Vse postojanke križa

Velika noč je za zavednega kristjana med vsemi še prav posebej pomemben praznik, saj ne oznanja zgolj veličastnosti odrešenikovega vstajenja, temveč nas vedno znova opomni tudi na temeljne vrednote in nauke, ki jih je Jezusu pred morda preranim ponovnim snidenjem z nebeškim Očetom vseeno uspelo vtisniti v kolektivno zavest mlade civilizacije. Če je lahko okrvavljena in popljuvana figura med svojo kruto potjo na morišče s takšnim dostojanstvom in razumevanjem sprejemala vse boleče psovke in nezaslužene brce, potem verjetno tudi sleherniku ne sme biti pretežko odpustiti vsem neljubim bodicam svojega vsakdana in z ljubečim nasmeškom na obrazu nastaviti še drugo lice. Žalostno pa je, da moramo letos prav v tem svečanem obdobju opazovati eno najbrutalnejših in najpodlejših sistematičnih kršitev človekovih pravic v dolgem času, ko so skušali nekateri pod krinko puhlic, kot je ljudska volja, še enkrat izbrisati že izbrisana sobitja, ki jih madež južnejšega porekla očitno označuje kot neprimerne, da bi si lahko delili državo z marljivejšimi, pravičnejšimi in nasploh naprednejšimi severnimi emulatorji Avstrijcev. Še posebej bode razkorak med velikonočnim sentimentom in referendumskim besnilom v oči zaradi dejstva, da slovenska rimskokatoliška cerkev, ob praktično vsakem drugem referendumu tako polna vzvišenih splošnih napotkov in konkretnih navodil, ob tako žalostno zastavljenem pogromu tokrat ni niti zakašljala.