Dihanje na premog

Konec osemdesetih let je Škuc v Ankaranu priredil koncert z naslovom Rock proti terminalu. Šlo je za oster protest proti nastajajočemu premogovniškemu terminalu. A očitno brez večjega uspeha. Od takrat se je luška dejavnost podvojila. Lani je Luka Koper pretovorila že skoraj deset milijonov ton tovora. Kar polovico je bilo razsutega tovora. Posledice za okolje so po mnenju domačinov katastrofalne. "Ko zapiha močan veter, se prah s premogovniške deponije vrtinči po zraku vse do naselij, tako da ne moremo imeti odprtih oken ali sušiti perila na zraku. Na drugem pomolu je več kot pet milijonov ton razsutega tovora. Če veter dvigne samo promil tega materiala, gre v zrak 5000 ton. To je zdravstveno in ekološko zelo vprašljivo," pravi Erno Mikolavčič, prebivalec ankaranskega naselja Rožnik, ki je zaradi svoje lege ob močnem jugu najbolj izpostavljeno nadležnemu prašenju.

Posledice luške dejavnosti občutijo krajani Sermina, Bertokov, Hrvatinov, Ankarana, pa tudi Semedele. "Luka Koper s svojo dejavnostjo neposredno onesnažuje zrak in morje s premogom in prahom, težkimi kovinami, radionuklidi, toksičnimi dušikovimi in žveplovimi spojinami, poleg tega pa vpliva tudi na uničevanje kmetijskih površin in degradacijo morskega dna. Zaradi občasnih poglabljanj se dno ne obraste, izpostavljeno je eroziji in zato ne zagotavlja primernega življenjskega okolja za živa bitja v morju, hkrati pa odlaganje mulja povzroča degradacijo morskega dna na širšem območju do Debelega rtiča." Zaradi tega naj bi se izrazito poslabšale možnosti za opravljanje drugih dejavnosti, ki so za Ankaran življenjskega pomena, na primer turizem, zdravstvo in rehabilitacijske dejavnosti, očiten pa naj bi bil tudi vpliv na obolevnost prebivalstva. "Raziskave so dokazale večjo obolevnost ljudi, ki živijo na tem območju, predvsem kar zadeva bolezni dihal in prisotnost rakavih tvorb. Dokaza, da je neposredni povzročitelj prav Luka Koper, seveda ni. Mogoče pa je sklepati, da je Luka poleg Iplasa eden največjih onesnaževalcev tega okolja," opozarja direktor zdravstvenega doma Koper Metod Mezeg. Res je sicer, da vse meritve emisij in imisij prahu, ki jih Luka opravlja na terminalu, kažejo, da se emisije gibljejo pod dovoljeno mejo, zato se predsednik uprave Luke Koper Bruno Korelič brani, da gre bolj za estetsko vprašanje kot za vprašanje zdravja. Vendar so domačini skeptični. Mikolavčič meni, da so meritve pristranske, predvsem pa premalokrat opravljene, da bi kazale pravo podobo vpliva na okolje. "Krajani ne nasprotujemo obstoju Luke Koper. Zavedamo se njenega gospodarskega pomena. Smo pa odločno proti onesnaževanju okolja." Še posebej jih skrbi povečevanje pretovora premoga in železove rude. Tako je Mezeg na predstavitvi načrtov Luke januarja lani opozoril, da je Luka leta 1999 pretovorila 1,9 milijona ton razsutega tovora, leta 2002 pa že kar 4,6 milijona. "Luka izgublja v korist pretovora nekakovostnih tovorov, za katere so tarife najnižje, a so ekološko najnevarnejši, namesto da bi se usmerila v pretovor visoke tehnologije," opozarja Mezeg. Razsuti tovor je pod vedrim nebom prepuščen vsem vremenskim vplivom, zato je v zraku čedalje več prahu. "Upali smo, da bo vodstvo Luke poskrbelo za zaprt pretovorni sistem ali vsaj za vlaženje deponije, vendar je bilo narejeno zelo malo. Premog je še vedno na prostem, vlaži pa se samo del deponije, saj Luka še ni postavila dodatnih škropilcev. Poleg tega ji ni prav posrečeno uspela postavitev zelene bariere, ki bi luško dejavnosti ločila od turistične. Ciprese in borovci rastejo prepočasi, tako da ne dosegajo želenega učinka," opozarja Mikolavčič. Sprašuje se, ali Luka za sanacijo okolja glede na uspešnost poslovanja nameni dovolj denarja. "Zavedamo se, da je pokritje deponije gromozanski strošek. Toda hkrati je treba vedeti, da je Luka poslovno zelo uspešna delniška družba, saj je leta 2002 ustvarila 4,4 milijarde tolarjev čistega dobička." Ali povedano drugače: od leta 1998 do leta 2002 je Luka čisti dobiček podvojila. Zaradi očitnega poslovnega uspeha si je lani devet članov nadzornega sveta Luke Koper razdelilo 11,5 milijona tolarjev čistega dobička, to pomeni, da je vsak dobil dobrih 1,2 milijona tolarjev nagrade. Pri tako uspešnem poslovanju domačini težko razumejo, zakaj Luka ne vlaga več denarja v ekološko sanacijo na terminalu za razsuti tovor. Še težje pa razumejo, zakaj se Luka želi širiti, namesto da bi optimalno izkoristila sedanje površine. "Luka za zdaj izkorišča le tretjino površin. Od razpoložljivih 16 milijonov kvadratnih metrov jih je v uporabi le 4,7 milijona. Kljub temu do leta 2005 predvideva še dodatno širitev proti Debelemu rtiču. Ob drugem pomolu, kjer danes raztovarjajo razsute tovore, bi na parceli številka 920 postavili še tretji pomol, to bi bil nov kontejnerski terminal. Gre za parcelo, ki je tik ob vojašnici pomorske enote Slovenske vojske," pravi eden od domačinov. Težnje po širitvi Luke so že stare. Med drugim se je nameravala širiti v Škocjanski zatok, vendar zamisel zaradi nasprotovanja naravovarstvenikov ni uspela. To, kako veliko je zanimanje podjetij za ta košček Slovenije, dokazujejo tudi ambicije Petrola, ki je pred leti razmišljal o gradnji plinskega terminala na Debelem rtiču. Petrol se je načrtu odpovedal šele po odločnem nasprotovanju lokalne skupnosti. "Koncept širitve Luke na tretji pomol temelji na zastarelih vzorcih. Doslej se še nihče na državni ali občinski ravni ni zares vprašal, ali bi na tem prostoru lahko bilo kaj drugega kot luška dejavnost. Poslovni interes je vedno prevladal nad javnim," opozarjajo domačini.

Korelič sicer priznava, da ima luška dejavnost na okolje negativen vpliv, vendar poudarja, da ne bi bilo dobro, če se bi v razpravah o varovanju okolja prepustili ekološkemu romanticizmu. "Glavni onesnaževalec ni Luka, pač pa nedokončana čistilna naprava. Vse fekalije, ki se zbirajo v čistilni napravi, gredo naravnost v Rižano, ta pa se izliva v drugi bazen pristanišča. Na teden se torej v morje izlije 140 kubikov svinjarije. Zaradi nabiranja mulja je Luka prisiljena poglabljati bazene. Po mnenju nekaterih je v celotnem Koprskem zalivu za nekaj deset centimetrov te nesnage. Rešitev bi bila biološka čistilna naprava." Trdi tudi, da je ohranjanje zdravega bivalnega okolja bistven del poslovne strategije delniške družbe. Tako naj bi Luka še letos zgradila 11-metrsko protiprašno in protihrupno ograjo, podobno tistim na avtocestah, poskrbela naj bi tudi za dodatno ozelenitev in uvedbo tehnoloških izboljšav. Terminal naj bi bil torej zaščiten tako, da bo z njega po Koreličevih trditvah odšlo manj prahu, kot ga veter dvigne z mestnih ulic. Samo za te naložbe je letos predvidenih skoraj 372 milijonov tolarjev. "Zavedam se, da je luka zaradi svoje velikosti za okolje moteča. Toda trditev, da so tovori kot premog, rude in fosfati najbolj obremenjujoči za okolje, je ne samo nestrokovna, ampak tudi nespametna, saj gre za ekstrakte iz narave, snovi, ki so manj ekološko problematične, kot je na primer asfalt na naših cestah. Nepoučena splošna javnost, pa tudi mnogi od tistih, ki veljajo za strokovnjake, kar za samoumevno jemljejo mnenje, da je Luka izredno intenziven onesnaževalec okolja. Nihče od teh pa ne pomisli, da bi žitna polja, sadovnjaki ali vinogradi, ki bi bili na teh 1500 hektarih, ki jih obsega Luka in bi na njih uporabljali običajne metode gnojenja in zaščite rastlin, odvajali v Koprski zaliv neprimerljivo večje količine raznih strupov, kot jih sploh lahko oddaja Luka." Po Koreličevem prepričanju ne bi smeli pozabiti, da Luka Koper s svojimi povezanimi družbami neposredno daje kruh več kot tisoč zaposlenim. Poleg tega je na dejavnost Luke vezano vsakodnevno delo še dodatnih 3500 do 4000 ljudi, ki so zaposleni v različnih špediterskih podjetjih, agencijah pa v inšpekcijah, carinski službi in podobno. "Prostor, ki ga zaseda luški kompleks, je z gospodarskega vidika nedvomno nadvse dobro izkoriščen. Na teh blizu 600 hektarih znotraj luške ograde se ustvarja letni bruto proizvod več kot 30 milijard tolarjev. Vsak dolar, ki se obrne v pristanišču, prinese v preostalem gospodarstvu vsaj še sedem osem, lahko tudi deset ali več dodatnih dolarjev. Podatki iz študije vplivov prometne dejavnosti na domači brutoproizvod, ki je bila izdelana po naročilu ministrstva za promet, kažejo, da je leta 1999 Luka Koper ustvarila 12 milijard tolarjev prihodkov, druga podjetja v gospodarstvu pa so v povezavi z njenim delovanjem ustvarila še nadaljnjih 163 milijard tolarjev. Multiplikativni učinek je bil torej kar trinajstkraten."

Krajani tem podatkom ne ugovarjajo. Ravno nasprotno. Prav zato, ker je Luka uspešno podjetje, se sprašujejo, ali res potrebuje še tretji pomol oziroma kje so meje njene širitve. Razprave o gradnji tretjega pomola so še posebej vroče v teh dneh, ko v občini poteka javna razprava o srednjeročnem načrtu, ki bo odgovoril tudi na vprašanje, kakšni dejavnosti naj se nameni prostor v Zalivu sv. Katarine pred ankaransko bonifiko. Ankarančani želijo, da bi se prostor namenil rekreaciji, športu in turizmu. "Želimo si športni park za kopenske in vodne dejavnosti, od nogometa, odbojke, jadranja do potapljanja," pravi koprski mestni svetnik Alojz Gec, član Jelinčičeve SNS. Opozarja pa: "Tretji pomol bi bil po sedanjih načrtih zgrajen tako rekoč vzporedno s kampom Adria Ankaran, kar bi ogrozilo turistični razvoj kraja." Pri tem je zanimivo, da je turistični kompleks Adria Ankaran v postopku lastninjenja in da se za nakup kompleksa skupaj potegujeta Luka Koper in Istrabenz. Za domačine je to prvi znak, da se Luka želi znebiti nadležnega soseda in si tako olajšati pot do gradnje tretjega pomola. Gec še trdi, da bi dograditev tretjega pomola povzročila izsušitev starega mandrača v Zalivu sv. Katarine. Takšen scenarij je mogoče predvideti že zdaj. Ko se je Luka pred desetimi leti začela pripravljati na gradnjo tretjega pomola, je poglobila morsko dno in ustvarila ogromen nasip, ta pa zaradi teže izpodriva mulj. Mulj zdaj onesnažuje priobalni pas in niža morsko gladino. Ob vsaki hujši oseki barke v mandraču nasedejo. Gospodarske škode, ki pri tem nastane, lastnikom bark ne povrne nihče. Ravno nasprotno. Koprska komunala, ki je upravljalec mandrača, lastnikom bark mirne duše zaračunava stroške priveza, pri tem pa je ne zanima, kakšno škodo imajo zaradi nasedanja bark. Nekdaj je bil Zaliv sv. Katarine priljubljeno letovišče z divjo, a urejeno plažo, ki je privabljala kopalce od blizu in daleč. Iz Kopra je tja redno vozila ladjica, ki se je na poti do Valdoltre najprej ustavila ob pomolu sv. Katarine. V osemdesetih letih je s tamkajšnjim počitniškim domom gospodarila Beograjska banka in skrbela tudi za čistost plaže. Po letu 1990 za plažo več kot desetletje ni skrbel nihče. Verjetno bi bilo tako še danes, če domačini ne bi lani organizirali čistilne akcije in plažo revitalizirali. Kljub vloženemu trudu pa dvomijo, da se je delo izplačalo. Glede na predvideno gradnjo tretjega pomola v neposredni bližini je namreč malo verjetno, da bi plaža sploh še lahko bila zanimiva. Ali kot pravi Gec: "Ne vem, kdo bi se želel kopati v neposredni bližini luškega pomola."

Krajani se zavedajo, da bodo gradnjo tretjega pomola zelo težko preprečili. Širitev Luke je namreč v interesu države, ki je večinska lastnica delniške družbe. Zato iščejo kompromisno rešitev, po kateri bi vsaj del parcel pod ankaransko cesto namenili prostočasnim dejavnostim. Kakšna bo prihodnost zaliva, bo odvisno od odločitve koprskih mestnih svetnikov. "Če bomo v mestnem svetu dobro zlobirali, lahko dosežemo vsaj omejitev gabaritov, tako da bi bil tretji pomol zgrajen v bistveno manjšem obsegu," je optimističen Gec.