Kadrovanje / "Od države bi pričakoval vsaj kakšen razgovor"

Preprosto zato, ker je v tem razpisnem postopku ravnala nezakonito, v pravni spor stopam kot posameznik, katerega pravice so bile kršene v postopku kandidiranja za položaj generalnega državnega tožilca. Tožba proti državi ni bila lahka odločitev, o njej sem precej premišljeval, se posvetoval z družino, s kolegi, ki so še bolj kot jaz mislili, da je država šla predaleč. Tožbo sem vložil tudi zato, ker želim, da se zadeva v zvezi z različnimi imenovanji dokončno pojasni.

Tožite tistega, ki naj bi vas nazadnje imenoval. Ali s pravnim sporom ne tvegate morebitnih bodočih težav?

Precej časa sem bil odvetnik in v svoji praksi sem imel veliko strank, ki so se odločile za vsa pravna sredstva, pa čeprav je bilo to povezano z neko negotovostjo in z zapleti. Kot vrhovni državni tožilec ne smem gledati na zamere ali pa na možnosti, da se lahko sam onemogočim. To so mi nekateri tudi namigovali. Mislim, da v pravni državi, kjer se spoštujejo odločitve sodišča, zahteva po tožbi ne bi smela biti podlaga za kakšne zamere. Sicer tudi noben delavec ne bi mogel tožiti svojega delodajalca.

Kakšna naj bi bila napaka države?

Njena pravna napaka je v tem, da še danes, osmi dan po razglasitvi sklepa o ponovitvi razpisa, nisem dobil nobene odločbe, pa že napoveduje nov razpis. Gre tudi za vprašanje odnosa do kandidatov, imel sem pogum, da sem se prijavil, da sem se izpostavil javni ugotovitvi, kakšne so moje prednosti in kakšne so moje napake, tisti, ki odloča, pa molči. Od države bi pričakoval vsaj kakšen razgovor, kar je recimo običajno pri kandidatih za direktorje javnih služb. Kaj se dogaja z mojo kandidaturo, izvem le iz časopisov, zato govorim o pravni in politični kulturi kadrovanja. Postopek je sedaj pred vrhovnim sodiščem in sodišču predlagam, da začasno zadrži izvedbo novega razpisa, da se ne bi zgodilo, da bo nov razpis objavljen, še preden bo sodišče odločalo o moji tožbi.

Kako bi na položaju generalnega državnega tožilca dvignili ugled tožilstva v javnosti?

V Sloveniji bodo kmalu začele veljati spremembe, ki dajejo večja pooblastila tožilstvu in policiji, v zelo kratkem času pa bo spremenjena tudi zasnova kazenskega postopka. Tožilec naj bi tako imel bistveno večjo možnost izbire in tudi večjo odgovornost, kakšno vrsto postopka bo izbral, večje breme pa bo imel tudi pri vodenju samega postopka. Na sodišču bo bolj poudarjena njegova vloga stranke in manj njegova vloga predstavnika državnega organa. Tako bo treba najprej ugotoviti, kaj v praksi pomenijo te spremembe, v organizacijskem in v strokovnem smislu. Zame ni temeljno vprašanje, ali je državno tožilstvo na levem ali desnem polu politike, ampak kakšen je položaj državnega tožilstva v trikotniku odvetnik, sodnik in tožilec. Tožilec bi moral svoj položaj okrepiti, sicer bo posledica slab uspeh, slabo zaupanje v tožilstvo, v pravno državo, v zakonitost.

Kakšna je po vašem mnenju vloga generalnega državnega tožilca, je politična, simbolna ali strokovna?

Vse troje, a predvsem strokovna. Generalni državni tožilec ima precejšnje pristojnosti pri nadzoru in pri splošnem usmerjanju svoje ekipe. Zato mora biti dober kazenski pravnik in dovolj sposoben vodja, da lahko vpraša in posluša svoje kolege. Simbolno je bolj pomemben vsak posamezen tožilec v svoji vlogi pregona, on je tisti, ki na simbolni ravni pokaže ljudem, da se lahko kaznuje, da so vsi obravnavani enako, da država deluje učinkovito. Glede politike pa tole: menim, da funkcija generalnega tožilca ne bi smela biti politična funkcija, ampak le strokovna s politično potrditvijo. So pa tožilci tudi drugačnih mnenj. Če gremo po poti, ki jo predlagam, se ne bo dogajalo, da take kandidature postanejo poligon za politično obračunavanje.

O simbolni vlogi govorim zaradi dveh stvari, zaradi vaše zaplembe Mladine leta 1987 in izvršitve sodbe vojaškega sodišča v primeru JBTZ.

Na Mladinino zaplembo lahko gledamo na dva načina, z današnjimi demokratičnimi merili kaj takšnega seveda sploh ni mogoče in je lahko le stvar zgodovinskopravne analize, z vidika tistega časa pa so bile takšne zaplembe formalno zakonite in vsebinsko vezane na vrednote, ki so bile pravno priznane. NOB in socialistična revolucija sta bili takrat ustavni kategoriji, ki sta uživali najvišjo stopnjo pravnega varstva. Seveda pa se je odnos do teh vrednot in odnos do vrednot svobode tiska ravno pri teh zadevah spreminjal. Tako sem bil v senatih, ki so odločali o zaplembah, pa tudi proti njim.

Vaša odločba je potem na vrhovnem sodišču padla.

Na višjem je bila najprej potrjena, na vrhovnem pa razveljavljena. To je bil tudi prvi judikat, kjer je vrhovno sodišče z avtoriteto svojega položaja dalo vedeti, da se na tem področju pravna praksa spreminja v prid varovanja svobode tiska.

Vi bi se lahko takrat odločili enako, saj ste sodili po enakih pravnih določbah kot vrhovni sodniki.

Določeno pravno prakso pri pomembnih temah, kot je svoboda tiska, je spreminjalo vrhovno sodišče. Tako je še danes.

A po mnenju vrhovnega sodišča ste se odločili narobe.

Z vašo trditvijo se ne morem strinjati, vrhovno sodišče je spremenilo vsebinske poglede na razloge za zaplembo. Sodna praksa je bila do te odločitve pač drugačna. V obdobju spreminjanja vrednot je seveda jasno, da bo ena odločitev spremenila dotedanjo prakso.

Odločitev, ki je vsaj iz današnje perspektive podobno sporna, je bila tudi napotitev Janeza Janše v zapor.

Sodba vojaškega sodišča je bila formalno pravnomočna in mi smo jo le izvrševali. Tak je bil zakon, in ko sem postal sodnik, sem prisegel, da bom zakon spoštoval. Res so me spraševali, kaj se da narediti, in povedal sem jim, da lahko spremenijo zakon o izvrševanju kazni, ki je bil republiški predpis. Zgodilo pa se ni nič, vse je ostalo na sodnikih. Formalnopravne poti brez jasne kršitve zakona tako ni bilo. Ker pa omenjate ta dva primera, bi dodal še to. Sodniki in tožilci, vsi tisti, ki imajo dvajset ali več let staža in še spadajo tudi v jugoslovansko obdobje, se takim ocenam ne morejo izogniti. Ker sem leta 1991 čutil nezaupanje, sem se iz sodstva umaknil v advokaturo. Svoja stališča do pravne države in zakonitosti sem kasneje objavljal v številnih strokovnih prispevkih, šlo je celo tako daleč, da je sodniško društvo od odvetniške zbornice zahtevalo, da se ogradi od mojega pisanja o problematiki sodnih zaostankov. Kadar se ocenjuje primernost človeka, je prav, da se odšteje tisto, kar kdo misli, da je narobe, a se prišteje tudi tisto, kar misli, da je prav. Glede svojega dela sem popolnoma odkrit, ne vidim, da bi kdaj ravnal tako, da bi mi lahko kdo očital, da na položaju generalnega državnega tožilca ne bom deloval neodvisno in zakonito.