Generalni tožilec - Hinko Jenull???

Zoper njegovo morebitno imenovanje odločno protestiram. Tega sicer nikoli ne počnem, kadrovanje slovenskih vlad kvečjemu kritiziram ali ironiziram. Zoper gospoda Jenulla tudi nimam nič osebnega, njegovo postavitev na mesto sekretarja na pravosodju in vrhovnega tožilca sem opazil, a o tem nisem napisal niti besedice. Tudi ne dvomim, da je dober poznavalec prava. Toda da bi ta mož postal simbolni predstavnik demokratičnega tožilstva v parlamentarni državi???

Gospoda Hinka Jenulla sem celo cenil v njegovi gesti, ko je kmalu po prvih svobodnih volitvah zapustil vrste slovenskih sodnikov in odšel med odvetnike. Tudi njegovi članki o sistemskih problemih sodnih zaostankov so imeli težo, tako da je njegov prihod v ministrstvo za pravosodje imel smiseln raison. Toda da zasede prvo mesto tožilske justice?

Pred 17 leti, ko je v državi vladal še duh partijske diktature, smo v poletju 1987 pripravljali izid 26./27. številke Mladine. Bralci pa so čakali zaman, na dan izida so lahko le poslušali vesti dnevnih medijev, da je tožilstvo revijo zaplenilo, ker naj bi njen izid lahko povzročil hujše vznemirjanje javnosti. Tedanja javna tožilka in za njo sodnik Hinko Jenull sta odločila, da morata bralce zaščititi pred Mladino!

Kaj pa je takrat pisalo v spornih člankih? Bili so štirje.

Iz ZDA je prišlo pismo profesorja na univerzi Georgetown v Washingtonu, dr. Cirila Žebota, ki je odgovarjal na navajanje Kardeljevih besed, da je bil medvojni Akademski klub Straža najbolj fašistično krilo slovenskega klerikalizma, in je v pismu tudi zapisal: "Moč pa je slutiti, da so se na obeh straneh od komunističnega vodstva načrtno začete bratomorije tu in tam neodgovorno pojavljali tudi kruti zasebni ekscesi." Stavek, ki danes velja za zgodovinsko resnico ali v najslabšem kot dopustni zgodovinski pogled, je bil za sodnika Jenulla razlog prepovedi: "Ta neresnični podatek bi tudi žalil vse udeležence NOB, kar bi po oceni sodišča lahko povzročil vznemirjanje med občani, posebno med ljudmi, ki so preživljali strahote vojne, njihovimi svojci in svojci žrtev NOB, lahko pa bi bili vznemirjeni tudi drugi, saj se na ta način lahko začne oživljati sovraštvo in seje razdor med ljudmi, ki so kljub bremenom preteklosti le složno zaživeli." -???

Sodba, ki prepove moderno zgodovinopisje in desetine knjig in člankov, ki so medtem izšli na Slovenskem. Še več, za ceno družbenega miru je prepovedala kakršnokoli resnico, ki pobija uradno resnico partijskih zgodovinskih učbenikov. Skratka, sodba, ki dejansko ščiti partijsko zgodovino pred zgodovinskim in mnenjskim preverjanjem.

Drugi razlog zaplembe je bila objava dveh tekstov o policiji in zvezi komunistov iz prepovedane mariborske Katedre. Pred čim je torej sodnik Jenull zavaroval ljudstvo? - "Črni dan nasilja v Mariboru, ko je ob vednosti mariborske policije peterica znanih mariborskih rokomavhov imela 12 ur popolno oblast nad mestom, dokazuje, da policija ni sposobna zaščititi občanov pred akcijami mariborskega podzemlja. Skorajda pred njenimi očmi so namreč razbili miren mariborski lokal, do krvi pretepli nekaj ljudi in posilili mladoletnico, policija pa navzlic dvema uradno znanima prijavama ni ukrepala."

In pa: "Strukture niso mogle pustiti na cedilu svojega človeka, saj je bilo očitno, da letijo strele na Razpeta tudi kot na predstavnika osovraženega političnega sloja ..."

Članka sta izražala kritiko na račun konkretnega delovanja mariborske policije in predsednika mestnih komunistov. Kako je razsodil sodnik Jenull? "Navedbe so v objektivnem pogledu neresnične, saj predstavljajo Zvezo komunistov, ki je idejna in politična avantgarda, kot od delavskega razreda osovražen politični sloj. Predsednika mestnega komiteja ZKS Rafaela Razpeta pa kot predstavnika tega osovraženega političnega sloja, prav tako pa označuje UNZ Maribor kot policijo diktature, ki se boji kulturne družbe, ki naj bi jo varovala, kar seveda ni res, vse skupaj pa bi lahko povzročilo hujše vznemirjanje občanov in jih je zato prepovedano razširjati."

Preprosto povedano, negativna politična mnenja o policiji in komunistični partiji so neresnična in bi s tem lahko povzročila hujše vznemirjanje javnosti!

Tretji razlog zaplembe pa je bil intervju z odvetnikom Dragom Demšarjem, ko je komentiral v Katedri prepovedane sramotilne besede Vojislava Šešlja na račun podpredsednika Jugoslavije Hamdije Pozderca. Zgodba je šla približno takole: Šešelj je s primerjalno analizo dokazal, da je član državnega predsedstva Pozderac napisal plagiat, ko je pod svojim imenom izdal članek nekega sociologa, in potem zaostril kritiko rekoč: Hamdija moj, ko boš predsednik, bodo tuji predsedniki Margarett Thatcher in Mihail Gorbačov na obisku pred teboj skrivali očala in denarnice, zato se raje odpovej prihajajočemu rotacijskemu mestu predsednika.

Danes klasična politična kritika je bila takrat prepovedana. Obramba se je sklicevala na zakon, ki je ščitil le predsednika predsedstva države, ne pa podpredsednika ali druge člane, vendar je sodnik Jenull hladno zavrnil pravno dlakocepstvo: "Gre za navedbe, ki sramotijo predstavnika SFRJ, njegovo osebno dostojanstvo in njegov ugled v družbi."

Četrti oziroma prvi problem zaplembe pa je bil v dejstvu, da je tožilstvo izreklo zaplembo časopisa, še preden je bil ta sploh sestavljen, ko je po tiskarni ležal še v treh različnih nerazrezanih kupih papirja. Pravni zastopnik Mladine Matevž Krivic se je na sodišču skliceval na zakon, ki določa, da lahko tožilstvo ukrepa šele takrat, ko je časopis natisnjen, saj bi v nasprotnem pomenilo, da sodni režim izvaja predhodno cenzuro.

Toda sodišče je ugovor zavrnilo, češ da je brezpredmetno, v kakšni fazi je bil časopis, ko je bila revija vendar že dokončno uredniško oblikovana še pred finalnim razrezom. O spornosti zaplembe je 5. 8. 1987 pisala celo beograjska Politika: "Privremena zaplemba Mladine u trenutku kad novina nije spremna za kiosk znači tužilačko preuzimanje uloge cenzure."

Sodnik Jenull je s svojo sodbo branil uradno zgodovino komunistične partije, ugled mestne partije v Mariboru, podpredsednika predsedstva pred sramotenjem in princip predhodne cenzure, ki jo je izvajalo tožilstvo.

Če se zdijo Jenullove razsodbe danes neverjetne, pa velja biti korekten in se vprašati: ali je imel sploh drugo možnost? Ali je preprosto sodil po zakonih, ki so bili takrat v veljavi? Oziroma še bolj radikalno: ali je pravni red enopartijske Jugoslavije že sam po sebi v vseh detajlih onemogočal izražanje kritike in dovoljeval časopisno cenzuro?

To je na srečo eden redkih primerov, ki omogoča tudi takšno presojo. Po tedanji ustavi se na pravnomočno sodbo ni mogel pritožiti prizadeti oz. časopis, lahko pa je na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti generalni javni tožilec.

In res. Pomočnik generalnega tožilca Mitja Deisinger je že jeseni 1987 vložil to zahtevo.

Tožilec v režimu komunističnega monopola je ocenil, da je sodnik Jenull ravnal nezakonito?

Kako je odločilo vrhovno sodišče?

V primeru Pozderca je dalo prav javnemu tožilcu in razsodilo po črki zakona, da Pozderac zgolj zato, ker je bil ob natisu prepovedanih besedil podpredsednik, še ni bil hkrati tudi sodno zaščiten kot predsednik predsedstva. In razveljavilo sodbo v tem delu.

V primeru kritike delovanja policije in mariborske partije je vrhovno sodišče premislilo zakon, ki prepoveduje zgolj objavo neresničnih informacij, ki bi lahko povzročile hujše vznemirjenje javnosti, ne pa izražanje žaljivih mnenj in vrednostnih sodb. Zato je razveljavilo sodbo v tem delu.

Zakaj je namestnik javnega tožilca SRS Mitja Deisinger, ki je danes vrhovni sodnik, pred tem pa dva mandata predsednik vrhovnega sodišča, prisluhnil pozivu Matevža Krivica v Mladini 38/1997 in vložil zahtevo za varstvo zakonitosti?

"Ocenil sem, da je sodišče na prvi in drugi stopnji ravnalo nezakonito, ko je zaplenilo Mladino. Takratni glavni tožilec Pavle Car mi je pustil proste roke, pri sebi sem ocenil, da se za svobodo tiska lahko borim s pravnimi sredstvi in zato sem vložil zahtevo na vrhovno sodišče. Takrat je bil to edini primer v Jugoslaviji, da je državni tožilec zoper sklep sodišča izpodbijal zaplembo na vrhovnem sodišču. Sprašujete, kako da je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi, čeprav je bila njegova predsednica tudi članica CK Zveze komunistov? - Lahko špekuliramo: Če je javni tožilec vložil zahtevo, je morala biti zahteva tako strokovno močna, da si tudi vrhovno sodišče ni moralo privoščiti drugačne odločitve. No, sodnik poročevalec je bil dr. Živko Zobec, izjemen pravnik, ki je dal pozitivni predlog, ki so ga ostali člani potrdili. Ta sodba je bila zgodovinska, odtlej vas praktično niso več zaplenjali. Pod vplivom Mladine so se mentalne stvari začele spreminjati. Še v tedanji republiški skupščini sem potem vodil komisijo v komiteju za informiranje, ki je dosegla odpravo zaplembe časopisov. Od takrat policija in tožilstvo po svoji funkciji ne moreta več zapleniti časopisov, zaplemba je možna samo prek civilne tožbe, kar nas uvršča med edinstvene države na svetu."

Skratka, nezakonita zaplemba, ki jo potrdil sodnik Hinko Jenull, ni ustavila procesa demokratizacije medijev in z njimi družbe, je pa njegovo sojenje eklatantni primer sodstva v službi političnega režima, ki je bilo celo bolj papeško od papeža, obenem pa celotni primer dokazuje, da je lahko sodnik oz. tožilec tudi v starem režimu dal prednost črki zakona pred konkretno politično oblastjo.

Da bi mož, ki se je eksponiral kot eden poslednjih sodnih varuhov privilegiranega položaja komunistične partije in njenih funkcionarjev, ki je v tej vnemi izrekel celo protizakonito sodbo, torej danes postal najvišji simbolni predstavnik politično neodvisnega tožilstva???