Policijska država / Stražarji mestnega miru

Prvega junija se je notranji minister oglasil pri ljubljanski županji. Šlo je za delovno-vljudnostni, protokolarni obisk, ki pa naj bi vendarle imel tudi vsebinske dodatke. Bohinc je recimo Simšičevi, županji "ene najvarnejših evropskih prestolnic", razložil predlog novega zakona o občinskem redarstvu. Zakona, ki ga bo na junijski seji obravnaval parlament in ki naj bi bistveno spremenil pooblastila mestnih redarjev. Spremenil tako, da mu nasprotniki že očitajo prikrito uvajanje nove policije, državnega nadzora in lokalnih šerifov, "ki bodo pod komando župana". Čeprav minister takšne očitke zavrača in pravi, da se policija iz mest ne bo umaknila.

Za kaj pravzaprav gre? Vlada je v parlament poslala zakonske določbe, ki med drugim večajo pooblastila mestnih redarjev. Z njihovo novo vlogo se ukvarjata dva zakona. O njih nekoliko manj govorijo spremembe zakona o varnosti cestnega prometa in nekoliko več novi zakon o občinskem redarstvu. Najprej prvi. Po predlogu zakona o varnosti cestnega prometa bi lahko občinski redarji po novem urejali promet, opravljali meritve hitrosti s fiksnimi radarji, od voznikov zahtevali vozniško dovoljenje in prometno potrdilo, od drugih udeležencev prometa pa dokument, s katerim bi lahko preverili njihovo identiteto. Občinski redarji naj bi bili pooblaščeni še za izrekanje kazni neugnanim pešcem in kolesarjem. Svetel cilj zakona je jasen, povečanje pooblastil občinskih redarjev naj bi prispevalo k "učinkovitejšemu nadzoru in povečanju varnosti prometa v naseljih". Čisto samaritanstvo torej, nekaj, kar je v interesu vsakega državljana. Zanimivo pa je, da se vsi ne strinjajo z ministrom Bohincem. Dušan Vučko, poslanec LDS, ki tako kot Bohinc pripada vladajoči koaliciji, je v odboru za notranjo politiko ministru očital, da z občinskimi redarji prikrito uvaja komunalno policijo, nekaj, za kar bi bile potrebne bistveno daljše priprave in, jasno, bistveno več denarja. Zakonske rešitve naj bi bile poleg tega nedodelane, povzročale naj bi tudi konflikt interesov med občinskimi redarji in državnimi policisti. Kaj pravzaprav pomeni urejanje prometa znotraj naselja in kaj izvajanje nadzora na območju za pešce? "Primer. Na območje umirjenega prometa pripelje popolnoma vinjen voznik. Občinski redar ima torej pravico tega voznika ustaviti in nadzirati. Vozniško, prometno, izvesti ukrepe. Ali ni to policijsko pooblastilo? ... Izvajanje nadzora nad kolesarji: občinski redar bo vinjenega voznika kolesa v smislu zagotavljanja varnosti prometa videl, ga ustavil ... In kaj bo z njim naredil? Poklical policiste, da bodo opravili preizkus alkoholiziranosti? ... To je prikrito uvajanje policije in v resni državi se tako ne dela!" je na seji razmišljal nezadovoljni poslanec LDS. Vučko, ki sicer ne nasprotuje vzpostavitvi mestne policije, je zato predlagal dopolnilo, vendar v odboru ni bilo sprejeto. Za sprejetje mu je manjkal en glas.

Lokalni šerifi

Konkretnejši je drugi zakon, v celoti posvečen vlogi in položaju občinskih redarjev. Vloga redarjev, ki so imeli sedaj po mnenju vladnih sestavljavcev zakonov in nekaterih občin premalo pooblastil, naj bi se bistveno spremenila. Prej so v večini le popisovali napačno parkirana vozila in se v uniformah sprehajali po mestu, sedaj bodo skoraj zamenjali policiste. Redarji bodo neugnane občane lahko opozarjali, lahko jim bodo izrekali ustne odredbe, ugotavljali identiteto storilcev tistih prekrškov, za katere so pristojni, izvajali bodo varnostne preglede oseb, ki naj bi bile storile prekršek. Lahko bodo tudi zasegli predmete, ki so bili uporabljeni za prekršek, za uro zadržali osumljenega storilca kaznivega dejanja in uporabljali prisilna sredstva. Zakon točno določa, kakšna so ta sredstva in kdaj se lahko uporabijo. V predlaganem 22. členu piše, da lahko občinski redar uporabi fizično silo, plinski razpršilec in palico samo, če kdo protipravno napade njega ali koga drugega. Uporablja lahko tudi sredstva za vklepanje in vezanje, če se osumljenec kaznivega dejanja upira zadržanju ali če želi pobegniti. Kadar občinski redar uporabi fizično silo, mora o tem napisati posebno poročilo, oceni pa ga neodvisna komisija občinskega sveta. V zakonu je še posebej navedeno, da mora ob uporabi prisilnih sredstev upoštevati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Identične besede o spoštovanju človeka so sicer zapisane tudi v 51. členu zakona o policiji, čeprav jih policisti včasih spregledajo.

O zakonskem predlogu je še pred prvo obravnavo v parlamentu razpravljal državni svet. Tisti hibridni predstavniški organ, ki se pogosto čuti zapostavljenega. Svetniki so bili nad predlogom zakona o redarstvu navdušeni, kolegom poslancem pa so vseeno predlagali peščico popravkov. Nekaj jih je bilo finančne narave, svetniki se prav tako niso strinjali s tezo, da je občinsko redarstvo obvezno le za mestne občine, opozorili pa so tudi na vprašanje razmejitve med redarji in policisti. A državni svetniki so šli še korak dlje. Parlamentu so predlagali dve konkretni zakonski rešitvi, ki sta še strožji od predloga notranjega ministrstva. Osumljenca kaznivega dejanja naj bi redarji po predlogu državnih svetnikov lahko zadržali največ šest ur. Predlagana ena ura naj bi bila "evidentno prekratek rok, saj v času ene ure nikakor ni mogoče predvideti, da bo policija resnično prišla po storilca". V zakon pa bi dodali še en člen, ki bi občinskim redarjem dopustil zadržanje osebe, ki bi jo zalotili pri prekršku in ki bi se lahko kazni zaradi različnih razlogov izognila. Po predlogu svetnikov bi občinski redarji tako lahko zadržali tistega, pri katerem ni mogoče ugotoviti identitete, tistega, ki nima stalnega prebivališča, ali tistega, ki bi lahko prekršek nadaljeval. V teh primerih naj bi občinski redarji osumljenca takoj pripeljali k sodniku ali pa ga pridržali za pol dneva, da bi sodnik prišel naokoli.

V imenu nadzora

Kaj je pravzaprav narobe z Bohinčevim predlogom? Odgovor je preprost, občinskim redarjem daje nekaj pristojnosti, ki so jih do sedaj imeli samo policisti. Pod krinko povečanja varnosti uvaja večji nadzor. In to od tistih, ki do sedaj niso imeli teh pooblastili. Redarji bodo lahko v nekem segmentu prevzeli delo policistov. V praksi to pomeni, da bodo občinski redarji lahko legitimirali in kaznovali skupinico ljudi, ki bo ponoči lepila aktivistične letake. Razlog? Prekršek zoper javni red in mir. Lahko bodo ustavili pisca grafitov in mu sredi pisanja zasegli bojno opremo, ker bi lahko pisanje grafitov nadaljeval. Lahko bodo ustavili skupinico na ulicah pojočih študentov, ker kalijo nočni mir, kolesarja in njegovo kolo, ker vozi v rahlo vinjenem stanju, lahko zasežejo napol pokajen džojnt, pretipajo osebo, ki se jim zdi oborožena in nevarna, vklenejo osumljenca, prebunkajo nasilneža, zadržijo posameznika in pokličejo policijo itd. Namesto preventivne vloge, ki bi jo redarji lahko opravljali samo s svojo prisotnostjo in uniformo, se je država odločila, da jim nameni še vlogo policijskega pomočnika.

Vsa ta pooblastila so seveda zelo podobna policijskim, a z eno veliko razliko. Za občinskega redarja ne bo potrebno posebno in specializirano več kot leto dni trajajoče šolanje skupaj s prakso in z nadzorom starejšega in izkušenejšega kolega. Občinski redar lahko postane tisti, ki je končal srednjo šolo in ki opravi nekaj testov. Poleg preizkusa psihofizičnih sposobnosti in znanja o vodenju postopka o prekršku ter izdajanju plačilnih nalogov mora opraviti samo poseben tečaj za svojo novo službo. Ta naj bi trajal 166 ur, nekajkrat manj od izobraževanja, ki ga morajo opraviti policisti. Dobrih 150 ur je primerljivih z dobrim mesecem pouka v srednji šoli. Predlog zakona torej daje velika pooblastila osebam, ki bodo za to opravile ne ravno zahteven tečaj.

A to še ni vse, ker mestni stražarji spadajo pod mestno upravo in so "prekrškovni organ" občine, se bodo vsa plačila kazni, ki jih bodo v boju zoper nered izrekli občinski redarji, vrnila v občinski proračun. Lani so še po starem redarskem sistemu občine po ugotovitvah ministrstva za finance izterjale okoli 450 milijonov tolarjev, ker pa naj bi bila pooblastila mestnih redarjev po sprejetju novega zakona bistveno večja, se bo ta številka seveda povečala. Zrasla naj bi tja do milijarde tolarjev. Lahko domnevamo, da si bodo občinski redarji prizadevali izterjati čim višje kazni zgolj zato, da bo njihova občina dobila čim več denarja.

Povečanje varnosti se torej zagotavlja z večanjem pristojnosti represivnih organov in ustanavljanjem novih. Namesto da bi država premislila o vlogi policije in jo morda okrepila s kakšnimi drugimi ukrepi, recimo z večjo vlogo rajonskega policista, ki bi poznal svoj okoliš, njegove prebivalce in ki ne bi nujno kaznoval vsakega bagatelnega prekrška, raje načrtuje nove, nepopolno domišljene redarske enote. Takšne, ki ne bodo nujno prispevale k večji varnosti in k večjemu zaupanju v državne institucije, česar si recimo želijo na notranjem ministrstvu, ampak lahko kot novi represivni organi povzročijo ravno nasprotno. Do kam lahko pripelje prevelik občutek ogroženosti, je recimo pokazala komisija za politični sistem državnega sveta. V želji, da bi bilo občinsko redarstvo zares učinkovito, je predlagala, da lahko mestni stražarji nosijo tudi strelno orožje, in to "zaradi izvajanja svojih nalog in tudi zaradi lastne varnosti". Predsednik razborite komisije je sicer Adolf Zupan, ki je bil nekoč policijski komandir.