doslej, zlasti od oktobra 2002, je bilo navadna farsa - še posebej za ministra, ki je hkrati pravnik in celo doktor prava (čeprav gospodarskega). Ker sem vse to v Mladini sproti natančno popisoval in ker tu ni prostora, ne bom niti na kratko povzemal. Toda ta farsa ni nič nasproti groteski, ki jo je uprizoril zadnja dva dneva, včeraj in danes (tole pišem v petek), potem ko sta včeraj, v četrtek, 29. januarja, tako Delo kot Večer objavila isto presenetljivo zgodbo: da je maja 2003 radovljiška upravna enota družini Garić izdala potrdilo, da so jih ponovno (za nazaj) vpisali v register stalnega prebivalstva, od koder so bili 26. 2. 1992 izbrisani, in sicer za ves čas od takrat pa vse do 21. 7. 2000, ko so na novo dobili dovoljenje za stalno prebivanje.

Kako so bili novinarji, ko so ta dokument dobili v roke, šokirani, se lepo vidi že iz obeh nadnaslovov nad to šokantno vestjo v obeh časnikih. V Delu je pisalo "Vihar zaradi izbrisanih nepotreben?", v Večeru pa "Vpis za nazaj ni tako težak, kot je bilo videti na prvi pogled". Glavni naslov je bil v Delu pravno popolnoma korekten ("Nekaterim so stalno prebivališče že priznali" - namreč za nazaj, kajti prav za to gre), Večer pa je šel malo predaleč in je zapisal kar "Odločbe izbrisanim za nazaj že obstajajo". Potrdilo namreč še ni odločba - samo v tej pravni finesi je bilo Večerovo poročilo pravno neprecizno. A če se novinarji spotaknejo ob taki pravni "zanki", ni to seveda nič zelo hudega - prava katastrofa pa je, če ministrstvo za notranje zadeve počne, kar je tu počelo. No, pa poglejmo to grotesko, ki jo je uprizorilo.

Prvo dejanje se je odigralo "skrito očem javnosti" v drugi polovici leta 1999 - torej po februarski odločbi ustavnega sodišča, po julijskem "prvem zakonu o izbrisanih" (ZUSDDD) in nekaj individualnih odločbah ustavnega sodišča (o ustavnih pritožbah z izbrisom konkretno prizadetih posameznikov), ki so temu sledile. Tem ustavnim pritožbam nekaj posameznikov je samo ustavno sodišče izrecno ugodilo in pristojnim upravnim enotam izrecno ukazalo, da jih morajo vpisati za nazaj v register stalnega prebivalstva (RSP), od koder so bili nezakonito izbrisani.

Ko sem se spomladi 2002 začel intenzivno ukvarjati s problemom izbrisanih, sem jim že 24. aprila 2002 na prvem razgovoru na MNZ (s podsekretarko Alenko Mesojedec Pervinšek in še s tremi ali štirimi najodgovornejšimi za te zadeve) med drugimi zastavil naslednje vprašanje: "Če ste ob pripravi julijskega zakona (ZUSDDD), recimo, res narobe razumeli februarsko odločbo US, kot da vam ta ne nalaga tudi vračanja statusa za nazaj, to še lahko do neke mere razumem, ker to tam res ni bilo izrecno napisano. Toda ko je že julija prišla tudi prva individualna odločba US, ki je pa izrecno ukazala vpis za nazaj, bi pa morali takoj ugotoviti, da ste februarsko odločbo narobe razumeli, in bi morali komaj sprejeti zakon takoj popraviti, dopolniti z vračanjem statusa za nazaj. Zakaj tega niste storili?"

Odgovor je bil preprost, jasen - in pravno popolnoma zgrešen: "Zato ker nas individualne odločbe US vežejo samo v tistih individualnih primerih, o katerih je bilo tam razsojeno - pri splošnem zakonskem urejanju nas take odločbe US ne vežejo!" Ob tem "pravno nepismenem" odgovoru sem najprej debelo zazijal, nato sem jim zaman skušal dopovedati, kaj od njih zahteva načelo enakosti pred zakonom: če je ustavno sodišče to razsodilo za enega individualno, morate za vse enake primere enako določiti vi z zakonom. Vse zaman. Lekcijo sem skušal ponoviti na višji ravni, in sicer 31. maja pri državnem sekretarju dr. Bugariču - z enakim "uspehom", in nato še 19. julija pri samem ministru dr. Bohincu, kjer je sedelo skupaj deset pravnikov, od tega trije doktorji prava. Na tem zadnjem sestanku morda prav to vprašanje (zaradi mnogih drugih) sicer ni bilo več izrazito v ospredju - da pa tudi "najvišja ministrska raven" preprosto ne ve, kaj je to načelo enakosti pred zakonom, je MNZ kmalu potrdilo kar v pisni obliki, ko je v svojem odgovoru na našo pobudo pred ustavnim sodiščem pisno potrdilo kot svoje stališče prav to, kar so mi že 24. aprila povedali Mesojedčeva in njeni kolegi.

Naj v tej točki (intermezzo!) začasno preskočim v dogajanje v drugem dejanju te groteske, torej današnje. V današnjem Večeru pa v uradnem sporočilu MNZ piše, da je MNZ prav na podlagi omenjenih individualnih odločb US in na podlagi zakona o ustavnem sodišču, "ki narekuje enako obravnavanje za enake primere" (!), ravnalo nato analogno tudi v drugih primerih. "Kar" 1329 takih primerov naj bi bilo doslej. Zakaj ne vseh 12.000 analognih primerov, seveda niso pojasnili - ampak še bolj kličeta po odgovoru dve drugi vprašanji: prvič, zakaj so to "analogno reševanje" ustavili 23. 7. 2002 (štiri dni po prej omenjenem mojem sestanku z Bohincem in 10 pravniki!), in drugič, zakaj so vse to zamolčali na vseh treh prej omenjenih sestankih, predvsem pa v uradnem odgovoru ustavnemu sodišču ob naši pobudi?! Vse leto 2002 so torej zanikali svojo vezanost na te odločbe US in na načelo enakosti pred zakonom, celo pisno v vlogi ustavnemu sodišču - sedaj, ko je en sam primer od tistih 1329 končno le prodrl v časopise, pa si upajo zatrjevati ravno nasprotno! In to ne v tem smislu, češ, takrat smo se pač motili, sedaj pa trdimo drugače - ne, nasprotno: sedaj trdijo, da so že takrat ravnali po načelu, katerega so prav takrat, skozi vse leto 2002, izrecno zanikali!!

Toda po tem intermezzu se vrnimo še enkrat nazaj, v leto 2002, k tistim trem že omenjenim sestankom na MNZ, ki sem jih vse tri sam izsilil. Groteska se namreč še stopnjuje. Že na prvem sestanku, pri Mesojedčevi, sem namreč vprašal še nekaj. Že takrat mi je prišlo v roke nekaj prav takih potrdil, kot je tisto, objavljeno včeraj v Delu in Večeru, in sem jim rekel: "Saj to dokazuje, da ste vsaj nekaterim torej krivico že popravili, saj ste jih za nazaj vpisali v register, od koder ste jih leta 1992 nezakonito izbrisali! Ste to naredili le tem trem - ali morda celo vsem?" Število tako "rešenih" primerov so mi zamolčali, za te tri konkretne primere pa so mi dali "pojasnilo", zaradi katerega sem skoraj padel s stola: "Da, vpisali smo jih v register za nazaj - toda to je bil le vpis v register, s tem jim statusa za nazaj nismo priznali!"

Osupel nad to pravno analfabetsko izjavo sem jo nato preverjal še na obeh "višjih" sestankih - rezultat je bil tudi tam enak. Moj odgovor (citiram iz zapisa o sestanku): "To protislovje (med odločbami le za naprej in vpisi v register tudi za nazaj) je nujno treba odpraviti - možnosti pa sta le dve: ali retroaktivne vpise v register kot nezakonite odpraviti ali pa z zakonom naložiti izdajo ugotovitvenih odločb o pridobitvi statusa za nazaj." Bohinčeva odločitev: stvar urediti z zakonom. Ko Mesojedčeva tri mesece ni naredila ničesar, me je Bohinc 19. septembra osebno po telefonu naprosil, naj zakon napišem kar jaz. Dostavil sem mu ga čez tri dni. Potem je ta osnutek za vedno "poniknil", Bohinc pa se je že oktobra 2002 javno podal na pot zanikanja, da bi bilo pri zadevi izbrisani kadarkoli karkoli narobe narejeno - torej na pot, ki je njega in vlado pripeljala v današnje močvirje, iz katerega ne znajo več ven. In v njem se bodo utopili oni, ne mi.

In sedaj k vrhuncu groteske: ministrstvo v Večeru gre v zavestnem zavajanju javnosti še korak dlje in napiše naslednjo velikansko neumnost (ali morda hkrati tudi zavestno laž?): "Bistveno pri tem je, da tem osebam ni bil priznan status tujca, temveč zgolj aktiviran naslov stalnega prebivališča, s katerega so bile 26. 2. 1992 prenesene v evidenco tujcev." Da je to zadnje (prenos v evidenco tujcev) laž, sem povedal že večkrat: v resnici so jih le znotraj registra stalnih prebivalcev (RSP) prenesli iz "žive" v "mrtvo" evidenco, kar je že priznal tudi Slavko Debelak. Toda sedaj dodajajo, da so jim s ponovnim vpisom v RSP za nazaj "zgolj aktivirali naslov stalnega prebivališča", ne pa priznali kakršenkoli status. Česa bolj neumnega od nekega ministrstva še nikoli nisem slišal: aktivirali so jim naslov!!! (Mimogrede: naslov, ki je bil za pošto, položnice itd. nemoteno "aktiven" tudi vseh dosedanjih 12 let!)

Ministrstvo se v svojih "pojasnilih" zapleta vedno bolj, iz ene laži v drugo. Sami priznavajo, da so navodilo upravnim enotam izdali na podlagi odločbe ustavnega sodišča št. Up-333/96 (o čemer spomladi 2002 niso hoteli niti slišati) - pri tem pa očitno mislijo, da te odločbe sedaj nihče ne bo šel brat. V njej pa piše nič več in nič manj kot to, da je tem ljudem treba (do zakonske ureditve vprašanja, ki je še sedaj ni) "priznati tak pravni položaj, kakršnega so imeli na podlagi 13. člena UZITUL pred potekom roka iz 81. člena zakona o tujcih", torej pred izbrisom - konkretno: "priznati stalno prebivališče na naslovu ..." Pazite: priznati pravni položaj, priznati stalno prebivališče - ne pa "aktivirati naslov", kot se iz prizadetih in iz zdravega razuma vseh nas skrajno nesramno norčuje ministrstvo za notranje zadeve.

A če prav poznam naše razmere in naše politike, tudi to zadnje laganje in norčevanje za odstavitev ministra Bohinca še vedno ne bosta dovolj. Groteske še ni konec. Le kaj nam bodo prikazali v tretjem dejanju?